Jedro

Šele če bi državni tožilec svoj predlog za podaljšanje pripora obrazložil, bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti, saj nasprotna stranka z vsebino ne bi bila seznanjena in bi ji bilo onemogočeno v zvezi s tem podati svoje argumente. Sodišče je namreč dolžno samo po uradni dolžnosti presoditi, ali so še podani razlogi za pripor ali ne, neobrazložen predlog pa na odločitev ni mogel imeti vpliva.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenem sklepu po vloženem obtožnem predlogu zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ, obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 201. člena tega zakona. Pritožbo zagovornika zoper sklep je zavrnilo kot neutemeljeno Višje sodišče v Ljubljani.

Zoper navedeno pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora je vložil zagovornik obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in oba izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem, ko obdolženec in zagovornik nista imela možnosti, da se po vložitvi obtožnega predloga izjavita o predlogu za podaljšanje pripora, sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, saj zakonska ureditev podaljšanja pripora po vloženi obtožnici ne omogoča tovrstne kontradiktornosti kot to velja za odločanje o priporu med preiskavo. Trditev, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil v izreku obtožnega predloga navedeno kaznivo dejanje pa ni pravilna. Očividci so namreč skladno izpovedovali, da je bil obdolženec agresiven, da so se ga zaradi mahanja z razbito steklenico bali in da je napadel oškodovanca brez razloga ter da so bili zato zgroženi in prestrašeni. Prav tako pa sta podana tudi priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, kar je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazložilo. Sklicevanje obrambe na obsojenčevo domnevo neprištevnosti v času storitve kaznivega dejanja pa ne more biti razlog za odpravo pripora.

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik vztraja na navedbah v zahtevi oziroma ponavlja svoje trditve, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje ter da priporna razloga nista podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega jasno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena, vsebuje še izrecno prepoved glede uveljavljanja tega razloga z zahtevo.

Bistveni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti je kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker ne zagovornik in ne obdolženec nista imela možnosti, da se po vložitvi obtožnega predloga izjavita o predlogu državne tožilke za podaljšanje pripora. Obtožni predlog jima je bil vročen skupaj s sklepom sodišča o podaljšanju pripora.

Določba drugega odstavka 272. člena ZKP, ki predpisuje postopanje sodišča v primeru, ko je obdolženec ob vložitvi obtožnice v priporu velja tudi za skrajšani postopek (3. odstavek 432. člena ZKP). Prvi odstavek 272. člena določa, da kolikor je v obtožnici predlagano, naj se zoper obdolženca odredi pripor ali naj se obdolženec izpusti, odloči o tem senat (šesti odstavek 25. člena) takoj, najpozneje pa v 48. urah. Če je obdolženec v priporu (drugi odstavek istega člena) in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi senat iz prejšnjega odstavka po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali ga odpravi. Zakonodajalec glede na navedeno ni predvidel posebnega naroka ali kakšnega drugega načina, ki bi strankam omogočil, da se izjavita v zvezi s preizkusom pripornih razlogov. Kontradiktornost v tej fazi postopka je v zakonu zagotovljena s pravico do pritožbe.

V obravnavani kazenski zadevi je državna tožilka predlagala podaljšanje pripora, ne da bi (gre za obtožni predlog, ki ne vsebuje obrazložitve) tak predlog substancirala. Sodišče je poslalo obdolžencu in zagovorniku sklep o podaljšanju pripora skupaj z obtožnim predlogom, torej ne da bi jima omogočilo, da bi se o predlogu za podaljšanje pripora posebej izjavila. S tem sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ni kršilo določb ZKP glede predvidene kontradiktornosti v fazi postopka po vložitvi obtožnice. Ker pa zakonov ne moremo tolmačiti ožje kot je uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljeno v Ustavi (22. člen Ustave RS) oziroma na način, ki bi zniževal raven njihovega varstva, ki ga zagotavlja ustava, je potrebno presoditi, ali je bil s takšnim postopanjem sodišča kršen tisti minimum ustavno zagotovljenega nivoja kontradiktornosti, ki ga sodišče ne sme v nobenem primeru prestopiti. Tudi v tem primeru je odgovor negativen.

Pravica do kontradiktornosti med drugim pomeni pravico stranke, da se seznani z navedbami in argumenti nasprotne stranke ter da se o tem izjavi oziroma poda nasprotne argumente in s tem vpliva na tek in rezultat postopka. Pri tem mora biti stranki zagotovljen tudi primeren čas, da njena pravica ni zgolj formalna.

Neobrazložen predlog za podaljšanje pripora, ki ga je v konkretni kazenski zadevi podala državna tožilka, kot tak na odločitev sodišča ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Sodišče je namreč dolžno, tudi kolikor takega predloga ne bi bilo, samo po uradni dolžnosti (glede na to, da je obdolženec v priporu) presoditi, ali so še podani razlogi za pripor ali ne. Šele kolikor bi državni tožilec svoj predlog obrazložil, navedel dejstva in dokaze na podlagi katerih bi sodišče lahko (drugače) presojalo obstoj pripornih razlogov, bi bila podana kršitev načela kontradiktornosti kolikor nasprotna stranka ne bi bila z vsebino seznanjena, saj bi s tem obdolžencu oziroma obrambi onemogočilo podati izjavo v zvezi z argumenti nasprotne stranke. Procesna situacija je namreč v primeru, ko državni tožilec poda vsebinsko prazen predlog, enaka procesni situaciji, ko predloga državnega tožilca ni, ko torej sodišče samo sklepa o obstoju pripornih razlogov na podlagi gradiva zbranega v spisu. V takšnem primeru pa seveda kontradiktornega naroka ni, saj ne gre za presojo argumentov ene stranke in nasprotnih argumentov druge, temveč za presojo procesno relevantnih dejstev razvidnih iz spisa (s strani sodišča).

Ostale navedbe zagovornika, kjer zatrjuje, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, kjer dvomi v obdolženčevo prištevnost, kjer ocenjuje verodostojnost prič, dvomi v obstoj pripornih razlogov s tem, ko poudarja, da ni mogoče iz predkaznovanosti obdolženca sklepati o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je od zadnjega kaznovanja minilo že precej časa, ter navaja, da bi bilo možno nadomestiti pripor iz pripornega razloga begosumnosti z milejšim ukrepom, to je obveznim javljanjem na policijski postaji ipd., pa pomenijo le izražanje svoje lastne presoje zbranega dokaznega gradiva, ki je drugačna od presoje sodišča, kar pomeni, da uveljavlja razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da ni podana procesna kršitev, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi, zahteva pa je v pretežnem delu podana iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.