Jedro

Če razvezo preužitkarske pogodbe zahtevajo dediči, je to premoženjski zahtevek. Zato zanj velja 382/3 člen ZPP. Na takšno opredelitev zahtevka ne vpliva dejstvo, da sta dediča tožbeni zahtevek, kateremu je bilo ugodeno, postavila kot podrejeni zahtevek. Gre za nov zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila poleg obstoječega. S tem je tožbo spremenila (prvi odstavek 191. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razvezalo darilno pogodbo z dne 6.10.1987 v zvezi z ustnim dogovorom, da sta I. in T. V. dolžna A. V. nuditi popolno oskrbo in poskrbeti za njen pogreb. Tožencema je še naložilo, da morata izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vzpostavilo zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo navedene pogodbe. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata toženca revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema očitata kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku in kršitev 115. člena zakona o dedovanju. Trdita, da bi po tej določbi lahko tožeča stranka od tožencev zahtevala le izpolnitev pogodbenih dolžnosti, ne pa vrnitve danega premoženja. Predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Dediča po pokojni A. V. (tožnika) sta postavila tožbeni zahtevek dne 17.4.1992. Njun zahtevek je premoženjskopravni zahtevek. Razvezo pogodbe zahtevata zato, da bosta lahko dedovala materino premoženje. Na takšno opredelitev zahtevka ne vpliva dejstvo, da sta dediča tožbeni zahtevek, kateremu je bilo ugodeno, postavila kot podrejeni zahtevek. Gre za nov zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila poleg obstoječega. S tem je tožbo spremenila (prvi odstavek 191. člena ZPP). Ker ga je postavila kot podrejeni tožbeni zahtevek, gre za eventualno kumulacijo zahtevkov po drugem odstavku 188. člena ZPP. Pri takšni kumulaciji zahtevkov gre za samostojne zahtevke, ki jih sme sodišče obravnavati združeno, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (drugi in tretji odstavek 188. člena ZPP). Navedeno velja tako za začetno, kakor tudi za naknadno kumulacijo (za slednjo pa gre v tej zadevi). V takšnih primerih je potrebno dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej.

Za dovoljenost revizije je zato treba uporabiti določbe 382. člena ZPP. Po tretjem odstavku tega člena revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. V času vložitve zahtevka je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta presegala 8.000,00 SIT. Da je vrednost spornega predmeta treba označiti že v tožbi, določa tudi drugi odstavek 186. člena ZPP. Tožeča stranka ni označila vrednosti spornega predmeta ne v vlogi, v kateri je postavila podrejeni tožbeni zahtevek, ne pozneje. Ker tega ni storila, si pravice do revizije ni zagotovila. Enako velja tudi za toženo stranko. Določitev vrednosti spornega predmeta je naložena tožeči stranki, vendar pa ima njena opustitev, če tožena stranka ustrezno ne reagira, posledice tudi zanjo.

Zato je revizijsko sodišče moralo revizijo kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).