Jedro

Določba 2. odstavka 394. člena ZGD veže enoletni rok uveljavljanja terjatev upnikov do družbenikov na objavo izbrisa družbe iz registra, kar pomeni, da veže rok na 35. člen ZFPPod.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v njeni 1. točki ugotovilo, da se je postopek, ki je bil prekinjen 7.10.2002, nadaljeval 19.11.2002. V 2. točki njenega izreka je zaradi pravnega nasledstva nad tožečo in toženo stranko razveljavilo 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v L. z dne 2.11.1995. V 3. točki njenega izreka je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača

1.090.794,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov in zneskov razvidnih v tej točki ter stroške izvršilnega postopka v znesku 21.816,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1995 dalje. V 4. točki njenega izreka pa je naložilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti njene nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 17.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.9.2003 dalje.

Proti sodbi in sklepu se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodba nezakonita v celoti, tudi v sklepu o nadaljevanju postopka, o ugotovitvi pravnega nasledstva B. B. in v izreku o stroških. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da se je na aktivni strani spremenila identiteta tožnika in da novi tožnik ni univerzalni pravni naslednik prvotnega tožnika. Spregledalo je, da v plačilnih nalogih taka sprememba ni možna in da je spremembi tožbe na aktivni strani nasprotoval in ji nasprotuje še naprej. Spregledalo je njegov očitek, da terjatev ni prešla na M. na način, ki ga določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), to je s po zakonu overjeno listino. V nadaljevanju pojasnjuje, da je do izbrisa prvotnega upnika prišlo preden je njegov nekdanji pooblaščenec pred notarjem priznal svoj podpis. Vprašljiva je zato verodostojnost takega akta, saj je do notarske overitve prišlo po ugovoru, da prehod terjatve ni ustrezno izkazan. Cesijska pogodba ni izkazana, drugega dokaza pa tožeča stranka ni predlagala. Pravočasna overitev bi jo potrdila vsaj v datumski komponenti in zato razlogovanje sodišča o deklaratornosti ne predstavlja navajanja razlogov o bistvenih pravnih dejstvih, ki jih tako sodba nima.

Ugotavlja, da je sodišče spregledalo, da za dogovor o pobotu pismenost pogodbe ni potrebna in da je zadostoval ustni dogovor.

Priče, tedanjega direktorja prvotne tožeče stranke g. D., ki bi tak ustni dogovor potrdil, pa ni zaslišalo. Sicer pa tudi zadnja tožnica ni nasprotovala možnosti za pobot in je menila le, da do njega ni prišlo. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo tudi, da v spremembo tožbe na pasivni strani ni privolil. Njegova privolitev je bila potrebna, saj pravno nasledstvo ni izkazano, ker ni bilo uveljavljano v odprtem enoletnem roku. Glede na tri faze izbrisa, ki se vse objavljajo v Uradnem listu, lahko sodišče uporabi le eno fazo izbrisa kot tisto, ki določa začetek in zaključek enoletnega roka za uveljavljanje pravnega nasledstva. Napačno je uporabilo materialno pravo Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), na katerega napotuje Zakon o finančnem poslovanju podjetji (ZFPPod), ki govori zgolj o enem enoletnem roku. V nadaljevanju razloguje, da gre za neusklajenost med ZFPPod in ZGD, saj se ZGD ne opredeli do vprašanja, na katero fazo trifaznega postopka izbrisa se nanaša. Ugotavlja, da tudi če bi bila izkazana aktivna legitimacija M., d.d., ki pa ni, pravno nasledstvo ni bilo uveljavljano v pravem enoletnem roku. Sodba zato nima razlogov o bistvenih pravnih dejstvih, jih napačno ugotavlja in v nasprotju z materialnim pravom. Zaključuje, da v plačilnih nalogih sprememba izreka v opredelitvi identitete osebe ni možna in poudarja, da je spremembi na pasivni strani nasprotoval in ji nasprotuje še naprej. Sodba zato tudi nima razlogov o bistvenih pravnih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za postopek, ki se je začel na podlagi predloga upnika (T., d.o.o.) 19.10.1995 na podlagi verodostojne listine proti dolžniku (A., d.o.o.). Po ugovoru dolžnika (20.11.1995) se je postopek nadaljeval po pravilih ZPP, ki urejajo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Med pravdnim postopkom (po izdaji sklepa o izvršbi) je prišlo do spremembe tako na aktivni kot na pasivni strani. S cesijsko pogodbo sklenjeno 10.12.2000 in overjeno 4.2.2002 (priloga A10) med T., d.o.o. in M., d.d., je prišlo do odstopa terjatve (utemeljenost terjatve se ugotavlja v tem postopku). Sodišče prve stopnje je štelo, da je M., d.d., vstopila kot pravni naslednik T., d.o.o.. Pritožnik ima sicer prav, da ne gre za pravno nasledstvo, ne drži pa njegova pritožbena trditev, da je spremembi tožbe na aktivni strani nasprotoval. Trditev, da terjatev ni prešla na M., d.d., ne predstavlja nasprotovanja spremembi tožbe, temveč ugovor aktivne legitimacije M., d.d., ki ga pritožnik v pritožbi ponavlja. Ker je do spremembe na aktivni strani prišlo že v teku pravdnega postopka, ne pridejo v poštev določbe ZIZ (pritožbena trditev, da terjatev ni prešla na M., d.d., na način, ki ga določa ZIZ, s po zakonu overjeno listino). Sodišču druge stopnje zato tudi ni treba odgovarjati na pritožbeno razlogovanje o spornosti notarske overitve pogodbe o odstopu terjatve z dne 10.12.2000 (da je verodostojnost notarske overitve sporna, ker je bila T., d.o.o., izbrisana iz registra

27.8.2001, kar je preden je 4.2.2002 nekdanji njen pooblaščenec overil podpis pri notarju), s katerim tožena stranka dokazuje, da terjatev ni prešla na M., d.d., s po zakonu overjeno listino. Do odstopa terjatve je prišlo 10.12.2000, kar je v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba, v razmerju do dolžnika pa velja od obvestitve dolžniku. Pogoj za veljavnost pogodbe o odstopu (določbe

436. člena do 438. člena ZOR) ni overitev pogodbe, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je pomembno le, kdaj je bila pogodba sklenjena in ne kdaj je bila overjena. V povezavi s tem očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), zato ni podana. Toženec je bil o prenosu terjatve obveščen 10.12.2000 (temu ne oporeka), njegova privolitev pa za veljavnost pogodbe ni potrebna (1. odstavek 438. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kot očita pritožnik, da toženec v spremembo tožbe na pasivni strani ni privolil, saj ne gre za spremembo tožbe v smislu 187. člena ZPP. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje se na podlagi 4. odstavka 27. člena ZFPPod šteje, da so družbeniki izbrisane družbe (toženec je edini družbenik izbrisane družbe A., d.o.o.) podali izjavo, da prevzemajo obveznosti plačila vseh morebitnih preostalih obveznosti družbe (1. in 3. odstavek 394. člena ZGD). Pravno nasledstvo je izkazano z izpiskom iz sodnega registra. Sklep o izbrisu družbe A., d.o.o., z dne 19.4.2001 je bil objavljen v Uradnem listu 23.5.2001 (priloga A4), tožeča stranka pa je nadaljevanje proti tožencu, družbeniku izbrisane družbe, predlagala 12.2.2002 (pripravljalna vloga z dne 29.1.2002), kar je v okviru enoletnega roka iz 2. odstavka 394. člena ZGD.

Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene. Neutemeljeno je pritožbeno razlogovanje o tem, da nasledstvo ni bilo uveljavljeno v "pravem enoletnem roku" glede na tri faze izbrisa, ki se objavljajo v Uradnem listu in glede na neusklajenost ZGD in ZFPPod. Res je sicer, da izbris poteka v treh fazah, ne drži pa pritožbena trditev, da se vse objavijo v Uradnem listu. "Sklep o začetku postopka izbrisa" (29. člen ZFPPod) se v uradnem listu ne objavi. Objavi se "sklep o izbrisu" (33. člen ZFPPod) in če ni pritožbe ali ko je ta zavrnjena a li zavržena, "izbris iz sodnega registra" (35. člen ZFPPod).

Določba 2. odstavka 394. člena ZGD veže enoletni rok uveljavljanja terjatev upnikov do družbenikov na objavo "izbrisa družbe iz registra", kar pomeni, da veže rok na 35. člen ZFPPod (ne gre za neskladje med ZGD in ZFPPod), kar je tudi edino logično.

Tožena stranka je utemeljenosti terjatve ugovarjala s trditvijo, da je terjatev prenehala zaradi pobota (že s prvotnim upnikom T., d.o.o.) in zato tudi s cesijsko pogodbo terjatev ni mogla preiti na novega upnika M., d.d.. Sodišče prve stopnje upravičeno temu ugovoru ni sledilo, sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni predložila dokazov v oporo trditvi, da je bila sklenjena in opravljena medsebojna kompenzacija v blagu. Pritožnik ima sicer prav, da za dogovor o pobotu pisnost pogodbe ni potrebna in da zadostuje ustni dogovor, vendar pa tožena stranka ni niti trdila, da bi terjatev upnika pobotavala s svojo terjatvijo, ki jo ima proti upniku. Predlagala je pokritje svojega dolga do prvotnega upnika z "odstopom terjatve do kupca A. R. v znesku =129.904,80 DIN in =8.206,30 DEM obresti" (odgovor na tožbo, list. št. 9 spisa). Za pobotanje morajo biti izpolnjeni splošni pogoji iz 336. člena ZOR (v času zatrjevanega pobota - 24.10.1994 je veljal ZOR). Pobota se lahko dolžnikova terjatev proti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste. Predlagano pokritje dolga z odstopom terjatve do kupca ni pobotanje v smislu ZOR. Pričevanje nekdanjega direktorja prvotne tožeče stranke, priče D., se zato ne nanaša na odločilno dejstvo in ga sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo.

Okoliščina, da izrek sodbe ni v skladu z določbo 436. člena ZPP, bi lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je tožena stranka ne uveljavlja. Smiselno je sklep o izvršbi (1. in 3. točko) vzdržalo v veljavi, s tem, ko je tožencu naložilo plačilo uveljavljane terjatve in izvršilne stroške.

Izpodbijanje sklepa o nadaljevanju postopka in ugotovitev pravnega nasledstva B. B. tožena stranka veže na obstoj pritožbenih razlogov uveljavljanih proti sodbi, na nezakonitost sodbe, za katero je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je pravilna. Podlago za ugotovitev prekinitve postopka in njegovo nadaljevanje je sodišče prve stopnje imelo v odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-135/00. Izreka o stroških obrazloženo toženec ne izpodbija.

Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je materialnopravno pravilen.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP) do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP).