Jedro

Vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije enega od treh (oziroma štirih) kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil osumljenec, ne more vplivati na presojo sodišča o podanosti utemeljenega suma in spremeniti odločitve sodišča o odreditvi pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega M.R. odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer od 6.1.2009 od 7.50 ure dalje, ki sme na podlagi tega sklepa trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvena kršitve drugih določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Osumljenčev zagovornik je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju na njegovo pritožbo odgovoril le v delu, ko zatrjuje kršitev kazenskega zakona s tem, da je sodišče ugotovilo utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), čeprav je bilo dejanje storjeno med 1.10.2008 in 10.11.2008, torej delno še v času veljavnosti prej veljavnega kazenskega zakonika. Do ostalih zatrjevanih kršitev se senat ni opredelil. Po zatrjevanju zagovornika je bila storjena kršitev kazenskega zakona z ugotovitvijo utemeljenosti suma zaradi storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, saj bi osumljencu lahko očitali le kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, kot jih je zatrjeval že v pritožbi. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je odgovoril na tiste pritožbene navedbe, ki so bile pravno relevantne, glede ostalih zatrjevanih kršitev kazenskega zakona pa je zunajobravnavni senat zagovorniku pojasnil, da v tej fazi postopka presoja le, ali iz spisa izhaja dovolj dejstev in dokazov, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, ne spušča pa se v pravno presojo dejanja. Očitek zagovornika, da je glede dajanja prepovedane droge M.G. osumljencu mogoče očitati kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ, ne pa po prvem odstavku 186. člena KZ, ostaja zgolj na ravni trditve in ni konkretiziran. Sicer pa je iz podatkov v spisu moč zaključiti, da gre tudi v tem primeru za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ker naj bi osumljeni neupravičeno dajal prepovedane droge v promet, pri čemer pa je potrebno dopustiti tudi možnost, da se bo kasneje v postopku na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravna kvalifikacija osumljenčevega ravnanja spremenila. Izpodbijano kaznivo dejanje je tudi eno od štirih kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ, ki se očitajo osumljencu, kar pomeni, da je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma še glede preostalih treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (in tudi glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1), zaradi česar vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije enega od treh oziroma štirih kaznivih dejanj ne more vplivati na presojo sodišča o utemeljenosti suma in spremeniti odločitve sodišča o odreditvi pripora. Preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat sta tudi ugotovila tako obstoj utemeljenega suma kot tudi okoliščine, ki utemeljujejo odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter utemeljila okoliščine, ki so narekovale neogibnost odreditve pripora. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP mora sklep o odreditvi pripora vsebovati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Po pregledu izpodbijanih sklepov Vrhovno sodišče ugotavlja, da njuni obrazložitvi vsebujeta vse z zakonom določene sestavine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev določb kazenskega zakona ni podana.

8. Glede kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena KZ-1 zagovornik zatrjuje, da se izpodbijani sklep opira na dokaze, na katere se sodna odločba ne more opirati. Namreč, policija je po smrti G.O. zoper osumljenca izvajala ukrep tajnega opazovanja, kar izhaja iz dolgotrajnosti opazovanja in koordinacije med kriminalisti in policisti, policija pa za tak ukrep ni imela odredbe, prav tako niso bili podani pogoji za njegovo izvajanje po določbah 149.a člena ZKP.

9. Z zgornjim zatrjevanjem zagovornik uveljavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba (sodna odločba) opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba (sodna odločba) ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Prikriti preiskovalni ukrep tajnega opazovanja je po določbi prvega odstavka 149.a člena ZKP moč odrediti zoper določeno osebo, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je ta oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kaznivih dejanj, navedenih v četrtem odstavku tega člena, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi tega dejanja ne morejo odkriti, preprečiti ali dokazati oziroma bi to bilo povezano z nesorazmernimi težavami. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se izpodbijani pravnomočni sklep opira na uradne zaznamke, ki jih je policija napravila po razgovoru s starši umrlega G.O., na zapisnike o zasegu predmetov, na uradne zaznamke policije o njenih opažanjih oseb, za katere je bilo policiji znano, da so uživalci prepovedanih drog, in na uradne zaznamke o razgovorih z G.T., M.G., M.M. in D.M., pri katerih je policija ob ustavitvi njihovih vozil odkrila prepovedano drogo heroin in katere so izjavile, da so pri osumljencu kupovale nedovoljene droge. Tudi sodelovanje policistov in kriminalistov je glede na podatke v spisu potekalo v zvezi ustavitvijo policiji znanih uporabnikov prepovedanih drog in z zasegom prepovedane droge tem osebam, ne pa osumljencu. Izpodbijani sklep se opira tudi na analizo telefonskih klicev med osumljencem in osebami, ki naj bi od njega dobile prepovedano drogo. Izpise telefonskih klicev s telefonskih številk, ki jih je uporabljal osumljenec, je policija pridobila na podlagi odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju, izdanih po določbi prvega odstavka 149.b člena ZKP. Iz povedanega je razvidno, da je policija izvajala naloge odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj in prekrškov po drugi alineji prvega odstavka 3. člena Zakona o policiji zoper druge osebe, ne pa zoper osumljenca, zaradi česar Vrhovno sodišče ugotavlja, da na tej stopnji postopka in ob podatkih, ki so v spisu, ni moč trditi, da gre v obravnavanem primeru za ukrep tajnega opazovanja po določbi prvega odstavka 149.a člena ZKP. Zatrjevana kršitev ni podana.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.