Jedro

Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje za posamezne mesece v obdobju od septembra 2019 do februarja 2022 plača prikrajšanje pri plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na prikrajšanje pri plači za čas pripravljenosti, odrejene v zvezi z urjenji oziroma vajami, in sicer za mesece oktober, november in december 2018, maj in september 2019 ter februar 2022, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 994,61 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo v I. in III. točki izreka se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zgolj pavšalno sprejelo zaključek, da varovanje državne meje ni izredna dejavnost zgolj zato, ker traja sedem let, ter da operacije Odboj, v okviru katere se je izvajala od leta 2019 dalje ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Sodišče tudi ne pojasni, zakaj s tem v zvezi ni upoštevalo oziroma je zgolj delno povzelo vsebino izjave dr. A. A. Izjave ni ustrezno dokazno ocenilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, dokazna ocena pa ni skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče neutemeljeno enači izredno situacijo in vojaško operacijo v pravem pomenu besede oziroma za obe situaciji uporabi iste razloge. Sodba ne vsebuje razlogov, zakaj pri varovanju državne meje ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Vsaka vojaška operacija (bojna ali nebojna) je vnaprej načrtovana, zato zgolj ta okoliščina ne more biti bistvena pri presoji. Zmotno je tudi naziranje sodišča, da ni šlo za vojaško operacijo, ker naj bi bila organizacija dela v celoti odvisna od toženke. Tožnik je bil v pripravljenosti ravno zaradi potrebe po naraščanju sil, torej za primer navala migrantov, če bi se izkazala potreba po posredovanju. Vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času, kar izhaja iz sodbe SEU C-742/19 (točka 83), vojaške sile pa so lahko vpoklicane v podporo mehanizmom, ki jih vzpostavijo civilni organi, kadar zaradi izrednih dogodkov civilna sredstva ne zadoščajo. A. A. in B. B. sta potrdila, da je varovanje državne meje v času, ko je to delo opravljal tožnik, ustrezalo vsem elementom vojaške operacije. Zadevo se je vodilo po vojaško, spoštovala se je linija PINK, vzpostavili so se taktično operativni centri, operacija je imela operativni cilj. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da pojav množičnih migracij ni ena od izrednih okoliščin. Naval nezakonitih migracij ni nekaj običajnega, kar se redno dogaja. Zgolj daljše trajanje določene okoliščine, slednje še ne napravi za običajno. Zmotno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi glede plačila za čas pripravljenosti. Tudi če se le-ta šteje v delovni čas, pripada tožniku plačilo le v višini 50 %, saj je za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo v 46. členu KPJS. Stranke KPJS so se dogovorile za plačilo delavčeve zaveze, ko je zdoma zaradi potreb delodajalca in je pripravljen, da začne z delom. Razlogi sodbe SEU C‑742/19 ne nasprotujejo drugačnemu plačilu obdobja dejanskega dela od obdobja pripravljenosti na delo, četudi se ta všteva v delovni čas. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - podčastnik na podlagi ukazov opravljal naloge varovanja državne meje in usposabljanja na terenu. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le v delu, ki se je nanašal na varovanje državne meje. Presodilo je, da varovanje državne meje ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače.

6.Presoja, da v zvezi z varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), pri čemer niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodba ne vsebuje razlogov, zakaj pri varovanju državne meje ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Iz izpodbijane sodbe namreč povsem jasno izhaja, da je takšno presojo sodišče prve stopnje utemeljilo na ugotovitvah, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in da gre za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, pri čemer je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, pripadniki SV pa so na meji zgolj v podporni vlogi, torej v vlogi varovanja policije oziroma njenih postopkov. Presoja sodišča, kot je razvidno iz razlogov, ne temelji zgolj na okoliščini vnaprejšnjega načrtovanja nalog, kot to zmotno izpostavlja pritožba. (Ne)obstoj te izjeme je prvostopno sodišče pravilno presojalo z vidika stališč zgoraj citirane sodbe Sodišča EU, izpodbijani zaključek pa oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z zahtevami 8. člena ZPP.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni ustrezno dokazno ocenilo izjav prič B. B. in A. A., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij, nov koncept delovanja od leta 2019 dalje itd. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje in pretehtalo relevantnost njunih podanih izjav, kot izhaja iz tč. 17 in 18 obrazložitve, v razloge je njuni izjavi tudi povzelo, vendar je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja, vendar tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji in v sodelovanju z njo (mešane policijske patrulje, namestitev pripadnikov SV na opazovalnice, s katerih so o zaznavah obveščali policijo), pri čemer je policija tudi vodila in usmerjala delo SV pri izvajanju njenih nalog. Sodišče je pravilno štelo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge. Pritožba s posplošenim poudarjanjem izjav B. B. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh…).

10.Sodišče pri presoji o tem ali operacija Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi ni kršilo določb postopka, ko s tem v zvezi ni sledilo definiciji toženke ter priče A. A.. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS (npr. v zadevi VIII Ips 13/2024) za razlago tega pojma tudi niso neposredno uporabna vojaška strokovna tolmačenja, na katere se je sklicevala toženka oziroma sodobna opredelitev vojaške stroke, po kateri je vojaška operacija "serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in se koordinira v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev". Za razlago pojma so pomembni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče EU in katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Tudi sicer je izraz "vojaška operacija v pravem pomenu besede" v citirani sodbi SEU uporabljen z namenom, da se ne bi vse dejavnosti oboroženih sil razlagale kot vojaška operacija, s čimer bi prišlo do neupravičenega omejevanja pravic, ki so delavcem zagotovljene z Direktivo 2003/88/ES. Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, v kolikor so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). V konkretnem primeru tožena stranka takšnih okoliščin ni izkazala. Tudi če so se migracije v letu 2019 bistveno povečale v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti (slednjega toženka niti ni navajala). Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

11.Tudi če je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Tožena stranka je namreč potrebo po hitrejši odzivnosti in takojšnji prilagoditvi delovanja SV le pavšalno utemeljevala s hipotetično možnostjo nepredvidljive situacije oziroma hipotetično možnostjo izrednega dogodka (nenadnih sprememb na državni meji, ki bi terjale takojšnjo aktivacijo večjega števila pripadnikov SV), kar pa izjeme od uporabe Direktive ne utemeljuje. Kot je izpostavilo SEU v zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) se člen 2 (točki 1 in 2) Direktive 2003/88/ES uporablja tudi za pripadnike organov javnega reda, ki opravljajo naloge nadzora na zunanjih mejah države članice v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. To pa v konkretnem primeru ni izkazano.

12.Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določba 46. člena KPJS se glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS je tako potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožbeno zavzemanje za razlago, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na razloge sodbe Sodišča EU C-742/19, povzete v točki 97, glede možnosti različnega plačila obdobja razpoložljivosti za delo.

13.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 2, 2-1, 2-2

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97e Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-14 Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.