22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 601/2004 z dne 22. 9. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo Višjega sodišča, s katero je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo 1.878.753 SIT. Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo revizijo. Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je pri določitvi vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, pomembna samo višina glavnice, ki v konkretnem primeru znaša 385.545 SIT in torej ne presega 1.000.000 SIT.

2.Pritožnik navaja, da je vložil tožbo zaradi plačila 1.889.458 SIT in sicer naj bi bil tožbeni zahtevek sestavljen iz glavnice v višini 387.173,25 SIT in na dan 27. 9. 1994 kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 1.502.284,80 SIT.[1] Navaja, da sta tako določeno vrednost spora sprejeli tudi sodišči prve in druge stopnje. Od te vrednosti spora pa naj bi se plačevale tudi sodne takse in stroški odvetnikov. Šele revizijsko sodišče naj bi samovoljno v uvodu sklepa kot vrednost spora navedlo znesek 385.545 SIT. Nasprotuje razlagi Vrhovnega sodišča, da je vrednost spornega predmeta zgolj znesek glavnice v znesku 385.545 SIT. Kot tožbeni zahtevek naj bi bil naveden enoten znesek 1.889.458 SIT, zato meni, da je zahtevek za kapitalizirane obresti postavljen kot glavni zahtevek, poleg tega pa presega znesek 1.000.000 SIT. Sklicuje se na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 101/2002 z dne 13. 6. 2002, iz katerega naj bi izhajalo, da obrestni zahtevek v procesnem smislu nima narave postranske terjatve, temveč gre za samostojen zahtevek. Zatrjuje, da mu je z arbitrarnim, neobrazloženim in nelogičnim stališčem Vrhovnega sodišča odvzeta pravica do pravnega sredstva – revizije, katero naj bi pridobil ob vložitvi tožbe. Takšno arbitrarno stališče naj bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic in kršitev pravice do sodnega varstva. Navaja tudi, da če bi vložil samostojno tožbo zgolj za kapitalizirane obresti, bi imel glede na vrednost spora pravico do revizije. Zatrjuje kršitev pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

3.Predmet izpodbijanega sklepa je procesna odločitev o dopustnosti revizije. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da je izpodbijana odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna in neobrazložena. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je razumno obrazložilo, da se pri določitvi vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna pravica do revizije, v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) upošteva zgolj višina glavnice, ne pa tudi obresti. Pojasnilo je, da se obresti ne upoštevajo, tudi če dosežejo ali presežejo glavni zahtevek in ne glede na to, v kakšni tehnični obliki jih tožnik uveljavlja. Tako se izkaže, da pritožnik dejansko izpodbija pravilnost uporabe procesnega prava, s tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ustavno sodišče namreč v postopku z ustavno pritožbo preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev pravice iz 22. člena Ustave tudi ne more utemeljiti z navedbami, da sta vrednost spora, kot jo je opredelil pritožnik, sprejeli tudi sodišči prve in druge stopnje in da so se od tega zneska plačevale tudi sodne takse in odvetniški stroški. Ni namreč v nasprotju z Ustavo, da Vrhovno sodišče določbe ZPP o vrednosti spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, presoja samostojno in pri tem ni vezano na razlago stranke ali sodišča nižje stopnje. Pri tem je treba pojasniti, da pravica do revizije nastane šele po pravnomočnosti odločbe sodišča druge stopnje in ne, kot zmotno meni pritožnik, z vložitvijo tožbe.

4.Navedbe pritožnika, da je Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu št. II Ips 101/2002 z dne 13. 6. 2002 zavzelo stališče, da obrestni zahtevek v procesnem smislu nima narave postranske terjatve, ampak gre za samostojen zahtevek, je mogoče razumeti kot zatrjevanje odstopa od enotne in uveljavljene sodne prakse. Vendar je ta očitek neutemeljen. Pritožnik odstopa od enotne in uveljavljene sodne prakse ne more doseči s sklicevanjem na navedeno odločitev Vrhovnega sodišča, ker ne gre za primer, ki bi bil podoben pritožnikovemu primeru. Navedena odločitev Vrhovnega sodišča se nanaša na primer, ko so bile s tožbo zahtevane obresti kot glavni zahtevek (glavnica pa je bila zahtevana v drugi pravdi) in torej ne gre za primer, kakršen je pritožnikov, ko so s tožbo poleg glavnice zahtevane tudi kapitalizirane obresti.

5.Tudi očitek pritožnika o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni utemeljen. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da iz pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave izhaja le pravica do dvostopenjskega sodnega varstva. V obravnavanem primeru je bila odločitev sodišča prve stopnje skladno z zahtevami iz 25. člena Ustave podvržena preizkusu pritožbenega sodišča. Pravice do revizije pa 25. člen Ustave ne zagotavlja, zato z izpodbijanim sklepom Vrhovnega sodišča ta ni mogla biti kršena.

6.Pritožnik sicer zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ki pa je ne utemelji, zato kršitev te pravice Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Do razlike pri navedenih zneskih prihaja, ker pritožnik povzema zneske iz tožbe, medtem ko Vrhovno sodišče povzema zneske iz pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje.