Jedro

Drugotožena stranka je tožnika pred podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi v decembru 2008 obvestila o znižanju plače. Tožnik je aneks podpisal po vrnitvi iz bolniškega staleža, konec meseca januarja 2009. Ker tožnik ni dokazal, da je tožena stranka aneks z dne 8. 1. 2009 antidatirala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika iz naslova razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2009 do novembra 2012 utemeljeno zavrnilo.

V skladu s 37. členom ZDoh-2 se božičnica za davčne namene obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, zato je potrebno od izplačane božičnice obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v V. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Drugotožena stranka je dolžna tožniku iz naslova božičnice za leto 2012 plačati neto znesek 1.200,00 EUR na ta znesek obračunati bruto znesek in odvesti davke in prispevke, od neto zneska pa plačati zakonske zamudne obresti od 24. 3. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave, ki ni pod pritožbo, prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova premalo izplačanih plač za mesec julij 2008 plačati neto znesek v višini 169,30 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2008 dalje do plačila, v zvezi z izplačilom plače pa odvesti pripadajoče davke in prispevke (I. točka izreka); da je dolžna tožniku plačati dodatek za delovno dobo za obdobje od julija 2008 do oktobra 2008 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (II. točka izreka); da je dolžna tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela za obdobje od julija 2008 do oktobra 2008 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (III. točka izreka); da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 115,90 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je drugotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova božičnice za leto 2012 plačati neto znesek v višini 1.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2015 dalje do plačila, zavrnilo pa zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna od tega zneska odvesti davke in prispevke (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je drugotožena stranka dolžna tožniku za obdobje od meseca marca 2009 do novembra 2012 plačati premalo izplačane plače v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (VI/1. točka izreka); da je dolžna tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela za obdobje od novembra 2008 do decembra 2012 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (VI/2. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.143,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ustavilo postopek v delu tožbe, da je drugotožena stranka dolžna tožniku plačati dodatek za delovno dobo za obdobje od meseca novembra 2008 do decembra 2012 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka.

2. Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in izpodbija sodbo v točkah V, VI in VII iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v tem delu ugodi in da drugotoženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvotožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek, medtem ko je drugotožena stranka zahtevek v celoti prerekala. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje v V. točki izreka v zvezi z zavrnitvijo zahtevka v delu, da drugotožena stranka ni dolžna od zneska 1.200,00 EUR odvesti davke in prispevke, ker je zakoniti zastopnik drugotožene stranke vsem zaposlenim dal nagrado, in vsem delavcem izplačal znesek v kuverti v višini 1.200,00 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da je ravnal diskriminatorno, ker tega zneska ni plačal tudi tožniku, vendar je v nadaljevanju navedlo, da ne gre za znesek na podlagi akta, ki bi ga drugotožena stranka kot delodajalec morala izplačati tožniku, zato od tega zneska drugotožena stranka ni dolžna plačati davkov in prispevkov, saj gre zgolj za nek znesek dobre volje tožene stranke kot fizične osebe. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se v skladu z določbami Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj. - ZDoh-2) božičnica za davčne namene obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja in je potrebno od izplačane božičnice obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost. Meni, da je zmotna tudi odločitev v VI/1. točki izreka v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko iz naslova premalo izplačanih plač. Sodišče je navedlo, da ni moglo pritrditi trditvam tožnika, da je podpis na spornem aneksu nad žigom in da naj bi bil antidatiran. Tožnik je namreč dokazoval, da je sporni aneks niti hipotetično ni mogel biti podpisan na dan, ki je naveden na dokumentu, saj je bil dalj časa v bolniškem staležu in da je drugotožena stranka začela uporabljati žig, ki je bil na spornem aneksu, šele kasneje, pri čemer je žig odtisnjen pred podpisom, kar naj bi dodatno izkazovalo, da je bil aneks lahko podpisan bistveno kasneje kot je navajala drugotožena stranka. Meni, da je sodišče sprejelo stališče izvedenca, da ni mogoče razločiti posameznih plasti nanosa in da zato ni mogoče odgovoriti v kakšnem zaporedju sta bila na dokument naneseni barvi. Tožnik je v zvezi z ugotavljanjem dejstva, ali je podpis nad žigom ali ne predlagal naj se preiskava opravi pri kakšni instituciji v tujini, sodišče pa je njegov dokazni predlog zavrnilo. Z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza je sodišče po mnenju pritožbe tožniku onemogočilo dokazovanje odločilnega dejstva. Meni, da je nesprejemljiva izpoved direktorja drugotožene stranke, da naj bi sporni aneks natisnil v dveh izvodih in da naj bi en izvod izročil tožniku. Tožnik enega izvoda aneksa nikoli ni prejel, saj je sporni aneks videl šele z vložitvijo odgovora. Pritožbo vlaga tudi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 11. 2008 do 30. 12. 2012. Navaja, da je takrat veljavna Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008) v 50. členu določala, da je delavec upravičen do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delo, od kraja bivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca, oziroma do mesta opravljanja dela, in sicer najmanj v višini 70 % cene najcenejšega javnega prevoza. Navaja, da živi na naslovu A. ulica 19, B., in da je na tem naslovu živel tudi v času trajanja delovnega razmerja za prvo oziroma drugotoženo stranko in s tega naslova prihajal na delo, ta naslov pa je naveden tudi v pogodbi o zaposlitvi. Meni, da je dokazno breme dokazovanja drugega kraja bivališča od tistega, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, na drugotoženi stranki, zato bi sodišče moralo na podlagi pravila o dokaznem bremenu šteti, da drugotožena stranka ni izkazala, da je tožnik bival drugje kot je to navedeno v pogodbi o zaposlitvi. Meni, da je že v pripravljalnih vlogah pojasnil, da je občasno uporabljal stanovanje v C., da pa v njem nikoli ni redno prebival, saj ga je uporabljal v povprečju največ dvakrat na mesec in občasno čez vikend, ter da je živel v B. tudi zato, ker je po materini smrti oče ostal sam in mu je bil v oporo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da ni storilo kršitev ustavno zagotovljenih pravic, na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o plačilu davkov in prispevkov od božičnice.

5. Tožnik v pritožbi na več mestih neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je tožnik zatrjeval, ni štelo za relevantnega. Glede zahtevka tožnika zoper drugotoženo stranko iz naslova premalo izplačanih plač, kakor tudi stroškov prevoza na delo in z dela, je presojalo s strani tožnika zatrjevane relevantne razloge (da sporni aneks niti hipotetično ni mogel biti podpisan na dan, ki je naveden na dokumentu, da je drugotožena stranka začela uporabljati žig, ki je na spornem aneksu, šele kasneje) se do navedenih dejstev natančno opredelilo v točkah 10 do 18 obrazložitve, zato navedena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih, kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnika postavilo izvedenca grafologa (dr. D.D.) in kasneje še forenzični laboratorij E., da bi opravilo preiskavo sosledja žiga in podpisa. Forenzični laboratorij E. je sodišču z dopisom z dne 5. 11. 2015 odgovoril, da so mikroskopsko pregledali listino in da ni bilo mogoče določiti zaporedja nanašanja črnila žiga in kemičnega svinčnika na papir, ker sta obe črnili črni, tekoči nanos črnil pa je bil tanek, tako da barva prekriva le dele površine papirja, pri takšnih nanosih črnila pa ni mogoče razločiti posameznih plasti nanosa. Zato niso mogli odgovoriti na vprašanje v kakšnem zaporedju sta bila na dokumentu naneseni barvi (torej ali je bil dokument najprej podpisan oziroma ali je bil najprej odtisnjen žig). Tožnik je v nadalje podal predlog, da se preiskava opravi pri kakšni drugi instituciji v tujini, vendar je sodišče njegov dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da forenzični laboratorij E. razpolaga s specifično forenzično opremo, s katero tudi opravlja preiskave najzahtevnejših kaznivih dejanj v Sloveniji, zato tudi pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ni nikakršne potrebe po tovrstnih preiskavah v tujini. Očitana kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, prav tako iz istega razloga ni podana očitana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

7. V predmetnem sporu je tožnik od drugotožene stranke zahteval razliko v plači od 1. 3. 2009 do novembra 2012 in zatrjeval, da mu drugotožena stranka ni izplačevala plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi v višini 1.200,00 EUR neto, temveč v višini 1.000,00 EUR neto, kar je 200,00 EUR mesečno manj. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik z drugotoženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 11. 2008, kjer sta v 8. členu določili, da znaša tožnikova plača v višini 1.200,00 EUR neto (A4); - da je drugotožena stranka tožnika v decembru 2008 obvestila, da mu bo znižala plačo na 1.000,00 EUR neto; - da je zakoniti zastopnik drugotožene stranke dne 8. 1. 2009 sestavil aneks k pogodbi o zaposlitvi, iz katerega je razvidno, da se stranki strinjata, da se tožniku spremeni osnovna plača, določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 11. 2008 tako, da prejema 1.000,00 EUR mesečno, tožnik pa obdrži vse pravice in dolžnosti določene v pogodbi; - da je zakoniti zastopnik aneks natisnil v dveh izvodih in tožniku izročil en izvod, ki ni imel žiga in da je predmetni aneks na zahtevo tožnika kasneje žigosal; - da je tožnik aneks z dne 8. 1. 2009 podpisal, ko se je vrnil iz bolniškega staleža, konec januarja 2009; - da je drugotožena stranka tožniku v mesecu januarju in februarju 2009 še izplačala plačo v višini 1.200,00 EUR, od 1. 3. 2009 dalje pa v višini 1.000,00 EUR neto mesečno; - da je tožnik zatrjeval, da je prvič videl aneks št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009, ko ga je drugotožena stranka preložila odgovoru na tožbo in da je aneks antidatiran, saj naj bi ga podpisal šele v mesecu juliju ali avgustu 2012, kar naj bi dokazoval tudi žig na aneksu, ki v začetku leta 2009 še ni bil v uporabi.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka tožnika pred podpisom aneksa k pogodbi o zaposlitvi v decembru 2008 obvestila o znižanju plače, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi tožnik in da je tožnik aneks podpisal po vrnitvi iz bolniškega staleža, konec meseca januarja 2009. Tožnik ni predložil nikakršnega dokaza, ki bi dokazoval njegovo trditev, da naj bi predmetni aneks podpisal šele v mesecu juliju ali avgustu 2012. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je drugotožena stranka tožnika že v decembru 2008 obvestila, da mu bo znižala plačo na 1.000,00 EUR neto, da je bil predmetni predlog aneksa pripravljen v januarju 2009 in natisnjen 8. 1. 2009. Ker je bil tožnik v bolniškem staležu, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo drugotoženi stranki, da je tožnik predmetni aneks podpisal po povratku iz bolniškega staleža, to je v januarju 2009 in ne šele v avgustu 2012. Tožnik namreč ni obrazložil, kako naj bi prišel do tega datuma, medtem ko je drugotožena stranka obrazložila, da je predmetni aneks žigosala kasneje, ko je bil v uporabi drugi logotip in sicer na zahtevo tožnika. Ker tožnik ni dokazal, da je tožena stranka aneks z dne 8. 1. 2009 antidatirala, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika iz naslova razlike v plači za obdobje od 1. 3. 2009 do novembra 2012 utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika zoper drugotoženo stranko iz naslova plačila stroškov za prevoz na delo in z dela v času od 1. 11. 2008 do 30. 12. 2012. Ugotovilo je: - da je bilo s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 11. 2008 med strankama v 9. členu dogovorjeno, da je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki jih ima s prevozom na delo in z dela v skladu s 130. členom ZDR-1; - da je tožnik zatrjeval, da živi na naslovu A. ulica 19, B., ta naslov pa je bil naveden tudi v pogodbi o zaposlitvi; - da je zakoniti zastopnik tožene stranke povedal, da je bil v tožnikovem najetem stanovanju na F. ulici v C., in da je tožnik vsem povedal, da tam stanuje, iz tega razloga mu ni plačeval prevoza na relaciji B. - C., temveč zgolj za mestni potniški promet v C.; - da je tožnik izpovedal, da ves čas stanuje in ima stalno bivališče v B. in da so vsi v službi vedeli, da ima v najemu stanovanje v C., za občasno uporabo. Povedal je, da navedeno stanovanje plačuje najemnino in obratovalne stroške ter da v tem stanovanju biva med tednom morda enkrat na mesec, običajno v petek in soboto, v nedeljo pa se vrača nazaj v B.. Navedeno stanovanje naj bi uporabljal kot delovni prostor, ko je potreboval mir, ki ga ni imel v službi, občasno pa ga je uporabljal tudi, ker je bila velika gneča na cesti iz C. proti G., prav tako pa je v navedeno stanovanje povabil tudi sodelavce. Pojasnil je, da se je v službo vozil z avtomobilom, saj je imel tudi parkirno mesto, občasno pa s kolesom.

10. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika za plačilo razlike stroškov za prevoz na delo in z dela za relacijo B. - C. - B. v višini vozne karte za vlak utemeljeno zavrnilo. Dokazno je zaključilo, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je dejansko prihajal na delo iz B. v C.. Sodišče prve stopnje je v dvomu, upoštevajoč dokazno breme, presodilo v korist drugotožene stranke, upoštevajoč dejstvo, da je imel tožnik stanovanje v C., drugotožena stranka pa mu je vso sporno obdobje plačevala stroške prevoza za mestni promet, čemur tožnik ni nasprotoval in ni dokazal, da je dejansko dnevno prihajal na delo iz B. v C. in ne iz najetega stanovanja v C..

11. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno zavrnilo zahtevek tožnika, da mora drugotožena stranka od zneska božičnice odvesti davke in prispevke. V skladu s 37. členom ZDoh-2 se božičnica za davčne namene obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja in je potrebno od izplačane božičnice obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter prispevke za socialno varnost. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zakoniti zastopnik drugotožene stranke vsem zaposlenim dal nagrado, ne kot delodajalec, kot je sam zatrjeval, temveč kot prvotožena stranka v znesku 1.200,00 EUR, razen tožniku in sicer zaradi njegovega načina odpovedi pogodbe o zaposlitvi v mesecu decembru 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje v delu, da če je drugotožena stranka vsem delavcem izplačala znesek v kuverti v višini 1.200,00 EUR, le tožniku ni, je ravnala do njega diskriminatorno. Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da drugotožena stranka od neto zneska 1.200,00 EUR ni dolžna plačati davkov in prispevkov (ker gre za nek znesek dobre volje drugotožene stranke kot fizične osebe). Izplačilo božičnice v neto znesku 1.200,00 EUR je dohodek iz delovnega razmerja, zato bi sodišče prve stopnje moralo drugotoženi stranki naložiti, da na prisojen znesek božičnice obračuna in odvede davek in prispevke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).