Jedro

Tožeča stranka bi najprej morala dokazati toženčev poseg in šele če bi bil tak narejen, bi sodišče moralo ugotavljati, če je zaradi toženčevega posega uporaba tožnikove nepremičnine otežena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na nepremičnini parc.št. 114.S, 1503/2, 1504/1 in 1504/2, vse k.o. P., še s tem, ko iz stanovanjske hiše, ki se nahaja na parceli št. 113/2 S k.o. P., izpušča tako fekalne kot meteorne vode v luknjo pod javno potjo, iz nje pa v zemljo po tožnikovi parceli št.114.S. k.o. P. ter v vse ostale parcele št. 1503/2, 1504/1 in 1504/2, k.o. P. ter z nižanjem električne žice (droga). Zavrnjen je bil zahtevek, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti odvajanje fekalnih voda in meteornih voda po ceveh v njeno greznico ter višino električne žice, ki je bila pred adaptacijo hiše in da se toženi stranki prepove v bodoče posegati s takimi in podobnimi ravnanji na parc.št. 113/2 S k.o. P. Sodišče je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine v znesku 1.000.000,00 SIT. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 163.242,50 SIT z obrestmi. Tako je odločilo, ker je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu s tožnikove parcele zamakalo, oziroma smrdelo in tudi ne, da bi imel toženec odvodnjavanje speljano na način, ki ni krajevno običajen. V zvezi z zahtevkom za znižanje električne žice pa je sodišče ugotovilo, da se z zatrjevanim dejanjem ne posega neposredno v tožnikovo parcelo, poleg tega pa je tudi zatrjevano dejanje nedokazano. Podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine je sodišče zavrnilo, ker ni bila dokazana vzročna zveza med ureditvijo odvodnjavanja na toženčevi parceli in zamakanjem na tožnikovi parceli. Poleg tega pa tožeča stranka tudi ni izkazala višine in obsega škode.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, tako da zahtevku tožeče stranke ugodi ter toženi stranki naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se sodbe ne da preizkusiti v tistem delu, ki se nanaša na električni drog oz. el. žico, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka z adaptacijo svoje stanovanjske hiše ni z ničemer spremenila lego droga ter s tem tudi žice, čeprav je sama tožena stranka na naroku izpovedala ravno nasprotno. Prav tako je sodišče v zvezi z električnim drogom enostransko povzelo navedbe tožene stranke, ki tudi niso bile pravilno povzete in je zato dejansko stanje glede električnega droga nepravilno ugotovilo. Poudarja, da je tožeča stranka že v tožbi navedla, da je tožena stranka žico znižala ob adaptaciji svoje stanovanjske hiše ter s tem onemogočila varen prehod tožeče stranke do njene parcele. V potrditev spremembe položaja žice je tožeča stranka priložila fotografije, ki se nahajajo v sodnem spisu, vendar pa sodišče nikoli ni dejansko ugotavljalo, če je prišlo do spremembe lege žice. Znižanje žice, ki ga je izvedla tožena stranka, kar je tudi priznala , ko je bila zaslišana, saj je izpovedala, da ni mogla ob adaptaciji stanovanjske hiše dovoliti, da bi navedeni konzol ponovno bil pritrjen na njeni stanovanjski hiši. Tožeča stranka pa je na naroku in tudi na smem ogledu izpovedala, da se sedaj žica zaradi znižanja nahaja v njegovem orehu in zato ne morejo biti upoštevane ugotovitve sodišča, da je z znižanje žice prišlo samo do poseganja na javno pot. Sodišče je v zvezi z električnim drogom dalo večjo težo izjavi tožene stranke, saj je v sodbi navedlo, da se toženec žice ni dotikal, jo premikal ali karkoli nižal, kar je v popolnem,nasprotju z izpovedjo tožene stranke na naroku z dne 14.3.2006. Tožena stranka je namreč izpovedala, da se je električna žica pred obnovo njegove stavbe držala vogala njegove hiše, po adaptaciji pa poteka neposredno iz električnega droga na hišo tožnika. Tožena stranka je na naroku tudi izpovedala, da se lega žice ni v ničemer spreminjala, na izrecno vprašanje pooblaščenke tožeče stranke pa je izpovedala, da se z adaptacijo višina el. droga spremenila. Kljub temu nasprotju pa je sodišče odločitev v zvezi z nižanjem električne žice oz. spremembo el. droga oprlo izključno na izpoved tožene stranke. Prvostopenjskemu sodišču pritožba očita, da je odločitev v zvezi z nižanjem el. žice sprejelo popolnoma mimo navedb v tožbi in glede izpovedi tožene stranke. Navedbe tožene stranke sodišča niso mogle prepričati, da do znižanju ni prišlo,saj je sama tožena stranka izpovedala, da je z adaptacijo njegove stanovanjske stavbe višina električnega droga spremenila, kar bi pomenilo, da se je spremenila tudi višina el. žice. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo samo navedbe in izpoved tožene stranke, medtem, ko z ničemer ni ugotovilo, ali je do dejanskega znižanja žice prišlo in če je prišlo, kakšna je bila lega pred izvedbo adaptacije stanovanjske stavbe ter tudi ali taka sprememba pomeni oteženo uporabo parcele št. 114.S k.o. P., ki je v lasti tožeče stranke. V zvezi s tem je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker sploh ni ugotovilo spremembe med lego žice pred in po adaptaciji stanovanjske hiše tožene stranke. V zvezi z el. drogom ima sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, saj so ugotovitve v sodbi v nasprotju z navedbami tožene stranke na naroku z dne 14.3.2006. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sporno razmerje med strankama presojalo po določbah 75. in 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Predmet tožbenega zahtevka je namreč prenehanje vznemirjanja, ki naj bi ga povzročila tožena stranka z izpuščanjem fekalnih in meteornih voda iz svoje stanovanjske hiše na tožnikove parcele in nižanjem el. žice. Vsebina vznemirjanja naj bi bila v oteženi uporabi tožnikovih parcel, saj so vseskozi vlažne in nanje ne more ničesar posaditi, ob vlažnem vremenu pa občuti tudi smrad ter v onemogočitvi tožnikovega prehoda po javni poti s kamionom. Gre torej za vprašanje imisij med dvema sosednjima nepremičninama. Iz določila 75. člena SPZ izhaja, da izvrševanje lastninske pravice ni neomejeno. Lastnikova obveznost je , da se pri uporabi nepremičnine vzdrži dejanj, oziroma da odpravlja vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin. Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah pa je dejansko nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega posega bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki sicer povzroča vznemirjanje s popolnoma vsakdanjimi dejanji. To pomeni da mora za oba lastnika sosednjih nepremičnin obstajati vzajemna obveznost trpeti tudi določene omejitve pri izvrševanju lastninske pravice. Ker gre za dve enaki pravici je vzpostavitev določenega ravnotežja pri njunem izvrševanju nujna. Zato vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni tudi protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Kriteriji za njegovo določitev pa so predpisani v 75. členu SPZ. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjanjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežena preko mere , ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Breme dokazovanja, da gre za vznemirjane je na stani tistega, ki ga dokazuje.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da se sodbe ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na el. žico oz. drog, ker naj bi sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka z adaptacijo svoje stanovanjske hiše ni z ničemer spremenila lege droga in s tem tudi žice, čeprav naj bi tožena stranka na naroku izpovedala ravno obratno. Ne držijo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka na naroku priznala, da je izvedla znižanje el. žice, saj je trdila ravno nasprotno in to je sodišče povzelo tudi v razlogih sodbe, ko je zapisalo, da je toženec povedal, da se žice ni dotikal, je premikal oz. znižal. Res je, da je toženec izpovedal tudi, da se el. žica pred obnovo njegove stanovanjske hiše držala vogala njegove hiše in da sedaj vodi neposredno z el. droga na hišo tožnika in da se je z adaptacijo njegove stanovanjske hiše spremenila višina el. droga, vendar to še ne pomeni, da je zaradi tega prišlo do znižanja el. žice oz. droga, še manj pa da je tako spremembo povzročil toženec. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je trditev tožeče stranke, da je prav toženec znižal el. žico, ostala nedokazana. Do takšnega zaključka pa je sodišče prišlo po tem, ko je zaslišalo obe pravdni stranki, opravilo ogled nepremičnin in pogledalo v fotografiji A10 in A11, na katere se tudi v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Ker na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstva, da je prav toženec znižal el. žice, je sodišče odločilo po pravilu o dokaznem bremenu. Dejstvo, da naj bi toženec znižal el. žico, bi namreč moral dokazati tožnik. Tako tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče odločitev v zvezi z nižanjem žice oprlo izključno na izpoved tožene stranke. Ker je sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec znižal el. žico, sodišču tudi ni bilo potrebno več ugotavljati, če taka sprememba pomeni oteženo uporabo parcele št. 114.S k.o. P. Tožeča stranka bi namreč najprej morala dokazati toženčev poseg in šele če bi bil tak narejen, bi sodišče moralo ugotavljati, če je zaradi toženčevega posega uporaba tožnikove nepremičnine otežena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna. Pritožba je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.odst.350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni storilo, in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353.čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP).