3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2122/2004 z dne 20. 7. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 1827/2001 z dne 26. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, št. I 2000/12650 z dne 15. 12. 2000, ki pritožnici nalaga obveznost plačila 434.313,67 SIT (1.812,36 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2000 dalje. Višje sodišče je pritožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 167,12 SIT (0,7 EUR) ter tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč temelji na stališču, da tožeča stranka kot poslovodja brez naročila prisojeni znesek utemeljeno zahteva od pritožnice, ker je ta znesek plačala namesto nje na račun stroškov obratovanja skupnih funkcionalnih prostorov, objektov in naprav več stanovanjskih stavb, del katerih je tudi zavezana upravljati.

2.Pritožnica se s takšno odločitvijo sodišč ne strinja. V ustavni pritožbi obširno opisuje svoje videnje obravnavanega razmerja. Uveljavlja kršitev 22. in 33. člena Ustave. Sodiščema očita, da svoje odločitve nista v zadostni meri utemeljili. Ne strinja se z njunim stališčem, da v konkretnem primeru določbe Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – SZ) niso pomembne. Nasprotuje stališču, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR) o poslovodstvu brez naročila. Odločitvi sodišč naj bi bili tudi v neskladju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To pa zato, ker naj bi bilo stališče sodišč, po katerem je tožeča stranka s plačilom zahtevanega zneska preprečila, da bi dobavitelji prenehali opravljati storitve, v nasprotju s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. Up-156/98 z dne 11. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 118), v kateri je tudi ugotovilo kršitev 33. člena Ustave. Sodiščema dalje očita kršitev pravil o dokaznem bremenu. Nasprotuje tudi stališču sodišč o neutemeljenosti njenega ugovora zastaranja. Razlogi, s katerimi je Višje sodišče potrdilo ta del prvostopenjske odločitve, naj bi bili sami s seboj v nasprotju in zato nelogični. Vztraja pri svojem stališču, da velja za vtoževane terjatve enoletni in ne petletni zastaralni rok.

B.

3.Z večino navedb pritožnica nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi materialnega ter procesnega prava. S temi navedbami ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da sodišči svoje odločitve nista v zadostni meri utemeljili. Tej pravici namreč ustreza obveznost sodišča, da navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do relevantnih navedb v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Vendar te obveznosti sodišči nista prekršili. Obširno sta namreč utemeljili svoje stališče, zakaj je tožeča stranka na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila upravičena do povračila dela skupnih obratovalnih stroškov, ki ga je založila za pritožnico. Pojasnili sta, da zato, ker je tožeča stranka s plačilom teh stroškov odvrnila nastanek grozeče škode celotnemu kompleksu stanovanjskih stavb. Pojasnili sta, da je grozečo škodo, ki jo je tožeča stranka odvračala, pomenila nevarnost, da bi dobavitelji (kar je splošno znano dejstvo) prenehali opravljati svoje storitve. Dalje sta pritožnici tudi pojasnili, da ima tožeča stranka pravico do povračila teh stroškov kljub pritožničini prepovedi, naj računov zanjo ne plačuje, ker naj bi bila takšna prepoved v nasprotju z moralo in zakonom.

5.Z vidika 22. člena Ustave, iz katerega izhaja med drugim tudi zahteva po razumni obrazložitvi sodnih odločb, bi bili lahko pomembni tudi pritožničini očitki o nelogičnosti razlogov Višjega sodišča glede zavrnitve njenega ugovora zastaranja. Vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. Ne drži namreč, da Višje sodišče svoje odločitve o tem, zakaj zastaralni rok ni potekel oziroma zakaj enoletni zastaralni rok ne pride v poštev, ni razumno obrazložilo. Ali je takšna odločitev tudi materialnopravno pravilna, pa, kot že pojasnjeno, Ustavno sodišče ne more presojati.

6.Kot očitno neutemeljene je treba zavrniti tudi očitke o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pritožnica teh očitkov s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-156/98 ne more utemeljiti že zato, ker je šlo v navedenem primeru za povsem drugi objekt sodnega varstva. V navedenem primeru je namreč Ustavno sodišče z vidika 33. člena Ustave preizkušalo stališče sodišč o tem, ali so osebe, ki bivajo v stavbi z več bivalnimi enotami in v kateri ni tehnično izvedena možnost individualne odmere uporabljene vode, dolžne trpeti prekinitev dobave vode, do katere je prišlo zaradi neplačevanja dobavljene vode drugih oseb, ki bivajo v isti stavbi. Predmet preizkusa v obravnavanem primeru pa ni vprašanje prekomernosti takšnega ukrepa dobavitelja, temveč preizkus ustavne skladnosti stališča, po katerem je pritožnica tožeči stranki dolžna povrniti del obratovalnih stroškov skupnih funkcionalnih prostorov, ki jih je ta založila zanjo. Takšno stališče pa očitno ni v neskladju s 33. členom Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger