Jedro

Dokazanost krivde in odločba o kazenski sankciji.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega T.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi mora plačati sodno takso v višini 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 1412/2016 z dne 19. 2. 2016 obdolženega T.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen štirideset dnevnih zneskov po 30,00 EUR; to je 1.200,00 EUR, ki jo je po petem odstavku 47. člena KZ-1 dolžan plačati v roku enega leta v dvanajstih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, bo po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršena tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določen en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso, medtem ko je bil oškodovani M.R. s premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali, da mu izreče pogojno obsodbo, ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je po pritožbeni obrazložitvi razbralo, da pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pravijo, da v sodbi ni jasno, na čem „sloni“ njen krivdorek, potem, da sodba nima razlogov o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe ter izpovedb prič B.R., I.R. in N.F. ter na drugi strani izpovedb prič M.B. in U.L., ki sta za obdolženca razbremenjujoči. 5. Kršitev ni podana. Podlage za izrek obsodilne sodbe so bile prepoznane že v pritožbeni obrazložitvi, ko jih pritožniki sami pravilno povzemajo in ugotavljajo, da se nahajajo v 4. in 5. točki obrazložitve sodbe. V teh so v odločilnem povzete izpovedbe vseh zgornjih prič in nato posredovani razlogi o razlikah med izpovedbami ter na koncu še, zakaj je bilo slediti tistim, ki so obdolženca obremenjevale, namesto tistim, ki sta ga razbremenjevali. Izhajajoč iz vsebine izpovedb so bili na ta način najprej posredovani razlogi o odločilnih dejstvih ter za njimi še razlogi iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, s čemer je bilo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe iz prvega odstavka tega člena v celoti zadoščeno.

6. Drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni razbralo, kar velja še za kršitve kazenskega zakona, kot so naštete v 372. členu ZKP in, ki bi že zaradi razlik v vrsti morale biti posebej obrazložene.

7. Pritožniki nasprotujejo dejanskim ugotovitvami sodišča prve stopnje, ker do dogodka ni prišlo na naslovu oškodovančevega stalnega prebivališča, pa je zato dvomljivo, da si je tedaj kuhal večerjo. Prav tako do dogodka ni prišlo v popoldanskih urah, medtem ko je obdolženec prijavil oškodovanca, česar izkustveno kot storilec kaznivega dejanja ne bi storil. Zato je bil oškodovancu izdan plačilni nalog, nasprotno pa policista na kraju nista zaznala storitve kaznivega dejanja, kot je bilo obdolžencu kasneje očitano. Prijave ali kakšne druge pritožbe z oškodovančeve strani nista registrirala in tudi člani njegove družine s policistoma niso hoteli sodelovati.

8. Povzeta pritožbena nasprotovanja se v delu ne nanašajo na odločilna dejstva, ki po opisu dejanja ne zajemajo vrste oškodovančevega prebivališča in ne dela dneva, v katerem je bilo dejanje storjeno. Kvečjemu so to tako imenovana kontrolna dejstva, pri čemer sledeč pritožbeni obrazložitvi, ni povsem jasno, zakaj oškodovanec ne bi mogel kuhati v, pogojno vzeto, tujem stanovanju in kdaj konkretno je povedal, da je do dogodka prišlo v popoldanskih urah, namesto zvečer, ko se večerje običajno kuhajo. Enako kontrolna so dejstva v zvezi s prijavo dogodka, pri čemer je jasno, da obdolženi ni prijavil lastnega dejanja, temveč oškodovančevo dejanje, kot je nenazadnje opisano v izdanem plačilnem nalogu in do katerega se je oškodovanec že tedaj opredelil v glavnem na enak način, kot je to kasneje storil še v kazenskem postopku.

9. V ostalem so pritožbena nasprotovanja necelovita. Oškodovančeva izpovedba, izpovedbe obremenjujočih prič ter ugotovitve izvedenca medicinske stroke so v pritožbeni obrazložitvi povsem prezrte, medtem ko sta izpovedbi prič M.B. in U. L. v pritožbeni obrazložitvi ocenjeni na način, ki utegne zavesti. Obe priči sta bili namreč glede oškodovančevih zatrjevanj o poškodovanosti jasni, medtem ko je nepripravljenost sodelovanja s strani drugih oseb iz „oškodovančevega kroga“ očitno pripisati izdanemu plačilnemu nalogu in ne morebiti dejstvu, da se temu ni nič zgodilo.

10. Po pritožbeni obrazložitvi odločba o kazenski sankciji ni pravilna, ker je po vrsti kazni mogoče domnevati, da je sodišče prve stopnje v obdolženčevo krivdo dvomilo, in ker je obdolženčevo neobsojenost ter druge olajševalne okoliščine upoštevalo v premajhni meri.

11. Razlogi sodbe so glede krivde ter kazni razumljivi in po teh nikjer ne izhaja v pritožbeni obrazložitvi smiselno zatrjevana povezava med nedokazanostjo krivde in vrsto kazni. Nasprotno, obdolženčeva krivda je bila dokazana na ravni gotovosti, nakar je, skupaj s težo dejanja, določala število odmerjenih dnevnih zneskov denarni kazni. Edina olajševalna okoliščina je bila obdolženčeva neobsojenost, ki ob izostalih drugih okoliščinah iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1 sama zase ne utemeljuje pričakovanja, da obdolženi kaznivih dejanj ne bo ponavljal, kot podlage za izrek pogojne obsodbe.

12. Glede na ugotovljeno, in ker pritožbeno sodišče niti pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obdolženega T.Ž. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številkah 7113 in 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.