Jedro

V primeru, da je izkazana vključenost cestnega podjetja, je treba priznati status iz točke j) sedme alineje 2. člena ZVV. Ker prvostopenjski organ omenjene zakonske določbe ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Postojna št. 130-548/2006 z dne 27. 7. 2010 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se zavrne tožnikova vloga za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 11. 12 2006 vložil vlogo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov na podlagi 2. člena sedme alineje točke d) in točke j) Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Sklicuje se na 2. člen ZVV, ki v 7. alineji določa, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Sloveniji kot: - točka d) oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir; - točka j) obveznik delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetjih, ..., ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. 2. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 9. 1. 2008 že enkrat zavrnil tožnikovo vlogo za priznanje statusa in spis v evidenco vojnih veteranov, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev v smislu d) in j) točke sedme alineje 2. člena ZVV ter mu zato ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Iz dokumentacije in tožnikove izjave je sicer razvidno, da je tožnik po navodilih svojih nadrejenih iz podjetja A. s tovornim vozilom postavil barikado pred mostom pri naselju Koseze. V času, ko je bil na barikadi, so na tem mestu potekali oboroženi spopadi, vendar barikada ni bila postavljena po odredbi policije, kar je razvidno tudi iz dopisa Policijske postaje Ilirska Bistrica z dne 3. 1. 2008. V postopku je bilo zaslišanih več prič. Prvostopenjski organ je zaključil, da tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana na podlagi točke d) kot tudi na podlagi točke j) sedme alineje 2. člena ZVV, saj podjetje, v katerem je bil zaposlen tožnik, ne sodi med podjetja, določena v točki j) sedme alineje 2. člena ZVV. V podjetju A. je bila aktivirana narodna zaščita, te naloge je opravljal tudi tožnik, vendar je iz njegove izjave razvidno, da ni bil oborožen. Iz šeste alineji 2. člena ZVV izhaja, da imajo pravico do statusa vojnega veterana tudi oboroženi pripadniki narodne zaščite, ker pa tožnik ni bil oborožen, je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje.

3. Zavrnilno odločbo prvostopenjskega organa z dne 9. 1. 2008 je odpravilo Upravno sodišče RS in prvostopenjskemu organu naložilo, da se v ponovljenem postopku opredeli do tistih dokazov, ki kažejo na to, da je bila sporna barikada postavljena po odredbi policije ter izvede še druge dokaze. Pred izdajo odločbe pa mora tožniku dati možnost, da se izjasni o dopisu, iz katerega izhaja, da takratna milica ni odredila ali ukazala postavitve barikade na mostu pri naselju Koseze. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ravnal po napotilih sodišča in po pridobitvi odgovorov vseh zaprošenih organov ter zaslišanju prič ponovno zaključil, da barikada na mostu pri naselju Koseze pri Ilirski Bistrici ni bila postavljena po odredbi policije. Prvostopenjski organ je tudi v ponovljenem postopku zaključil, da tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik s tovornim vozilom podjetja A. postavil barikado na mostu pri naselju Koseze ter da so na barikadi v večernih urah potekali oboroženi spopadi, vendar barikada ni bila postavljena po odredbi policije. Zato tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega veterana na podlagi d) točke sedme alineje 2. člena ZVV. Prvostopenjski organ je tudi zaključil, da podjetja A. ne more opredeliti kot podjetja, katera so navedena pod točko j) sedme alineje 2. člena ZVV, pri čemer se sklicuje na dopis Ministrstva za obrambo, Sektorja za civilno obrambo z dne 18. 1. 2007 ter tudi na izpiske sodnega registra Okrožnega sodišča Koper za navedeno podjetje. Iz slednjega namreč izhaja, da ne gre za cestno podjetje. Prav tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz šeste alineje 2. člena ZVV, po katerem imajo pravico do statusa tudi oboroženi pripadniki narodne zaščite, saj tožnik (kot je sam izjavil) ni bil oborožen.

4. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot pritožbeni organ pritožnikovo pritožbo zavrnilo, saj se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve pravil postopka. Tožnik vztraja na stališču, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana tako po točki d) kot tudi po točki j) sedme alineje 2. člena ter tudi po 6. alineji 2. člena ZVV. Tožena stranka v tej smeri ni v celoti in popolnoma raziskala dejanskega stanja, o določenih ključnih dokazih se sploh ni opredelila. Poleg tega je izpodbijano odločbo izdala v nasprotju z uveljavljeno upravnosodno prakso. Tožena stranka je napačno zaključila, da barikade ni odredila policija in da podjetje A. ni cestno podjetje. Da je barikado na mostu pri naselju Koseze ukazala postaviti (tudi) policija, je razvidno že iz samega potrdila A. z dne 20. 11. 2006, ki ga je podjetje izdalo prav z namenom uveljavljanja statusa vojnega veterana. Tožena stranka se do tega dopisa ni opredelila. Prav tako se ni opredelila do izjave zaslišane priče B.B., ki je izpovedal, da se je dne 26. 6. 1991 vračal iz Reke v Ilirsko Bistrico s polno cisterno nafte ter da ga je pred mostom pri Kosezah ustavila policija in ga napotila na Koseški most, kjer je moral vozilo prečno parkirati. Tožnik se nadalje sklicuje na izpovedbo C.C., iz katere izhaja, da so se cestne blokade postavljale v dogovoru s teritorialno obrambo in policijo. Tožena stranka se do teh in še drugih dokazov ni opredelila, upoštevala pa tudi ni časovne komponente, saj je od obravnavanih dogodkov minilo že 20 let. 6. Tožnik se prav tako ne strinja, da je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo tudi po j) točki 7. alineje 2. člena ZVV. Sklicuje se na upravnosodno prakso, ki se je o opredelitvi pojma „cestno podjetje“ že večkrat izjasnila. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS U 677/2008 z dne 15. 9. 2009, iz katere izhaja, da gre pri pojmu cestnega podjetja za pomensko odprt pojem ter da je pomembna vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi RS. Takšna vključenost tožnika v opravljanje nalog podjetja A. pri obrambi RS pa je jasno podana. Enako izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča U 2304/2007 z dne 14. 4. 2008. Tožnik še pojasnjuje, da njegov primer ni osamljen in je le del kompleksne problematike več delavcev, predvsem šoferjev, ki so bili zaposleni v podjetju A. O njihovih zahtevkih so odločale tri teritorialno pristojne upravne enote, njihova praksa pa je različna, kar je v nasprotju z ustavnimi načeli. Tožnik prav tako meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana tudi na podlagi 6. alineje 2. člena ZVV, saj je nesporno, da je opravljal naloge narodne zašite. V zvezi z navedbo, da bi tožnik moral biti oborožen, navaja, da je vsekakor šlo za oboroženo skupino. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. V obeh primerih pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločitve ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali gre tožniku status vojnega veterana na podlagi njegovih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je ZVV, ki v 2. členu in 2. a členu navaja kategorije vojnih veteranov, ki jih zajema zakon. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na zaključku, da tožnik ni dokazal, da bi izpolnjeval pogoje za priznanje statusa vojnega veterana iz točke d) in točke j) 7. alineje 2. člena ZVV in 6. alineje 2. člena ZVV. Iz 7. alineje 2. člena ZVV izhaja, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: - oseba, ki je bila na območju in v času oboroženih spopadov po odredbi policije vključena v opravljanje njenih nalog, ki so se nanašale na postavljanje in varovanje barikad in drugih ovir (točka d); - obveznik ali obveznica delovne dolžnosti v podjetjih za distribucijo električne energije, v železniškem gospodarstvu, v PTT podjetjih, v cestnih podjetji, v podjetju za upravljanje in vzdrževanje avtocest, Aerodromu Ljubljana in RTV Slovenija – oddajniki in zveze, ki je dejansko izvajal naloge po odločitvah republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost (točka j). Iz 6. alineje 2. člena ZVV pa izhaja, da je vojni veteran pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze Republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije.

10. Po presoji sodišča so utemeljeni tožbeni ugovori tožnika, ki se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa v zvezi z zavrnitvijo tožnikove vloge po j) točki 7. alineje 2. člena ZVV. V obrazložitvi takšne odločitve prvostopenjski organ navaja, da ne more podjetja A. opredeliti kot podjetje, katera so navedena pod točko j) v 7. alineji 2. člena ZVV. Prvostopenjski organ navaja, da omenjeno zakonsko določilo podkrepi Odredba Koordinacijske skupine št. 10033 z dne 23. 6. 1991 za zagotovitev popolne pripravljenosti za izvajanje nalog po smernicah Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost. Odredba je bila naslovljena na poslovodne organe železniškega in elektro gospodarstva, PTT Slovenije, RTV Slovenije, cestna podjetja Slovenije in Aerodrom Ljubljana. Nadalje se sklicuje tudi na dopis Ministrstva za obrambo, Sektor za civilno obrambo, št. 130-4352/2006-2 z dne 18. 1. 2007, iz katerega izhaja, da podjetje, v katerem je bil tožnik zaposlen, ne sodi med podjetja iz omenjene zakonske določbe. Poleg tega pa tudi ugotavlja, da iz izpiska sodnega registra za omenjeno podjetje izhaja, da ne gre za cestno podjetje.

11. Sodišče ugotavlja, da iz dopisa Ministrstva za obrambo, Sektorja za civilno obrambo z dne 18. 1. 2007, na katerega se sklicuje prvostopenjski organ in ki je priložen v upravnih spisih, izhaja, da je bilo podjetje G. d.d. (takrat A.) v obdobju od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 vključeno v izvajanje nalog v skladu s smernicami Predsedstva RS o ukrepih za pripravljenost in po odločitvah koordinacijske podskupine za južno primorsko pokrajino, in sicer pri stalnem dežurstvu, opazovanju in obveščanju, postavljanju cestnih zapor določenih cest in objektov na območju pokrajine, pri oskrbi Teritorialne obrambe z gorivom in zaščiti lastne infrastrukture z narodno zaščito. Ne glede na navedeno pa iz omenjenega dopisa izhaja med drugim zaključek, da navedeno podjetje ni uvrščeno med podjetja iz točke j) sedme alinee 2. člena ZVV. Takemu zaključku pa je pri svoji odločitvi sledil tudi prvostopenjski organ.

12. Sodišče je že v več svojih sodbah zavzelo stališče, da gre pri pojmu cestnega podjetja v smislu navedene določbe za pomensko odprt pojem in da je pomembna vključenost delavca v opravljanje nalog pri obrambi Republike Slovenije na način kot pri delavcih podjetij, ki so bila formalno določena kot tista, ki opravljajo naloge posebnega pomena za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji. V primeru, da je izkazana takšna vključenost, je po presoji sodišča tudi delavcem takega podjetja, v konkretni zadevi podjetja A., treba priznati status iz točke j) sedme alineje 2. člena ZVV. Ker prvostopenjski organ omenjene zakonske določbe ni uporabil v smislu navedene razlage, ampak jo je interpretiral tako, kot da se nanaša samo na podjetja, ki so se poimenovala cestna podjetja, je nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana odločitev nepravilna in ji tožnik utemeljeno ugovarja. Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti iz pojasnjenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov niti ni presojalo.

13. Iz pojasnjenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo opravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s četrtim in petim odstavkom istega člena. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

14. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožniku se tako, ob upoštevanju dejstva, da je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR.