Jedro

Po razjasnitvi drugostopno sodišče glede okoliščine, katera od pravdnih strank je imela v posesti tisti del parcele, na katerem je bilo motilno dejanje storjeno, bo prvostopno sodišče šele lahko ugotovilo ali je bila posest tožnikov res motena ali pa morebiti toženca z očitanim jima motilnim dejanjem svojo posest le vzela nazaj (od tožnikov).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških toženih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženca motila v posesti tožnika s tem, da sta dne 21.4.1998 s parcelne štev. 246/238 k.o. L. izruvala okrasno drevo japonske kutine, nadalje naložilo tožencema vzpostavitev prejšnjega stanje s tem, da na isto mesto navedene parcele vsadita novo okrasno drevo japonske kutine, sicer bosta to storila tožnika sama na stroške tožene stranke ter jima ukazalo v bodoče vzdržati se vsakih takih in podobnih motitvenih dejanj, vse v 8 dneh. Odločilo je še, da sta toženca dolžna povrniti tožečima strankama njune pravdne stroške v znesku 58.230,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se pritožujeta toženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pojasnjujeta, da sta toženec in tožnik po pokojni materi po sklepu o dedovanju sodediča njenih nepremičnin, ki pa v naravi še niso razdeljene oziroma razdružene, nepodpisana razdružitveno darilna pogodba z dne 8.5.1989 pa je pravno neveljavna. K pritožbi prilagata fotografije in pojasnjujeta, da je iz njih razvidna pot v garažo, sama garaža in dvorišče pred garažo - posest tožencev, na katero sta tožnika zasadila "vrtnico" in sicer ravno na sredino dvorišča pred garažo, kar je točno razvidno iz priloženih fotografij štev. 5 in 6. Ker z avtom nista mogla zapeljati v garažo, sta jo izpulila. Čeprav sta ga opozorila, da na njuno dvorišče ne bo ničesar zasejal in s tem namerno motil njuno posest, je "vrtnico" ponovno posadil, nakar jo je toženec ponovno izpulil. Ker ga je takrat tudi fizično napadel, nato pa še njegovo ženo, sta odšla na PP zadevo prijavit, nakar sta si naslednji dan dne 22.4.1998 zadevo ogledala policista in sestavila zapisnik. Ker toženca ne motita posesti tožnikov želita, da tudi tožnika ne bi motila njune posesti. Fotografije, ki sta jih tožnika predložila sodišču na glavni obravnavi, so lažne, kar je toženec na obravnavi tudi povedal, resničnost njegovih navedb pa lahko potrdita policista, ki sta si zadevo ogledala. Ponovno poudarjata, da imata posest dvorišča pred garažo že vse od leta 1969 dalje.

Pritožba je utemeljena.

Uradni preizkus po 2. odstavku 365. člena ZPP/77 pokaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP/77. Pač pa po prepričanju pritožbenega sodišča toženca utemeljeno opozarjata, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje nepopolno, če ne zmotno ugotovljeno, kar izhaja iz pritožbenih navedb in k pritožbi predloženih novih dokazov - fotografij. Potem, ko je prvostopno sodišče ugotovilo, da sta toženca s strani tožnikov okrasni grm dejansko izruvala, se je povsem pravilno posvetilo le še ugotavljanju relevantnega dejstva posesti tistega mesta, na katerem sta tožnika okrasni grm vsadila oziroma s katerega sta ga toženca izruvala in se pravilno ni ukvarjalo z v motenjski pravdi neupoštevno s strani tožnikov zatrjevano pravico do posesti, ki naj bi izhajala iz sporne pogodbe (1. odstavek 78. člena ZTLR). Glede na izpovedbi pravdnih strank na glavni obravnavi v zvezi z s strani tožečih strank predloženima fotografijama, zlasti fotografijo označeno z A 11, v zvezi s katero je toženec izjavil, da po tistem delu, ki na fotografiji ni pokošen, on dosedaj ni vozil, in da je bil grmiček posajen blizu spornega mejnika na delu, ki ni pokošen, kar se je skladalo tudi z izpovedbo tožnika, je prvostopno sodišče logično zaključilo, da toženca nista bila posestnika tistega dela nepokošenega zemljišča pred garažo, na katerega sta tožnika vsadila okrasni grm, zaradi česar je ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank po členu 75 ZTLR. V zvezi z vloženo pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo prvostopno sodišče kljub vsemu le premalo pozorno tudi še na drugačne izjave toženca na glavni obravnavi, ko je kljub prej povedanemu izjavil, da so fotografije tožeče stranke lažne ter da po nepokošenem delu dosedaj res ni vozil, za vnaprej pa bo moral, če bo hotel voziti v garažo. Gre sicer za neobrazloženi in zato nerazumljivi izjavi toženca, ki pa očitno kažeta na toženčevo nestrinjanje z ugotovljenim ali morda na pomotno razumevanje toženčevih izjav (pri čemer pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sodišče prve stopnje toženčeve izjave glede vožnje po sporni parceli zapisalo tako kot so bile izjavljene), kateri pa bi zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja prvostopno sodišče na obravnavi s tožencem moralo razčistiti. Prav tako bi bilo smotrno, zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja in v izogib pritoževanju, ko bi prvostopno sodišče ugotovilo ter na predloženih fotografijah in predloženi kopiji katastrskega načrta označilo smer vožnje toženca v garažo, saj si je na podlagi predložene fotografije A 11 težko predstavljati kako toženec zgolj po pokošenem delu v garažo sploh pripelje. Zaradi navedenega pritožbene navedbe toženca, ko sicer zopet neobrazloženo zatrjuje, da so fotografije tožečih strank lažne in ko predloži svoje, za razliko od tožnikovih prostorsko lažje razumljive fotografije vožnje v garažo z označitvijo s strani tožencev v pritožbi zatrjevanega mesta vsaditve okrasnega grma, ob pritožbenem zatrjevanju, da je bil le-ta vsajen v njegovo posest, vzbujajo dvom v pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, saj si pritožbeno sodišče ne more predstavljati, kako lahko toženec nemoteno zapelje v garažo, v kolikor je na fotografijah označil pravo mesto vsaditve grma.

Na podlagi obrazloženega je torej pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožencev ter izpodbijani sklep razveljavilo po 3. točki 380. člena ZPP/77 in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v nov postopek zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja. Le-to bi se seveda najbolje razjasnilo na ogledu oziroma prikazu običajne vožnje tožencev v garažo, vendar ta dosedaj ni bil predlagan, zaradi česar naj stranke izdelajo vsaj priročno skico oziroma na že predloženih uradnih situacijskih načrtih oziroma kopiji katastrskega načrta predstavijo sporno situacijo, torej do kod seže posest tožencev, kar (verjetno) pomeni, kje vozita v garažo in na katerem mestu je bil okrasni grm vsajen. Le tako bo prvostopno sodišče ugotovilo ali je bila posest tožnikov motena oziroma ali sta toženca z očitanim jima motilnim dejanjem morebiti le vzela svojo posest nazaj od tožnikov (2. odstavek 78.člena v zvezi z 76. členom ZTLR). Vsekakor pa naj z dodatnim zaslišanjem toženca tudi razčisti njegove trditve o neresničnosti tožnikovih fotografij ter po potrebi tudi smisel izjave, da bo vnaprej moral voziti tudi po tistem delu, ki na fotografiji A 11 ni pokošen, če bo hotel voziti v garažo. Ker pa toženca v pritožbi ponujata tudi dokaz s pričama miličnikoma oziroma zapisnikom PP Radovljica z ogleda, naj po potrebi prvo sodišče opravi poizvedbe na PP Radovljica glede obravnavanega motenja oziroma o tem zasliši miličnika, v kolikor sta seveda obravnavala tudi sporno motenjsko situacijo in ne le zatrjevanega fizičnega napada tožnika na toženca. Nato pa naj o zadevi ponovno odloči. Izrek o pritožbenih stroških toženih strank temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP, ki določa, da kadar sodišče razveljavi sodno odločbo, pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo.