Jedro

Ugotavljanje vrste rabe podržavljene parcele je po vsebini odločanje o premoženju, ki se vrača, kar pa je v pristojnosti denacionalizacijskega organa.

Gre za ugotovitveno odločbo, s katero se ugotavlja, kako se zemljišče dejansko uporablja, kar je treba upoštevati v času, ko se o zahtevku za vrnitev odloča.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Grosuplje št. 351-550/1992-103 (302) z dne 6. 6. 2007 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Grosuplje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v upravnem sporu v višini 350,00 EUR z 20 % DDV, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom D.D. se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom F.F. se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se upravičencu A.A. vrne v last parc. št. 1844/1, zelenica v izmeri 670 m2, k.o. ..., katero mora zavezanec Občina ... v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe izročiti v posest skrbnici za poseben primer. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica B.B. dne 14. 7. 1992 vložila zahtevek za denacionalizacijo z odločbo OLO Grosuplje z dne 25. 9. 1959 podržavljene parc. št. 23 k.o. ... Ob podržavljenju je bila lastnica parcele C.C., ki izpolnjuje pogoj državljanstva, parcela pa je bila iz posesti odvzeta z odločbo z dne 6. 4. 1966 njenemu sinu A.A., ki prav tako izpolnjuje ta pogoj. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), ki je bil temelj podržavljenja, je po 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podlaga za denacionalizacijo. S pravnomočno delno odločbo z dne 26. 4. 2005 je bilo 6.005 m2 podržavljene parcele že vrnjene kot odškodnina v obliki obveznic. Glede preostalih 670 m2, o katerih je odločila z izpodbijano odločbo, upravni organ navaja, da se je, kot je razvidno iz potrdila GURS ter identifikacije z dne 2. 6. 2001, parc. št. 23 delila v nove parcele, med drugim tudi v parc. št. 1844/1, na kateri ima lastninsko pravico Občina Grosuplje. Ta je na obravnavi dne 2. 2. 2007 navajala, da parcela leži v območju zazidalnega načrta na pobočju cerkvenega hriba-Cerkveni hrib, ki je bil sprejet leta 1966 in je realiziran. Z zazidalnim načrtom je bilo zemljišče opredeljeno kot zelenica in je še sedaj v naravi zelenica, poraščena z drevjem in grmovnicami. Temu nasprotno je vlagateljica trdila, da parcela v naravi predstavlja zaraščeno in zapuščeno zemljišče, na katerem bližnji sosedje odlagajo odpadni material. Upravni organ ugotavlja, da gre za zemljišče, ki je namenjeno za graditev po izvedenem zazidalnem načrtu, vendar na njem, kot je bilo ugotovljeno na ogledu, niso zgrajeni objekti. Za nezazidano stavbno zemljišče ni izkazanih ovir za vračilo v naravi. Nadalje upravni organ ugotavlja, da se je katastrska kultura iz travnika v zelenico spremenila na podlagi odločbe GURS št. 90312-509/1997 z dne 10. 10. 1997, torej po vložitvi zahteve za denacionalizacijo. Na podlagi navedenega je odločil, da se parcela vrne v naravi.

Drugostopni organ, ki je o pritožbi Občine ... ponovno odločal v zvezi s sodbo tega sodišča, opr. št. U 334/2008-17 z dne 2. 7. 2008, je pritožbo zavrnil. V ponovnem postopku je D.D. - pravna naslednica upravičenca vztrajala pri trditvi, da ni izkazano sprejetje zazidalnega načrta, in da obravnavana parcela v naravi ni zelenica ampak zelenjavni vrt, in ni namenjena vsem pod enakimi pogoji. Upravni organ je v smeri obeh trditev dopolnjeval ugotovitveni postopek. V zvezi s sprejetjem zazidalnega načrta je opravil poizvedbe pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Arhivu RS, Geodetski upravi RS, Inšpektoratu RS za okolje in prostor, vendar nobena institucija ni mogla posredovati podatkov o njegovi objavi. Sprejetje le-tega je skušal ugotoviti tudi preko izdanih dovoljenj za graditev stavb, ki stojijo na istem območju prostorskega urejanja, in z lokacijsko informacijo, a so bila tudi v tej smeri ugotavljanja neuspešna. Ugotovil je, da sta bila v relevantnem času objavljena dva zazidalna načrta in bi torej moral biti objavljen tudi sporni zazidalni načrt, ki pa ga med objavljenimi ni bilo mogoče najti. Glede zazidanosti zemljišča pa se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004, da je opredelitev vrste rabe v javni evidenci izpodbojna. To je po stališču sodišča mogoče dokazati s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Glede na to stališče je po mnenju organa podatek v odločbi št. 90312-509/1997/3 z dne 10. 10. 1997, ki jo je Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Ljubljana, Izpostava Grosuplje izdala na zahtevo Občine Grosuplje in odločila, da je vrsta rabe parc. št. 1844/1 zelenica, mogoče izpodbijati z izvedenskim mnenjem. Glede na zatrjevanje vlagateljice, da je treba parcelo uvrstiti med eno izmed kmetijskih vrst rabe, je za izvedenko imenoval E.E., izvedenko kmetijske stroke, ki izpolnjuje predpisane pogoje za katastrsko klasifikacijo kmetijskih zemljišč. Organ se v zvezi z izvedbo tega dokaza sklicuje na tretji odstavek 160. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin. Navaja, da so bila izvedenki dana napotila za delo, kot je predvideno za kmetijske strokovnjake v okviru geodetske storitve izdelave elaborata spremembe vrste rabe, kulture in razreda. Na podlagi izvedeniškega mnenja je drugostopni organ ugotovil, da parc. št. 1844/1 nima lastnosti, ki bi jo opredeljevale kot zelenico, temveč lastnost, ki jo opredeljuje kot travnik. Zavrnil je pritožbene navedbe, da zemljišče služi varovanju okolja in okrasu posamezne stavbe oziroma manjše skupine stavb, saj mnenje izvedenke temelji na strokovnih merilih in ustreznih podzakonskih aktih, ki določajo potrebne lastnosti parcele za uvrstitev v posamezno vrsto rabe, hkrati pa njeno mnenje temelji na ugotovitvah o obdelanosti zemljišča in na sondiranju tal. Izvedenka je pojasnila, da zemljišča ne bi bilo mogoče opredeliti kot zelenice, ker ne izpolnjuje javne funkcije. Prav tako je zavrnil predlog Slovenske odškodninske družbe za imenovanje izvedenca geodetske stroke zaradi oddelitve zemljiškega kosa, na katerem morebiti stoji t.i. ekološki otok. Na podlagi fotografij namreč ugotavlja, da na parceli morda stoji betonska plošča, na kateri so trije zabojniki za odpadke, dimenzij 1 x 4 m, kar pa ni mogoče šteti za gradbeni objekt po 2. členu ZGO-1, in tudi ne ustreza nobeni definiciji v Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost. Še najbližje je zbiralnici ločenih frakcij (ekološki otok), kar je po opisu prostor, v katerem se prepuščajo odpadki. V obravnavanem primeru pa ne gre za prostor, ampak zgolj za tlak. Tlakovanje pa ni mogoče opredeliti kot objekt sam po sebi (niti po razveljavljenem Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in s pripadajočimi zemljišči). Drugostopni organ zaključuje, da parc. št. 1844/1 ni zazidano zemljišče, vse ugotovitve kažejo na to, da ni niti stavbno zemljišče, zato ni ovir za vračilo v naravi in je odločitev prvostopnega organa pravilna.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju, kršitve materialnega ter kršitve procesnega prava. Sklicuje se na sodbo tega sodišča opr. št. U 334/2008-17 z dne 2. 7. 2008, s katero naj bi bilo že odločeno, da je parc. št. 1844/1 zazidano zemljišče in tega drugostopnemu organu ne bi bilo treba več ugotavljati. Meni, da bi bilo izvedeniško mnenje, na katerega se je predvsem oprl drugostopni organ, mogoče uporabiti v postopku pri GURS, ki je izdalo odločbo o vrsti rabe parcele in z njim izpodbijati opredelitev vrste rabe v javni evidenci. Šele po pravnomočno izvedenem postopku pred pristojnim geodetskim upravnim organom in morebitni odpravi odločbe GURS bi lahko drugostopni organ oprl svojo odločitev na novo ugotovljeno stanje glede vrste rabe zemljišča. Ker do spremembe vrste rabe v javni evidenci ni prišlo, je to zemljišče po vrsti rabe še vedno zelenica, mnenje izvedenke pa nima pravne veljave. Ne glede na to tožeča stranka meni, da je izvedensko mnenje nedoločno in neverodostojno, saj je izvedenka na zaslišanju izjavila, da ne gre za tipično kmetijsko zemljišče, da je na kraju samem ugotovila, da je parcela v večjem delu prekrita z negovalno trato, na drugi strani pa rastejo smreke in listavci in da parcela leži v naselju. Tak opis kaže, da gre za zelenico v smislu Pravilnika za vodenje vrst rabe v zemljiškem katastru, po katerem je šteti za zelenico površino, ki je urejena za varovanje okolja in okras posamezne stavbe oziroma manjše skupine stavb ali objektov in se ne uporablja za kmetijsko ali gozdarsko proizvodnjo. Poleg tega niti prva niti drugostopna odločba ne vsebujeta podatka o vrednosti nepremičnine na dan podržavljenja in na dan vračanja, niti podatka o višini izplačane odškodnine, kar pa je bistvenega pomena v primeru, če se nepremičnina vrača v naravi. Prvostopni organ je z ogledom pravilno ugotovil, da gre za zelenico, pri tem pa nepravilno uporabil materialni predpis, ker ni upošteval določil, ki opredeljuje zazidano stavbno zemljišče. Po določbah ZGO-1 je za objekt šteti tudi javne površine. Predmetna parcela ni ograjena, dostopna je vsem, iz vseh strani, in je po vrsti rabe v javni evidenci opredeljena kot zelenica in se ne uporablja za kmetijsko ali gozdno površino. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločbi iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve, in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom D.D. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da po sodni praksi ovir za vračilo v naravi ni mogoče izkazovati s sklicevanjem na prostorske akte, saj gre pri njih za podatke o predvideni namembnosti ne pa o dejanski rabi. Po Pravilniku o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru se zemljišča uvrstijo v vrsto rabe glede na dejansko rabo. Dejanska raba predmetne nepremičnine je že od uveljavitve ZDen med drugim tudi zelenjavni vrt in nikakor ne zelenica, kar je v postopku dokazovala s slikami. Odločbe GURS, izdane po uveljavitvi ZDen, ni mogoče šteti kot pravno relevantnega dejstva. Tudi zazidalni načrt je le splošni normativni akt, ki ne more veljati, če ni izdan, tožnik pa ni uspel dokazati, da je bil dejansko objavljen v uradnem glasilu. Ovire za vrnitev nepremičnine v naravi niso jasno in nedvoumno ugotovljene. Kumulativna pogoja po 2. členu ZSZ, da se nepremičnina lahko šteje za zazidano stavbno zemljišče, nista izpolnjena. Upravni organ se je pravilno odločil za izvedbo dokaza z izvedenko in je njenemu mnenju lahko sledil. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranka z interesom F.F. v odgovoru na tožbo meni, da je vse za odločanje relevantne okoliščine ugotovila izvedenka kmetijske stroke. Pri terenskem ogledu je ugotovila povsem drugačno stanje, kot ga navajajo podatki GURS. Tožnica se moti, da je bilo s sodbo tega sodišča opr. št. U 334/208 z dne 2. 7. 2008 že odločeno, da je parcela zazidano stavbno zemljišča. S to sodbo je bila odpravljena drugostopna odločba z dne 22. 1. 2008, in je upravni organ lahko izvedel dokaz z izvedencem. Denacionalizacijska upravičenka še pojasnjuje, da v dosedanjem postopku pri GURS ni imela možnosti sodelovati, saj ni izkazovala nobene stvarne pravice do nepremičnine. Šele z dokončanjem postopka za vrnitev podržavljenega zemljišča v naravi bo takšno možnost pridobila. Bistveno v zadevi pa je, da parcela ni javna površina. Zmotna opredelitev zemljišča kot zelenice je bila opravljena z očitnim namenom oškodovanja pravic denacionalizacijskih upravičencev. V zvezi s tožbenimi ugovori o ugotavljanju vrednosti sporne parcele stranka z interesom navaja, da tožeča stranka ni pojasnila, na kakšen način je povečala njeno vrednost. Na to pa glede na stanje zemljišča v naravi tudi ni mogoče sklepati. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na oba odgovora na tožbo strank z interesom prerekala njune navedbe. Poudarja, da je tudi izvedenka povedala, da ne gre za tipično kmetijsko zemljišče. Po zazidalnem načrtu, sprejetem 12. 7. 1966, je parcela opredeljena kot zelena površina-zelenica, in je, kot je bilo ugotovljeno na kraju samem, zasajena z drevesi, grmovnicami in okrasnim grmičevjem, po katerem poteka meteorna voda in fekalna kanalizacija, saj je bila prav s tem namenom prepuščena javni rabi in ni bila pozidana. V neposredni bližini se nahajata šola in vrtec in očitno je, da gre za zemljišče, ki služi varovanju okolja, in ni namenjeno za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo. Navaja, da je nesporno, da je bil zazidalni načrt realiziran. Če ne bi bil sprejet, tudi njegova realizacija ne bi bila možna. Ker je po določbi 1.5 in 1.5.1. ZGO-1 šteti zelenico za objekt v javni rabi, sta izpolnjena oba pogoja za opredelitev parcele kot zazidanega zemljišča v smislu 2. člena ZSZ. Odločba GURS povzema dejansko stanje, ki je bilo izvedeno že pred denacionalizacijo, in jo je možno izpodbijati v upravnem postopku pri GURS, ne pa v denacionalizacijskem postopku.

Stranka z interesom D.D. v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah. Meni, da so tožbeni ugovori o t.i. ekološkem otoku nedopustne tožbene novote. V zvezi z izpodbijanjem odločbe GURS navaja, da v postopku njene izdaje ni sodelovala, čeprav bi bila, kot ugotavlja drugostopni organ in sodišče v prejšnji sodbi, do tega upravičena. Vztraja, da te odločbe ni mogoče šteti kot pravno relevantno dejstvo. Meni, da je tožeča stranka imela možnost predlagati drugega izvedenca v upravnem postopku, zato so vse njene navedbe v tej smeri prepozne. Gre za nova dejstva in nove dokaze v upravnem sporu. Zavrača tožbene ugovore, da upravni organ v skladu z 72. členom ZDen in Navodili za poslovanje z zahtevami za denacionalizacijo ni ugotovil vrednosti nepremičnine. Ker se je zahtevek glasil na vrnitev v naravi, in za to obliko denacionalizacije upravni organ ni videl ovir, mu ni bilo treba navesti odškodnine v smislu navedenih določb. Pa tudi če bi odškodnina presegla 30 %, kar pa ni, to ne predstavlja oviro za vračilo v naravi oziroma ne vpliva na odločitev. Ker ne gre za dejstvo, ki bi vplivalo na vrnitev v naravi, ga upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati.

Tožba je utemeljena.

Sporno v obravnavani zadevi je, ali je izpolnjen dejanski stan, abstraktno določen v drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97-odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odl. US, 54-I/02-odl. US in 18/05-odl. US, v nadaljevanju ZDen), na podlagi katerega se tožeča stranka protivi vrnitvi parc. št. 1844/1 k.o. ... v naravi. Po tej določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Za zazidano stavbno zemljišče se po 2. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, 67/02 in 110/02), na katerega odkazuje tretji odstavek 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02) šteje zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, in je na njej zgrajen objekt. Po sodbi tega sodišča opr. št. U 334/2008-17 z dne 2. 7. 2008 (z njo je sodišče odpravilo drugostopno odločbo z dne 22. 1. 2007-pravilno 2008, s katero je drugostopni organ na pritožbo tožeče stranke delno odpravil prvostopno odločbo z dne 6. 6. 2007 in sam odločil o zahtevku) je bil upravni postopek vrnjen v fazo pritožbenega postopka. Organ druge stopnje pa lahko, ko odloča o pritožbi, (tudi sam) dopolni postopek (prvi odstavek 242. člena ZUP/86), in na podlagi novih ugotovitev tudi presodi, ali lahko odstopi od sodbenih stališč. Zato tožeča stranka zmotno meni, da je bilo že z navedeno sodbo odločeno, da je parc. št. 1844/1 zazidano stavbno zemljišče, in da tega dejstva organu v ponovnem postopku ni bilo treba več ugotavljati. V tem upravnem sporu tako sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijane prvostopne odločitve, utemeljevane z razlogi v obrazložitvah prvostopne in drugostopne odločbe.

Glede prvega spornega vprašanja, ali je bil za območje, na katerem leži parcela, ki je predmet vračanja, sprejet zazidalni načrt, se je sodišče opredelilo že v sodbi opr. št. U 334/2008-17 z dne 2. 7. 2008. Ugotovitveni postopek, v tej smeri dopolnjen v ponovnem postopku, sklepa, da je bil zazidalni načrt sprejet, ni omajal. V upravnem spisu je akt, katerega vsebina je „1.Tehnično poročilo in osnutek pravilnika, 2. Zazidalni načrt“, slika makete „Predloga zazidave jugo-zah. pobočja cerkvenega hriba“, grafični prikaz-Grosuplje, zazidalni načrt, situacijska skica cerkveni hrib. Navedeno je dokumentacija, ki jo je kot programski in tehnični del zazidalnega načrta določalo Navodilo za izdelavo urbanističnega projekta (Uradni list SRS, št. 1/65). Tudi v ponovnem postopku upravni organ sicer ni uspel pridobiti odloka o zazidalnem načrtu, vendar je na njegov sprejem mogoče sklepati iz Pogodbe o komunalni ureditvi gradbenega kompleksa na cerkvenem hribu, sklenjene dne 24. 5. 1966, s katero je Občina Grosuplje oddala Komunalnemu skladu v ureditev gradbeni kompleks zemljišč, ki je določen po zazidalnem načrtu urbanističnega zavoda-projektivnega ateljeja iz Ljubljane št. 999 (točka I. Pogodbe). Zazidalni načrt se omenja tudi v konkretnih upravnih aktih, ki jih je za posamezne objekte na območju, kjer leži obravnavana parcela, pridobil upravni organ, npr. v dovoljenju za graditev št. 352-23/67-4/3 z dne 15. 8. 1967, dano Komunalnemu skladu za gradnjo dovoznih poti v zazidalnem predelu individualne gradnje na pobočju cerkvenega hriba, lokacijsko dovoljenje št. 351-337/67-4/3 z dne 9. 8. 1967 investitorja zavezuje, da novo stavbo situira na parceli točno tako, „kot je prikazano v situacijski skici, ki je izdelana na podlagi zazidalnega načrta“. Sicer pa je Občina Grosuplje v lokacijski informaciji št. 3501-883/2008-1/1 z dne 25. 11. 2008 potrdila, da parc. št. 1844/1 leži v prostorski enoti PPC 1/2 Grosuplje – Pobočje cerkvenega hriba in v območju zaključenega ZN (v skladu z veljavnim PUP). Lokacijska informacija po ZUreP-1 (80. člen) oziroma potrdilo o namenski rabi zemljišča po ZPNačrt (105. člen) pa ima značaj potrdila iz uradne evidence, torej je v smislu 169. člena ZUP javna listina, za katero se domneva, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje. Te zakonske domneve po mnenju sodišča vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka s tem, da ni bilo ugotovljeno, v katerem uradnem glasilu je bil odlok objavljen, ni uspel izpodbiti.

Iz že navedenega gradiva zazidalnega načrta je razvidno, da je bilo po zazidalnem načrtu določenih 55 stanovanjskih objektov, gostišče in objekt preskrbe, parc. št. 1844/1 pa ni bila predvidena za gradnjo stavb, ampak za površine za ozelenitev (da je bila med ... in ... predvidena zelenica, je razvidno tudi iz dopisa občine št. 352-7/74 z dne 23. 4. 1974, ki je v upravnem spisu). Z lokacijsko informacijo je občina potrdila, da je bil zazidalni načrt realiziran, in tudi da se je urejanje s PUP po zaključku PIN izvajalo tako, da so se dopuščali posegi v skladu z zazidanim načrtom in na podlagi posebnih preveritev (dopustni so bili pomožni objekti).

Kolikor drugostopni organ ne sprejema navedb o realizaciji zazidalnega načrta, torej da je parc. št. 1844/1 tudi v naravi zelenica - kot taka je na podlagi odločbe GURS, OGU Ljubljana, Izpostava Grosuplje št. 90312-509/1997-3 z dne 10. 10. 1997 tudi vpisana v zemljiški kataster - ampak se glede dejanske rabe sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 128/2004 z dne 26. 1. 2004, sodišče ugotavlja, da pri svojem postopanju tega stališča ni dosledno upošteval. Vrhovno sodišče je v svoji sodbi navedlo, da je opredelitev vrste rabe v javni evidenci izpodbojna, kar pa je mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Glede na to stališče se sodišče ne strinja s tožečo stranko, da bi bila vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka v svojem zatrjevanju o drugačni vrsti rabe parcele, kot jo izkazuje zemljiški kataster, uspešna le, če bi izpodbila navedeno geodetsko odločbo in izposlovala drugačen katastrski vpis. Ugotavljanje vrste rabe podržavljene parcele je po vsebini odločanje o premoženju, ki se vrača, kar pa je v pristojnosti denacionalizacijskega organa (prvi odstavek 66. člena ZDen). Na pravilnost navedenega kaže stališče vrhovnega sodišča, v smislu katerega se lahko v denacionalizacijskem postopku ugotavlja dejanska vrsta rabe parcele, vendar le na enak način, kot bi se ugotavljala v samostojnem postopku. Po določbi 160. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06, v nadaljevanju ZEN) je zahtevi za vpis sprememb podatkov o vrstah rabe zemljišč, katastrskih kulturah ali katastrskih razredih treba priložiti elaborat, ki ga v okviru geodetske storitve izdela geodetsko podjetje, strokovna dela v zvezi s katastrsko klasifikacijo kmetijskih zemljišč in gozdov pa lahko izvaja kmetijski oziroma gozdarski strokovnjak z najmanj visoko stopnjo strokovne izobrazbe in s pooblastilom, ki ga izda predstojnik geodetske uprave. Geodetska storitev je po tretjem odstavku 6. člena ZEN (tudi) izdelava elaborata za evidentiranje spremembe dejanske rabe zemljišč, ki jo izvajajo samostojni podjetniki posamezniki in gospodarske družbe, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za opravljanje geodetskih storitev (prvi odstavek 6. člena). Te določa v 3. členu Zakon o geodetski dejavnosti (Uradni list RS, št. 44/03, v nadaljevanju ZgeoD), ki je uzakonil institut odgovornega geodeta (6. in 31. člen), kateri je, z namenom zagotavljanja strokovnosti geodetske dejavnosti in zavarovanja javnega interesa na področju izvajanja teh storitev, odgovoren za skladnost strokovnih dokumentov s predpisi. Podrobneje določa vsebino elaborata Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Uradni list RS, št. 8/07). Po določbi 16. člena tega pravilnika je v primeru, če se elaborat izdela za spremembo katastrske kulture in katastrskega razreda zemljišča, sestavina tega elaborata poročilo o spremembi katastrske kulture in katastrskega razreda, ki ga izdela kmetijski ali gozdarski strokovnjak s pooblastilom. Zato tudi če je v obravnavani zadevi postavljena izvedenka izpolnjevala predpisane pogoje za izvedbo strokovnih del, njeno izvedeniško mnenje samo po sebi ni elaborat, pripravljen v okviru geodetske storitve, ampak le del tega elaborata. Po mnenju sodišča ne bi mogel biti podlaga za vpis v zemljiški kataster, in torej nima take kvalitete, da bi po stališču vrhovnega sodišča zadoščalo za dokazovanje relevantnega podatka v denacionalizacijskem postopku. V tem primeru tudi ne gre zgolj za katastrsko klasifikacijo, tj. uvrščanje zemljišč, ki se uporabljajo za kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo, v katastrske kulture in katastrske razrede, ampak je sporna vrsta rabe, torej ali se parcela uvršča v zemljišče s katastrsko kulturo (denacionalizacijska upravičenka je zatrjevala, da je parcela v naravi zelenjavni vrt) ali pa spada med zelene površine. Zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da se upravni organ na pridobljeno izvedeniško mnenje glede ugotovitve vrste rabe (še) ne bi mogel opreti, tudi če temu mnenju ni nasprotoval s predlogom v upravnem postopku za določitev drugega izvedenca, kot meni stranka z interesom.

Tudi glede mnenja strank z interesom, da geodetske odločbe, s katero je bila ugotovljena dejanska vrsta rabe parcele kot zelenice, ne bi bilo mogoče upoštevati kot relevantnega dejstva, ker je bila izdana v času, ko je denacionalizacijski postopek že tekel, se je sodišče že opredelilo v sodbi opr. št. U 334/2008. Času izdaje odločbe ni pripisalo pravnega pomena. Gre za ugotovitveno odločbo, s katero se ugotavlja, kako se zemljišče dejansko uporablja, kar je treba upoštevati v času, ko se o zahtevku za vrnitev odloča. Kot neutemeljene pa je sodišče presodilo tožbene ugovore, da je upravni organ kršil materialno in procesno pravo, ker v odločbi ni podatka o vrednosti parcele na dan podržavljenja in na dan vračanja, in ne podatka o višini izplačane odškodnine. Spremenjena vrednost nepremičnine je lahko pravno relevantna, če organ odloča po 25. oziroma 26. členu ZDen, kar pa v tem primeru ni. Iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 2. 12. 2004 pa je razvidno, da je upravni organ ob preračunu ob podržavljenju dane odškodnine ugotovil, da je dosegla le 8, 78 % in zato v smislu prvega odstavka 72. člena ZDen ni upoštevna. Če teh podatkov v izreku odločbe ni bilo, izrek zato ni imel nobene pomanjkljivosti v smislu 208. člena ZUP/86, o teh dejstvih pa se tudi v obrazložitvi ni bilo treba posebej opredeljevati, če na odločitev niso vplivala.

Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano prvostopno odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in na podlagi 4. točke tega člena, ker je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka in v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Na tej podlagi je sodišče po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožnici priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zahtevka za povrnitev stroškov postopka strank z interesom, D.D. in F.F. je sodišče zavrnilo na podlagi 25. člena ZUS-1 v povezavi z navedenim pravilnikom, ki povračila stroškov strank z interesom ne omogoča. Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.