Jedro

Presoja višine odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v zvezi s škodnim dogodkom dne 16.7.2002 prisodilo tožniku iz naslova nepremoženjske škode odškodnino v znesku 1,400.000,00 SIT (iz naslova telesnih bolečin 500.000,00 SIT, iz naslova strahu 300.000,00 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 100.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 562.170,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožeči stranki prisodi nižjo denarno odškodnino. Navaja, da iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je poškodba pri tožniku pustila samo to posledico, da ima omejeno gibljiv levi kazalec. Ob slabem vremenu pa se lahko pojavljajo občutki neprijetnosti, za katere pa odškodnine ni mogoče prisoditi. Tožnik bi bil upravičen do odškodnine samo zaradi omejene gibljivosti levega kazalca. Prisojena odškodnina 500.000,00 SIT je previsoka tudi zato, ker gre za poškodbo levega kazalca. Pritožba meni, da za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti glede na ugotovitve izvedenca ni podlage. Po mnenju sodnega izvedenca je tožeča stranka ob škodnem dogodku trpela intenziven primarni in zmeren sekundarni strah. Tej ugotovitvi pritožnica ne oporeka, sporno pa je, ali je intenziteta takšnega strahu zadostna za prisojo odškodnine, saj je bil v manjši meri prizadet le kazalec leve roke. Za telesne bolečine je prisojena odškodnina primerna. Sodišče bi moralo od prisojene odškodnine odšteti valorizirano zavarovalnino, ker je premijo iz naslova kolektivnega zavarovanja plačala tožena stranke (poročila VS RS, 184/1, stran 13).

Pritožba ni utemeljena.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 179. čl. OZ. Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala oziroma oblikuje navedena razmerja.

Pritožba prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin ocenjuje kot primerno, kot previsoko pa ocenjuje prisojeno odškodnino v znesku

500.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker ima tožnik v posledici poškodbe le omejeno gibljivost levega kazalca, neugodnosti pa niso konkretizirane. Namen odškodnine za to obliko škode je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so pravno pomembne za prisojo odškodnine za to škodno postavko, izhaja, da ima tožnik v posledici poškodbe omejeno gibljivost levega kazalca (za 5%) in v posledici tega izrazito moten prijem z levico pri montaži določenih strojnih delov. To motenost je izvedenec res opredelil kot občutke in neprijetnosti, kar pa v ničemer ne spremeni temeljne ugotovitve o funkcionalni prizadetosti - 5% omejeni gibljivosti tožnikovega levega kazalca, kar ima za posledico, da je pri že navedenih delih tožnikovo delo moteno in oteženo (tožnik je po poklicu elektrotehnik - elektronik). Glede na te ugotovitve, predvsem pa tožnikovo mladost ob nezgodi (star je bil 22 let), je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT odmerjena v skladu z navedenimi merili in izhodišči, v zadostni meri individualizirana in primerljiva z odškodninami, ki jo priznavajo sodišča za enako škodo.

Zmotno je naziranje pritožbe, da glede na ugotovitve izvedenca za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni podlage. Sodišče je samo ugotovilo, da ima tožnik v posledici poškodbe na levi roki vidne brazgotine in vidno deformacijo prsta, na podlagi njegove izpovedbe pa je tudi ugotovilo, da zaradi vidnih brazgotin in deformacije prsta duševno trpi (roko skriva, saj ima občutek, da ga vanjo vsi gledajo, posebej v ženski družbi). Čeprav te deformacije po ugotovitvi izvedenca ne vzbujajo pri povprečnem opazovalcu pomilovanja, strahu, groze ali odpora, je po pravilnem materialnopravnem naziranju prvega sodišča zaradi svojega duševnega trpljenja tožnik upravičen do denarne satisfakcije, saj bi se zaradi ugotovljenih deformacij nelagodno pred drugimi osebami počutila večina mladih ljudi, kar je potrdil o lastnih občutkih tudi tožnik.

Prisojena odškodnina 100.000,00 SIT je glede na intenzivnost tožnikove skaženosti primerna satisfakcija.

Iz naslov primarnega in sekundarnega strahu je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT. Čeprav pritožba meni, da tožniku odškodnina za to škodno postavko ne pripada, sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča, oprte na mnenje izvedenca, da je tožnik trpel zelo intenziven primarni strah, nekaj tednov pa zmeren sekundarni strah. Strah je bil tedaj tudi po oceni sodišča druge stopnje tako intenziven in je trajal toliko časa, da tožnika opravičuje do odškodnine za to škodno postavko, ki upoštevaje v tej sodbi že razgrnjena merila in izhodišča, predstavlja pravično denarno satisfakcijo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožniku s strani Zav. X dne 22.8.2002 izplačana odškodnina v znesku 15.400,00 SIT na podlagi police kolektivnega nezgodnega zavarovanja, katerega plačnik je M., kar bo moralo sodišče upoštevati v valorizirani obliki, če bo oškodovancu karkoli prisodilo in kot dokaz ponudilo dva dopisa Zav. X z dne 4.10.2002 in 23.8.2002. Ob takšnih navedba in ponujenih dokazih pa prvo sodišče utemeljeno izplačanega zneska pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vštelo v odškodnino.

Tožeča stranka namreč ni dokazala niti, da je bilo sklenjeno nezgodno zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo (primerjaj 972. čl. OZ), da je torej tožena stranka oziroma M. plačalo premijo, kar bi lahko dokazala s predložitvijo police, niti ni trdila in dokazala, da je tožniku zavarovalnica izplačala zavarovalnino iz naslova invalidnosti po nezgodnem zavarovanju, kar bi se (ob upoštevanju, da je bilo sklenjeno zavarovanje proti odgovornosti - 3. odst. 972. čl. OZ), vštevalo v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi povedanega je tedaj odločitev prvega sodišča, ki izplačanega zneska 15.400,00 SIT v odškodnino ni vštelo, pravilna.

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega in po ugotovitvi, da izpodbijana sodba tudi s kakšno po uradni dolžnosti upoštevno kršitvijo postopka ni obremenjena, pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi

353. čl. ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154., 1. odst. 165. čl. ZPP).