Jedro

Prav zaradi varnosti pravnega prometa drugi odstavek 103. člena ZOR izrecno določa, da ostane v primeru, ko je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni osebi (v tem primeru prodajalcu), ta v veljavi, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne sankcije. Za prav tak primer pa gre tudi pri pogodbi, katere ničnost sedaj v reviziji uveljavlja tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na vračilo kupnine in toženo stranko obsodilo na plačilo 4.825.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1999 dalje. Toženo stranko je obenem še zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 379.520,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Ugotovilo je, da je imela stvar (avtomobil), ki ga je tožnik kupil od toženca, pravno napako. Obremenjena je bila namreč z zastavno pravico, ustanovljeno v skladu z Zakonom o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/1978 do Uradni list RS, št. 32/2000; ZIP), obenem pa je bila izdana tudi začasna odredba, s katero je bila prepovedana odtujitev ali kakršnakoli razpolaga s tem avtomobilom.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene navedbe in pritožniku pojasnilo, da je bila zastavna pravica ustanovljena na podlagi 251. člena ZIP, v skladu s katero zastavljena stvar še naprej ostane v posesti dolžnika, ki pa z njo ne sme razpolagati. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da predstavlja navedeno za kupca takšno omejitev njegove lastninske pravice, da je nakup spornega avtomobila brez pomena, zaradi česar je upravičeno razdrl pogodbo in nato v tej pravdi zahteval vračilo kupnine.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Sodišči nižjih stopenj naj bi po revidentovem stališču ne upoštevali tega, da je tožena stranka lastninsko pravico na spornem avtomobilu pridobila originarno in zatorej prosto vseh pravic tretjih oseb. Čim pa je tako, je tožena stranka nato tožeči stranki sporni avtomobil prodala prost zastavne pravice. Prodana stvar naj bi tako ne imela pravne napake. Revident opozarja na tri dejanske okoliščine, ki naj bi jih sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava šteli za nebistvene. Najprej je to okoliščina, da sta M. Z. in komisionar E. d.o.o. dne 13.5.1997 sklenila pogodbo o komisijski prodaji. Dalje izpostavlja okoliščino, da je E. d.o.o. sporni avtomobil prodal toženi stranki. Nazadnje pa opozarja, da je bilo A. J., ki je avto prodala M. Z., slednje prepovedano s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru opr.št. Riz 2/99. Dalje revident razloguje, da je pogodba, s katero je A. J. odsvojila sporni avto, nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom. S tem, ko je A. J. razpolagala s spornim avtomobilom, je storila celo kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic. Iz tega po revidentovem stališču sledi, da M. Z. sploh ni pridobil lastninske pravice na spornem avtomobilu. Tožena stranka je sporni avtomobil od M. Z. kupila preko komisionarja. Na tej točki pa je šlo po revidentovem stališču za originarno pridobitev lastninske pravice in sicer v skladu z 31. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR), kar med drugim pomeni tudi to, da je stvar prosta pravic tretjih oseb.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP) ter tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila ter predlaga le njeno zavrnitev. Osnovna netočnost revizijskih navedb leži v dejstvu, da 103. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR) določa ničnostno sankcijo le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon ne predpisuje česa drugega. V obravnavanem primeru pa določbe kazenskega zakonika predvidevajo drugačno sankcijo. Tožeča stranka še navaja, da revident nedovoljeno posega tudi v dejansko stanje.

Revizija ni utemeljena.

Revident svoje materialnopravno stališče o tem, da je sam lastninsko pravico pridobil na originaren način (in tako prosto zastavne pravice) opira na dejstva, ki presegajo dejansko podlago sodb sodišč prve in druge stopnje. Sodba sodišča prve stopnje namreč sploh ne vsebuje dejanskih ugotovitev o tem, kdaj, kako in od koga je toženec kupil sporno vozilo. Vse navedeno pa šele predstavlja okoliščine, ki bi eventuelno lahko utemeljevale uporabo 31. člena ZTLR, ki govori o pridobitvi lastninske pravice od nelastnika. Ne drži revizijska trditev, da gre za dokazane okoliščine, s katerimi naj bi se prvo sodišče zgolj podrobneje ne ukvarjalo. V resnici se sodišče prve stopnje s temi dejanskimi okoliščinami v sodbi sploh ni ukvarjalo. To pa pomeni, da gre za neugotovljena dejstva, ki bi lahko predstavljala bodisi pravno nepomembna dejstva bodisi pravno sicer pomembna dejstva, glede katerih bi bila v sodbi sodišča podana vrzel. V tem primeru bi imel toženec navedeno pomanjkljivost možnost uveljavljati v pritožbi kot pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega toženec ni storil, revizijsko sodišče pa se zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP s pomenom navedenih dejstev niti ne sme ukvarjati.

Ne glede na to pa je materialnopravno zmotno tudi revidentovo stališče o tem, da je bila že pogodba, s katero je A. J. navzlic sklepu o zavarovanju, s katerim je bilo zastaviteljici prepovedano razpolagati s spornim avtomobilom, nična. Namen prepovedi odsvojitve stvari, ki je zastavljena po 251. členu ZIP, je, da se upnikov položaj kar se da približa položaju upnika pri ročni zastavi. Ta položaj pa se približa z zavarovanjem, da se bo iz zastavljene stvari lahko učinkovito in s čim manjšimi težavami poplačal. V ta namen je dolžniku tudi prepovedana odsvojitev zastavljene stvari. Pravno sankcijo, ki naj zagotovi prisilnost in perfektnost takšne pravne norme, določa Kazenski zakonik v 229. členu. Sankcija je kaznovalne narave in posega na področje civilnega prava le toliko, kolikor skuša zagotoviti učinkovitost "neročne" zastave premičnine ter na ta način s kaznovalno pretnjo zavarovati upnikov položaj. Če zastavni dolžnik prepoved navzlic temu prekrši, je upnikova možnost učinkovitega poplačila že omajana, ne pa tudi izničena - saj zastavna pravica s prenosom lastninske pravice ni prenehala. Tudi ničnostna sankcija pa po drugi strani zato upnikovega položaja ne bi mogla v celoti zaščiti, bi pa posegla v pravice tretjih oseb (kupca). Prav zaradi varnosti pravnega prometa drugi odstavek 103. člena ZOR izrecno določa, da ostane v primeru, ko je sklenitev neke pogodbe prepovedana samo eni osebi (v tem primeru prodajalcu), ta v veljavi, če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega. Stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne sankcije. Za prav tak primer pa gre tudi pri pogodbi, katere ničnost sedaj v reviziji uveljavlja tožena stranka. Sodišči prve stopnje sta torej pravilno ugotovili, da je bila prodajna pogodba med pravdnima strankama obremenjena s pravno napako ter jo je tožnik v okviru pravil o jamčevanju za pravne napake utemeljeno razdrl in zahteval vračilo kupnine. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo zoper takšno odločitev zavrnilo (378. člen ZPP). Ker tožeča stranka s svojim odgovorom ni prispevala k lažji rešitvi zadeve, ji revizijsko sodišče ni priznalo pravice do povrnitve stroškov zanj (prvi odstavek 155. člena ZPP).