Jedro

Ker je tožena stranka izkazala, da je v predpisanem postopku utemeljeno ugotovila, da tožnica nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del na delovnem mestu, na katero je bila razporejena in da tožena stranka v tem času ni imela drugega prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožničinemu znanju in zmožnostim, je izkazala obstoj resnega razloga za odpoved delovnega razmerja oz. obstoj zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločbe direktorice tožene stranke z dne 29.4.1991 in dokončnega sklepa delavskega sveta z dne 20.5.1991, o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi ugotovljene nezmožnosti za opravljanje del delovnega mesta prodajalec I. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja od 27.6.1991 dalje, z vrnitvijo tožnice na delo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem sodišču očita nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in vsebino listin, saj se sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da tožena stranka za tožnico ni imela prostega delovnega mesta, ki ustreza tožničinemu znanju in zmožnostim, sklicuje na sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, ki je tožena stranka sploh ni predložila v spis oziroma je v spisu ni. Na to dejstvo je tožeča stranka opozorila že v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do te navedbe ni opredelilo. S tem je istovrstno kršitev določb pravdnega postopka zagrešilo tudi pritožbeno sodišče. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo direktorice tožene stranke, ne da bi navedlo, zakaj ji je poklonilo vero in čeprav obstaja nasprotje glede števila zaposlenih delavcev v spornem obdobju med izpovedbo te priče in listino, ki jo je predložila tožena stranka. Tudi o tej pritožbeni navedbi se pritožbeno sodišče ni izjavilo in je zato tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno uporabo materialnega prava pa revidentka vidi v tem, da naj bi obe sodišči svojo odločitev gradili na neizkazanem dejstvu, da pri toženi stranki za tožnico ni bilo drugega ustreznega prostega delovnega mesta, čeprav Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca določa, da je dokazno breme, da obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na strani delodajalca.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi in drugi stopnji ni podana. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno poudarilo, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da tožena stranka v aprilu 1991 ni razpolagala z drugimi prostimi delovnimi mesti, ki bi ustrezala tožničinemu znanju in zmožnosti, utemeljeno oprlo na izpovedbo direktorice tožene stranke M. V. in njeno potrdilo z dne 6.11.2000 o številu delovnih mest in o zasedenosti le-teh. Poleg navedenih dokazov, ki so bili tudi po mnenju revizijskega sodišča bistveni za odločitev, se sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe res sklicuje tudi na sistemizacijo delovnih mest. V sodnem spisu res ni popolnega akta o sistemizaciji, je pa dne 12.6.1998 tožena stranka sodišču predložila listine z osnovnimi podatki o tipičnih delovnih nalogah (opise delovnih mest s pogoji za zasedbo - priloga B 17 spisa), ki jih je sama tožena stranka štela za svojo sistemizacijo. Očitno se je tako tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe pod pojmom sistemizacija delovnih mest sklicevalo na te listine, tako da med razlogi sodbe in listinami v spisu ni nasprotja. Hkrati tudi ni nasprotja med izpovedbo priče V. o število zaposlenih delavcev in podatkom o številu zaposlenih, ki izhaja iz listine z dne 6.11.2000 (priloga B 19). Izpovedba priče o 289 zaposlenih in 167 delavcih se nanaša na leto 1990 in leto 2000, podatek iz listine o 242 zaposlenih pa se nanaša na april 1991 in potrjuje izpovedbo priče, da je tožena stranka v navedenem obdobju število zaposlenih zmanjševala.

Revizijsko sodišče hkrati ugotavlja, da očitek o kršitvi pravila o obrnjenem dokaznem bremenu iz točke a, 2. odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki jo je naša država ratificirala (Zakon o ratifikaciji Konvencije MOD št. 158 ..., Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), ni utemeljen. Po prepričljivih ugotovitvah obeh nižjih sodišč je tožena stranka izkazala, da je v predpisanem postopku iz 18. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 4/91) in 28. člena svojega pravilnika o delovnih razmerjih z dne 25.2.1991 (priloga B 2 spisa) ugotovila, da tožnica nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta prodajalke I, na katero je bila razporejena in da tožena stranka v tem času ni imela drugega prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožničinemu znanju in zmožnosti. S tem je v smislu navedene konvencije tožena stranka izkazala resen razlog za odpoved delovnega razmerja tožnici, oziroma zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja iz 1. točke 2. odstavka 75. člena ZTPDR, oziroma 3. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je določal, da delavcu preneha delovno razmerje, če je ugotovljeno, da nima znanj in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katero je razporejen, pa v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni drugega delovnega mesta - v 30 dneh po dokončnosti sklepa. Zavrnitev zahtevka tožeče stranke za razveljavitev odločitev tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in zahtevka za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, oziroma potrditev sodbe sodišča prve stopnje, tako temelji na pravilni uporabi materialnega prava pri izdaji izpodbijane pravnomočne sodbe.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).