Jedro

Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopno odločbo in ne zoper dokončno odločbo. Takšna tožba je v delu, ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči, preuranjena in se zavrže. Zavrže se tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj za izdajo začasne odločbe niso izpolnjeni formalni pogoji.

Predlog za izdajo začasne odredbe za plačevanje mesečne subvencije za najemnino je neutemeljen, saj ni podana objektivna predpostavka v smislu verjetne izkazanosti terjatve. Do subvencije za tržno najemnino je upravičen le najemnik, tožnik pa je zatrjeval le, da stanovanje uporablja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za izdajo začasne odredbe in tožbo v delu, ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči, zavrglo (1. točka). Z 2. točko izreka pa je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „a. Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije in Javnemu stanovanjskemu skladu Občine L. se naloži, da plača vlagatelju A.T. mesečno subvencijo za najemnino v višini 250,00 EUR od 1. 4. 2010 dalje, v roku 15 dni od vročitve te odločbe, da ne bo izvršbe.

b. Vlagatelj se oprosti stroškov postopka in plačila sodnih taks.

c. Nasprotna stranka je dolžna povrniti vlagatelju stroške postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ Zoper sklep z dne 9. 11. 2010 je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj med postopkom ni uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku in Zakona o izvršbi in zavarovanju, čeprav bi jih moralo in jih je napačno uporabilo ter razlagalo. Ta kršitev je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, saj v nasprotnem primeru predloga za izdajo začasne odredbe ne bi zavrglo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da se zahteva za oprostitev stroškov postopka ne zavrne. Navaja, da je že eno leto brez elektrike in brez subvencije za najemnino. Ni pomembno, ali najemna pogodba velja, ampak, če najemnik stanovanje uporablja. Sodba za izselitev obstoja, vendar še ni pravnomočna in bo lahko njegovi pritožbi ugodeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podana pa tudi ni očitana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožnik izpodbijal odločbo Centra za socialno delo L., št. ... z dne 27. 9. 2010 in uveljavljal priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, utemeljeno zavrglo, posledično pa v zvezi s to tožbo, zavrglo tudi predlog za začasno odredbo.

Po 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo je torej socialni spor dopusten zoper dokončen upravni akt, zaradi katerega je stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih.

V konkretnem primeru je tožnik tožbo vložil zoper odločbo Centra za socialno delo, torej zoper prvostopno odločbo in ne zoper dokončno odločbo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je takšna tožba preuranjena in jo je tudi pravilno v skladu s 75. členom ZDSS-1 zavrglo. Po 75. členu ZDSS-1 se tožba zavrže, če je bila vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Glede na takšno odločitev je sodišče prve stopnje pravilno v delu, ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči, zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 70. člena ZDSS-1, ker za to niso izpolnjeni formalni pogoji.

Skladno s 1. odstavkom 70. člena ZDSS-1 lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala nepopravljiva škoda, ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih dajatev oziroma, če so izpolnjeni pogoji iz 270. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja in z njim praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je namen začasne odredbe v preprečitvi pozneje otežene ali celo nemožne izpolnitve, ter da je začasna odredba dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke. Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob tem pa mora biti izkazan obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da objektivna predpostavka v smislu verjetne izkazanosti terjatve, niti subjektivna v smislu razpolaganja prvotoženca s premoženjem tako, da bi bila onemogočena ali precej otežena izvršba morebitne sodbe, s katero bi tožnik v sporu o glavni stvari uspel, v konkretni zadevi nista izkazani. Objektivno predpostavko v smislu verjetne izkazanosti terjatve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo s tem, ko je poudarilo, da je do subvencije za tržno najemnino po določbah 121. in 121. a člena Stanovanjskega zakona upravičen le najemnik. Torej ne bi zadostovalo zgolj dejstvo, da tožnik stanovanje uporablja, ampak bi moral dokazati, da je pravno formalno najemnik.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPP oziroma ZDSS-1 ter ZIZ, do očitane kršitve ni prišlo oziroma tožnik konkretno, katere določbe niso bile upoštevane in zakaj je odločitev nezakonita, niti ne navaja. Z razlogi, ki jih navaja, da je brez elektrike in brez subvencije za najemnino, pa tudi še ni izkazana verjetnost terjatve.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje s tem, da je zahtevo za oprostitev stroškov postopka in plačila sodnih taks štelo za brezpredmetno, saj je bila tožniku tekom postopka priznana brezplačna pravna pomoč (odločba št. BPP 480/10 z dne 4. 12. 2010), stroškov postopka pa tožnik ni priglasil.