Jedro

Določba tretjega odstavka 12. člena ZPP (1977) ne izključuje vselej, da ne bi moglo pravdno sodišče samo ugotavljati, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren. Gre za primere, ko je taka ugotovitev nujna za pravilno uporabo materialnega prava v civilno pravnem razmerju. Med take izjeme sodi tudi primer, ko je bil kazenski postopek ustavljen zaradi smrti obdolženca.

V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na temelj zahtevka, torej tudi ne ugovora zastaranja.

Odškodninski zahtevki vsakega od tožnikov za nepremoženjsko škodo imajo različno dejansko podlago. Dejanska in pravna podlaga nepremoženjske škode prvih dveh tožnikov in njune premoženjske škode pa se tudi razlikujeta (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker izpodbijane prisoje tretji tožnici prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter prvemu tožniku in drugi tožnici prisojene odškodnine za premoženjsko škodo ne presegajo mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena.

Izrek

Revizija proti odločitvi o tretji tožnici prisojenih 980.000 SIT z zamudnimi obrestmi (nepremoženjska škoda) in proti odločitvi o prvemu tožniku in drugi tožnici prisojenih vsakemu po 165.172 SIT z zamudnimi obrestmi (premoženjska škoda) se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožniki sami krijejo stroške svojega revizijskega odgovora.

Obrazložitev

V prometni nesreči 25.8.1986 se je 18-letni P. P. kot voznik kolesa z motorjem brez zaviranja zadel v tovornjak, ki je stal povprek na cesti. Mopedist je umrl, njegova sopotnica 12-letna B. P. pa se je lažje telesno poškodovala. Proti vozniku tovornjaka je tekel kazenski postopek, ki pa ga je sodišče zaradi obdolženčeve smrti ustavilo. Tožniki, ki so mopedistova starša in sestra, so od zavarovalnice, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje odgovornosti voznika tovornjaka, zahtevali plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je najprej z vmesno sodbo odločilo, da toženka odgovarja tožnikom za škodo iz tega škodnega dogodka s 40%, višjo odgovornost za 60% pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo prve stopnje. S končno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku obeh staršev in toženki naložilo, da mora vsakemu plačati 1.200.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi sinove smrti in 165.172 SIT za premoženjsko škodo. Tožbenemu zahtevku tretje tožnice je delno ugodilo in toženki naložilo, da ji mora plačati skupaj 1.200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi z njeno poškodbo in izgubo brata, presežno zahtevanih 160.000 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in tretji tožnici prisojeno odškodnino znižalo na skupaj 980.000 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevki vseh treh tožnikov zavrnejo zaradi zastaranja. Revizija graja razloge sodišča druge stopnje, da bi bila s strogo uporabo omejitev iz 12. člena ZPP kršena pravica oškodovanca do sodnega varstva, ker ne bi mogel uveljavljati vseh pravic, ki mu po materialnem pravu gredo, torej tudi podaljšanja zastaralnih rokov. Toženka meni, da z vmesno sodbo v tej zadevi ni bilo ugotovljeno, da je njen zavarovanec storil kaznivo dejanje, pač pa se je ugotavljala civilna odgovornost obeh udeležencev prometne nesreče. Sicer pa se v pravdnem postopku le izjemoma ugotavlja, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, in sicer samo takrat, ko do uvedbe in do končanja kazenskega postopka ni prišlo, ker se je povzročitelj smrtno ponesrečil. Zavarovanec toženke pa se ni smrtno ponesrečil, saj je bila proti njemu vložena kazenska ovadba, ki pa je bila zavržena. Zato sodišče druge stopnje zmotno meni, da gre za izjemne pogoje, ko je treba v pravdnem postopku ugotavljati, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Toženka vztraja pri svojem stališču, da v konkretni zadevi velja triletni subjektivni zastaralni rok oziroma petletni objektivni zastaralni rok iz 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne pa daljši zastaralni rok iz prvega odstavka 377. člena ZOR in tudi ne pretrganje zastaranja po drugem odstavku 377. člena ZOR. Ker je do škodnega dogodka prišlo 5.8.1986 in ker je bil sklep o zavrženju ovadbe izdan 29.10.1986, je tožba z dne 16.12.1992 vložena po poteku zastaralnega roka.

Tožniki v odgovoru na vročeno revizijo predlagajo njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje končno sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

Toženka je v uvodu revizije kot revizijsko sporno vrednost označila znesek 3.710.044 SIT. Ta znesek predstavlja seštevek vsem trem tožnikom prisojenih odškodnin. Pri presoji dovoljenosti revizije taka oznaka revizijske vrednosti ni pravno upoštevna. Odškodninski zahtevki vsakega od tožnikov za nepremoženjsko škodo imajo namreč različno dejansko podlago. Dejanska in pravna podlaga nepremoženjske škode prvih dveh tožnikov in njune premoženjske škode pa se tudi razlikujeta (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Ena od procesnih predpostavk za dovoljenost revizije v premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP, da mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 1.000.000 SIT. Te vrednosti tretji tožnici izpodbijana prisoja 980.000 SIT za nepremoženjsko škodo in vsakemu od prvih dveh tožnikov izpodbijana prisoja po 165.172 SIT za premoženjsko škodo ne presegajo. Zato v tem delu toženkina revizija ni dovoljena.

Revizija je dovoljena v ostalem delu, v katerem izpodbija prisojo vsakemu od prvih dveh tožnikov po 1.200.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar pa ni utemeljena.

Neutemeljeni so revizijski očitki zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z 12. členom ZPP (1977), torej glede vprašanja, ali je pravdno sodišče v obravnavani zadevi lahko samo ugotavljalo, ali je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je bilo po navedeni zakonski določbi sodišče v pravdnem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega, pravilno pa je poudarilo tudi, da to pravilo ne velja brez izjeme. Gre za primere, ko je taka ugotovitev nujna za pravilno uporabo materialnega prava v civilnopravnem razmerju. To stališče se je že uveljavilo v sodni praksi (odločba VS RS II Ips 251/97), ki je tehtala na eni strani pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (z vidika obeh tožnikov pa tudi pravico do varstva duševne celovitosti iz 35. člena Ustave Republike Slovenije), na drugi strani pa domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je sodna praksa dala prednost pravici do sodnega varstva odškodovancev pred domnevo nedolžnosti za tistega storilca, proti kateremu ni mogel začeti teči kazenski postopek ali se končati z meritorno odločbo (na primer zaradi storilčeve smrti ob ali po dejanju, zaradi njegove duševne bolezni ob ali po dejanju itd.). Pri tem je upoštevala tako razloge na strani povzročitelja škode, kot pravilo, da ima rešitev predhodnega vprašanja učinek le v konkretni pravdi. Stališče, da je samo obstoj kazenske obsodilne sodbe podlaga za uporabo daljših rokov za zastaranje odškodninskih terjatev, torej krši pravico oškodovanca do sodnega varstva, ker pri takem stališču odškodovanec ne more uveljavljati vseh pravic, ki mu gredo po materialnem pravu. Glede na pravkar pojasnjeno je zmotno tudi revizijsko stališče, da je v pravdnem postopku dovoljeno ugotavljati, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, le takrat, ko se je povzročitelj smrtno ponesrečil. Sodišče druge stopnje je 12. člen ZPP (1977) omenilo zato, ker je bila vmesna sodba izdana pred uveljavitvijo novega zakona in je v njej sodišče prve stopnje natančno ugotovilo potek prometne nesreče. V končni sodbi (izdani po uveljavitvi novega ZPP) se je sklicevalo na ugotovitve vmesne sodbe, omenilo ugotovljene kršitve Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in ocenilo, da je bilo s tem ugotovljeno tudi, da bi bil toženkin zavarovanec spoznan za krivega in obsojen zaradi kaznivega dejanja po petem odstavku 255. člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 251. člena KZ SRS, če ne bi med kazenskim postopkom umrl. Sodišče druge stopnje se je s tako presojo strinjalo. Revizijske trditve, česa naj ne bi vsebovala vmesna sodba, niso pravno upoštevne, ker je predmet revizijske presoje le sodba sodišča druge stopnje v zvezi s končno sodbo sodišča prve stopnje, ne pa prejšnja vmesna sodba in prejšnja sodba sodišča druge stopnje (proti kateri toženka takrat ni vložila revizije). Revizija se tudi zmotno sklicuje na sklep o zavrženju kazenske ovadbe z dne 29.10.1986. To ni edino dejanje v kazenskem postopku, ki je pretrgalo tek zastaranja, saj iz razlogov obeh sodišč izhaja, da so tožniki kot subsidiarni tožilci prevzeli kazenski pregon in da je bil kazenski postopek ustavljen šele s sklepom z dne 10.12.1992, ker je obdolženec umrl. Vse doslej pojasnjeno pomeni, da sta materialnopravno pravilni odločitvi obeh sodišč, ki sta v tej pravdi ugotovili, da je bila škoda storjena s hudim kaznivim dejanjem zoper varnost javnega prometa po petem odstavku 255. člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 251. člena takratnega KZ SRS. To pa pomeni tudi, da za odškodninski terjatvi obeh tožnikov velja daljši zastaralni rok iz prvega odstavka 377. člena ZOR in da je po drugem odstavku istega člena zaradi dejanj v kazenskem postopku pretrgano zastaranje kazenskega pregona pretrgalo tudi zastaranje odškodninskih zahtevkov obeh tožnikov. Zadnje dejanje v kazenskem postopku je bila izdaja sklepa o ustavitvi tega postopka z dne 10.12.1992 zaradi obdolženčeve smrti. Ker sta tožnika obravnavano tožbo vložila že 16.12.1992 in ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, do zastaranja njune odškodninske terjatve ni moglo priti.

K pravilnim razlogom sodišča druge stopnje o neutemeljenem ugovoru zastaranja revizijsko sodišče še dodaja, da pravnomočna vmesna sodba v tej pravdni zadevi pomeni, da je bilo o podlagi odškodninskih zahtevkov že pravnomočno odločeno. V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka. Med take ugovore sodi tudi ugovor zastaranja. Utemeljen ugovor zastaranja ima namreč za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, ker zastarana terjatev izgubi sodno varstvo. Zavrnilna sodba je lahko le končna sodba, ne pa vmesna sodba, saj se z vmesno sodbo lahko izreče samo, da je tožbeni zahtevek delno ali v celoti po podlagi utemeljen, ne pa, da ni utemeljen (pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 18.12.2001).

Revizija izrecno ne izpodbija višine obema tožnikoma prisojene odškodnine za duševne bolečine ob smrti njunega sina. Zato je revizijsko sodišče opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 201. člena ZOR in ugotovilo, da prisojena zneska ustrezata vsem kriterijem za prisojo pravične denarne odškodnine.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. Glede na vsebino revizijskega odgovora in določbe prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP je odločilo še, da tožniki stroške revizijskega odgovora krijejo sami.