Jedro

Dolžnik v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o kompenzaciji sodišču ni predložil dokazov. Glede na to, da je iz računa razvidna podlaga za njegovo izstavitev, dolžnik pa ne trdi, da je svoje obveznosti poravnal, dolžnik ni obrazloženo oporekal obstoju in višini terjatve.

Glede na to, da je dolžnikov ugovor neobrazložen je po določbi 2. odst. 53. člena ugovor neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Dolžnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 30.08.1999 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v smislu 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju - ZIZ).

Dolžnik je zoper navedeni sklep pravočasno ugovarjal v delu, ki se nanaša na plačilo po računih št. 04/97 z dne 17.02.1997 in št. 05/97 z dne 12.03.1997, saj nasproti upniku nima nobene odprte terjatve.

Navedel je, da je bila terjatev po računu št. 05/97 stornirana na podlagi ustnega dogovora o tem, da bo terjatev kompenzirana. Glede računa 04/97 pa je dolžnik navedel, da ni prejel nobenega računa in iz tega naslova ne obstaja nikakršna odprta terjatev do upnika. Ker upniku ničesar ne dolguje je predlagal razveljavitev sklepa o izvršbi.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, na podlagi 2. odst. 53. člena ZIZ, štelo za neutemeljenega in ga v skladu s 5. odst. 62. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je presojalo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje.

Kadar so navedena dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora zanje predložiti tudi dokaze, sicer se šteje, da je ugovor neobrazložen in kot tak, po navedeni določbi ZIZ, neutemeljen.

Na navedeno je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa. Dolžnik je sklepu o izvršbi delno ugovarjal. Navedel je, da je terjatev po računu št. 05/97 stornirana na podlagi ustnega dogovora o kompenzaciji. S predloženim računom št. 015-1647 z dne 10.10.1996 (priloga B2) in računom z dne 06.01.1997 (priloga B3) je sicer verjetno izkazana terjatev dolžnika do upnika, vendar pa dolžnik v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o kompenzaciji, sodišču ni predložil ustreznih dokazov. Zato dolžnikovega ugovora v tem delu ni moč šteti za obrazloženega v smislu 2. odst. 53. člena ZIZ.

Ugovorna navedba, da računa 04/97 ni prejel in da iz njegovih knjigovodskih obračunov odprta terjatev do upnika ne izhaja, pa ni dovolj konkretizirana. Glede na to, da je iz vsebine navedenega računa razvidna podlaga za njegovo izstavitev (priloga A3), dolžnik pa ne trdi, da je svoje obveznosti po pogodbi št. P 146129/96 G in Aneksu št. 01/96 k pogodbi ter končnem obračunu z dne 27.12.1996, v celoti poravnal, dolžnik ni obrazloženo oporekal obstoju in višini terjatve po računu 04/97, zato je tudi v tem delu ugovor ostal neobrazložen (2. odst. 53. člena ZIZ).

Iz navedenega izhaja, da je dolžnikov ugovor neobrazložen. Zato je po določbi 2. odst. 53. člena ZIZ ugovor neutemeljen.

Izpodbijani sklep je sodišče druge stopnje preizkusilo še v okviru kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbo z dne 23.09.1999 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep o izvršbi, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, potrdilo.

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na to, da upnik s pritožbo ni uspel, bo moral sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).