Jedro

Za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in zato ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali aktom upravnega organa posebej prepovedano oziroma na tej osnovi naložena odstranitev protipravnega stanja oziroma vzpostavitev drugačnega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od prejema prvostopenjske sodbe plača odškodnino v znesku 3.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2011 do plačila (I. točka izreka). V presežku, do vtoževanih 8.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve prvostopenjske sodbe povrne pravdne stroške v višini 265,06 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). S sklepom je sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo dokaz z javnim vpogledom v parc. št. 428/27.. k.o. P, v zemljiškoknjižni izpisek parc. št. 428/27 k.o. P, stavbe št. 3133 k.o. P in parc. št. 487/30 k.o. P ter predlog za izvedbo naroka na kraju škodnega dogodka.

2. Zoper obsodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) pravočasno po pooblaščencu pritožbo vlaga prva tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da v obravnavanem dejanskem stanu ni formalne protipravnosti, iz katere bi posledično izhajala odškodninska zaveza. Prvi toženki kogentne norme namreč niso nalagale vzpostavitve drugačnega stanja, kot je obstajalo v trenutku domnevnega kritičnega dogodka. Prav tako pa ji z upravno odločbo ni bila naložena odstranitev kakršnegakoli protipravnega stanja. Tudi sicer pa prva toženka meni, da ne gre za pomanjkljivost pohodne površine, iz katere bi izhajala škodna nevarnost za povprečno pazljivo in skrbno osebo. Med ravnanjem oziroma opustitvijo prve toženke in škodnim dogodkom pa tudi pravno priznana vzročna zveza ni podana. Po teoriji adekvatne vzročnosti je potrebno kot pravno priznane vzroke povzročitve škod vzeti v obzir le tiste vzroke, ki so običajni, povprečni in bi po splošnem izkustvu redoma pripeljali do nastanka škode v bistveno podobnih okoliščinah. Navedeno v obravnavanem primeru ni podano. Povprečno skrben in pozoren pešec se namreč v primeru, ki je predmet te pravde, ne bi poškodoval na način, kot se je poškodovala tožeča stranka, kar izhaja tudi iz fotografij, ki jih je priložila tožbi. Gre namreč za manjšo razpoko v pločniku, ki jih je v urbanem okolju kopica, in ki ob običajno skrbnem ravnanju in pozornosti pri hoji ne predstavljalo nevarnosti za nastanek škode. To velja še toliko bolj, ker je tožeča stranka živela v neposredni bližini. Vzrok škodnega dogodka po prepričanju pritožbe tako ne more biti v opustitvi prve toženke, temveč v premalo skrbem ravnanju tožeče stranke med hojo po pločniku. Posledice navedenega pa mora nositi tožeča stranka sama. Vzročnost pa ne more biti podana že zato, ker je izvedenec v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da vzročna zveza med zatrjevanim škodnim dogodkom in posledico ni sporna, že iz samega RTG posnetka pa je razvidno, da gre za svežo frakturo poka, kakor argumentira sodišče prve stopnje. Presojati bi namreč moralo, ali redoma hoja po pločniku z ozko razpoko pripelje do poka kosti stopala. O tem pravnem vprašanju izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti brez pravilnega vrednotenja v pravu in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Na osnovi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje nepravilno ovrednotilo, da je vzročna zveza podana, sploh, ko izvedenec ogleda domnevnega kraja škodnega dogodka niti ni opravil. Še več, po prepričanju pritožbe izvedeni dokazi ne nudijo osnove za prepričanje, da je do škodnega dogodka sploh prišlo na zatrjevanem kraju (pločniku). Prvostopenjsko sodišče se je v tej povezavi oprlo le na zaslišanje prič, ki sta o ključnih okoliščinah nejasno in neprepričljivo izpovedali. G.P. pa je celo zatrdil, da je sporno fotografijo št. 4, kjer je razvidno nepoškodovano stopalo tožeče stranke, posnel le dan ali dva po škodnem dogodku. Ob tem, ko so bile priče pri svojem pričanju nekonsistentne in so si prihajale v nasprotje, pa sodišče prve stopnje tudi ni substanciralo, zakaj navedbam priče P.P. verjame. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, saj so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Posledično je bil kraj škodnega dogodka kot bistvena okoliščina zmotno in nepopolno ugotovljen. V povezavi z navedenim pritožba izpostavlja kraj škodnega dogodka, kot ga je na fotografiji št. 1 označila priča P.P., ter izpovedbo tožeče stranke same, ko naj ne bi vedela povedati, kje točno si je zlomila nogo. Prva toženka sicer pritrjuje, da je v obravnavanem primeru odprto vprašanje subjektivne odgovornosti in izpostavlja, da se ta zrcali bodisi v naklepu ali pa v malomarnosti. Vendar pa meni, da so naključni dogodki, ki so se pripetili brez aktivnega ravnanja prve toženke, pri tem izvzeti, zato njena krivda ne more biti podana. Graja pa tudi prvostopenjske zaključke glede soodgovornosti tožeče stranke. Zgolj na podlagi izpovedbe tožeče stranke in okoliščine, da to dejstvo iz medicinske dokumentacije ne izhaja, sodišče prve stopnje po stališču pritožnice namreč ni moglo šteti kot dokazano, da tožeča stranka v času škodnega dogodka ni bila alkoholizirana. Prav tako pa pritožba izpostavlja, da je bila tožeča stranka obuta v balerinke, ki so zelo nizki čevlji in preko poškodovanega dela niso segali. Prepričanje o tem, da tožeča stranka ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, ker je do tega prišlo ob normalni hoji, ponoči, v času slabše vidljivosti in na poti, ki je tožeča stranka ni redno uporabljala, pa bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo šele po opravljenem naroku na kraju samem. Sodbe II Ips 522/96 z dne 18. 12. 1998 pa ni mogoče neposredno aplicirati na konkreten primer, saj ta obravnava »nezaščiten jašek,« ki ga glede potencialne nevarnosti za nastanek škode ni mogoče primerjati z manjšo razpoko na pločniku. Tej bi se tožeča stranka po prepričanju prve toženke lahko izognila, če bi v danih okoliščinah hodila običajno previdno. V tej povezavi pa prva toženka izpostavlja še, da ni bil izveden po njej predlagan dokazni predlog z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke. Kot nepotreben pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi s strani druge toženke predlagan dokaz po pritegnitvi izvedenca gradbene stroke, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prva toženka nasprotuje tudi višini odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi brez utemeljene obrazložitve odstopala od sodne prakse. Z ozirom, da je tožeča stranka že dan ali dva po škodnem dogodku lahko obula natikače (japonke) in opravila slikanje pri domnevni razpoki, o čemer je izpovedal priča G.P., je denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin v znesku 3.000,00 EUR povsem nesorazmerja in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Glede na izpovedbo priče tožeča stranka namreč ni trpela telesnih bolečin v časovnem obdobju kot ga sama zatrjuje. Previsoko pa je tožeči stranki odmerjena tudi odškodnina iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je višino te postavke utemeljilo tudi z navedbo, da je morala tožeča stranka opustiti plezanje, četudi ni predložila nobenega dokaza o tem, ali je v resnici kdaj plezala in kako pogosto naj bi se tako rekreirala. Izvedenec je v svojem mnenju sicer zatrdil, da je bilo zaradi strahu pri tožeči stranki porušeno duševno ravnovesje v obdobju približno treh mesecev, vendar ne pojasni, zakaj in s čim naj bi bilo porušeno. Pritožbeno prerekan pa je tudi tek zakonskih zamudnih obresti. Te bi po prepričanju pritožnice namreč lahko začele teči šele po pravnomočni odločitvi v zadevi, ko bosta ugotovljeni obstoj in znesek njene obveznosti. Prva toženka sodišču druge stopnje glede na navedeno predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne z ustrezno stroškovno posledico, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja prve toženke v celoti prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter v izpodbijanem obsegu potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja. Sodba sodišča prve stopnje ima razumljive ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje upoštevaje vezanost na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje pravilno in v celoti razjasnilo. Na tej osnovi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Uvodoma velja pojasniti, da se prva toženka v obširnih pritožbenih izvajanjih sicer sklicuje tudi na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, nejasnosti in nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe). Z ozirom, da so ta zatrjevanja dejansko usmerjena v grajo prvostopenjskega dokaznega vrednotenja in zaključkov dejanske narave ter na tej osnovi sprejete pravne presoje o obstoju predpostavk zatrjevanega civilnega delikta, jih je sodišče druge stopnje ob preizkusu predmetne zadeve, ko uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ne ugotavlja, argumentirano pretehtalo v smeri obstoja procesnih kršitev relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) ter v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) in napačne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP). Pri tem je prišlo do zaključka, da prva toženka te pritožbene razloge neutemeljeno uveljavlja.

7. Do obravnavanega škodnega dogodka je po zatrjevanjih tožbe prišlo 22. 8. 2010, ko si je tožeča stranka pri hoji po pločniku, ker je stopila v razpoko oziroma luknjo ob robniku ter padla, poškodovala desno stopalo. Prvostopenjskih zaključkov, da je do takšnega poškodovanja dejansko prišlo na kraju in na način kot se navaja v tožbi, pa pritožba ne zmore omajati. Ti imajo namreč zanesljivo oporo v izvedenih dokazih. Na osnovi skladnih izpovedb tožeče stranke in priče P.P. ter izhajajoč iz zaključkov izvedenca medicinske stroke, ki je potrdil zatrjevan mehanizem nastanka poškodbe, je sodišče prve stopnje relevantne okoliščine dejanskega stanja prepričljivo ugotovilo. Tako tožeča stranka kot priča P.P. sta izpovedala, da sta kritične noči zapuščala stanovanje tožeče stranke, ki je svojega prijatelja pospremila do avtomobila, ki ga je ta parkiral pred trgovino Tuš. Hodila sta po pločniku, kjer je bila razpoka, v katero je tožeča stranka stopila oziroma ji je klecnila noga tako, da je padla. Okoliščine na kraju samem, ki po obravnavanem škodnem dogodku izhajajoč iz zatrjevanj pravdnih strank niso bile spremenjene, je tožeča stranka nazorno prikazala s predložitvijo fotografij, ne gre pa podpreti prepričanja pritožbe, da naj ne bi vedela pojasniti, kje je prišlo do škodnega dogodka. Iz fotografij v prilogi A13 je vzdolž robnika pločnika dejansko razvidna daljša luknja. Glede na to, da je priča P.P. na fotografiji št. 1 z modrim pisalom približno označil mesto padca, tožeča stranka pa je zaslišana kot stranka pojasnila, da je padla na kratkem delu pločnika, kjer je daljša luknja, je po naziranju naslovnega sodišča, četudi ni vedela povedati točno na katerem mestu, kraj škodnega dogodka povsem ustrezno preciziran. Da je do obravnavanega poškodovanja lahko prišlo na način kot zatrjuje tožba, pa pojasnjuje tudi izvedenec medicinske stroke dr. S.T., kar sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno povzema. Izvedenec, ki mu je bilo vprašanje o načinu poškodovanja tožeče stranke izrecno zastavljeno, nanj pa je zanesljivo lahko odgovoril že izhajajoč iz navedb tožeče stranke ter fotografij kraja škodnega dogodka, zato ogled na kraju samem ni bil potreben, ugotavlja, da poškodba, kot jo je utrpela tožeča stranka (zlom baze pete stopalnice na desni nogi), daleč najpogosteje nastane z inverzijskim mehanizmom poškodbe, pri katerem se noga v gležnju spodvije navznoter in pri tem prekomerno obremeni zunanji rob stopala. Teža celotnega telesa ob direktnem pritisku z robom stopala na trdo podlago pa je za nastanek zloma povsem zadoščala (1. in 2. točka na strani 5 izvedenskega mnenja).

8. Z ozirom, da iz predložene medicinske dokumentacije o poteku zdravljenja ter zaključkov izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka kritičnega dne poškodovana tako, da je utrpela zlom baze pete stopalnice desne noge (izvedenec ugotavlja, da je frakturna poka v predelu baze pete stopalnice, sicer komaj opazna, vidna že na prvem RTG posnetku z dne 22. 8. 2010), pa pritožba kljub sklicevanju na fotografijo št. 4 v prilogi A13, ki nesporno prikazuje stopalo tožeče stranke, naslovnega sodišča ne prepriča, da do obravnavanega poškodovanja tega dne sploh naj ne bi prišlo. Tudi priča G.P., svak tožeče stranke, ki škodnega dogodka sicer ni videl, je namreč izpovedal, da sta kritičnega dne z ženo obiskala tožečo stranko in videla, da je imela otečeno desno nogo, na kar sta jo odpeljala k zdravniku. Tožeča stranka jima je pojasnila, da je s P.P. hodila po pločniku, kjer se je »zahaklala v luknjo« in padla. Priča G.P. je sprva sicer res izpovedal, da naj bi fotografije kraja škodnega dogodka posnel dan ali dva kasneje, vendar je že ob tem dodal, da se tega točno ne spominja. Na izrecno vprašanje razpravljajočega sodnika, kje na fotografiji št. 4 je vidna poškodba stopala tožeče stranke, pa je odvrnil, da se točno ne spomni, kdaj sta s tožečo stranko fotografije napravila. Glede na navedeno v izpovedbah v predmetnem postopku zaslišanih prič ter tožeče stranke ni zaznati neskladij, zaradi katerih jim sodišče prve stopnje kot verodostojnim ne bi moglo slediti, kar je pravilno storilo. Glede na to, da pa je na fotografiji št. 1 razvidno, da je bila ta posneta 2. 6. 2011 (ob 17:44 uri), torej dobrih devet mesecev po škodnem dogodku, kakor izhaja iz datumskega zapisa v spodnjem levem kotu, pa naslovno sodišče nima pomislekov o tem, da so bile fotografije kraja škodnega dogodka napravljene šele za potrebe uveljavljanja predpravdnega odškodninskega zahtevka, kakor je zaslišana z ozirom na izpovedbo priče G.P. pojasnila tožeča stranka. Tak zahtevek je slednja na prvo toženko dejansko naslovila mesec in pol kasneje (odškodninski zahtevek z dne 18. 7. 2011 v prilogi A16).

9. Pravno pomembne okoliščine obravnavanega poškodovanja je sodišče prve stopnje tudi sicer zanesljivo raziskalo že ob vpogledu v fotografije kraja škodnega dogodka ter na podlagi izpovedbe tožeče stranke ter priče P.P., ki je bil v kritičnem trenutku navzoč. Ker ogled na kraju samem k razjasnitvi pravno relevantnega dejanskega stanja ne bi v ničemer pripomogel, je sodišče prve stopnje izvedbo tako predlaganega dokaza pravilno kot nepotrebno zavrnilo. Zaključke o tem, da razpoka oziroma luknja ob robu pločnika, kot je ta dobro razvidna iz fotografij v prilogi A13, predstavlja nedopustno stanje iz katerega v bistvenem podobnih okoliščinah izhaja objektivno predvidljiva nevarnost za nastanek poškodb izhajajoč iz standarda normalo skrbnega uporabnika pohodnih površin, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo, brez da bi v postopek pritegnilo izvedenca gradbene stroke. Stanje na delu pločnika, kjer se je poškodovala tožeče stranka, je nazorno prikazano že v predloženih fotografijah in mu prva toženka niti ne oporeka. Zaključek o tem, da iz tega v primerljivih okolnostih izvira nevarnost za nastanek poškodb kljub postopanju s potrebno skrbnostjo, pa predstavlja pravno sklepanje, ki strokovnega znanja s področja gradbeništva ne zahteva.(1) Kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP zardi zavrnitve zgoraj obravnavanih dokaznih predlogov zato ni podana.

10. Na fotografiji v prilogi A13 je razvidna daljša ter večja razpoka oziroma luknja ob robu pločnika, ki v globino sega toliko, da se je vanjo mogoče ujeti s celotnim stopalom, kakor nazorno prikazuje predvsem fotografija št. 4. Tudi priča P.P. je razpoko, v katero je stopila tožeča stranka, opisal kot takšno, da bi se z roko vanjo lahko oprijel, saj je pojasnil, da v smislu plezanja, s katerim sta se takrat ukvarjala oba s tožečo stranko, prestavlja »grif ali šalco.« Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da bi takšno stanje v bistveno podobnih okoliščinah redoma pripeljalo do nastopa škodne posledice, ki jo je v obravnavanem primeru utrpela tožeča stranka, kakor je razbrati iz argumentacije v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tak pravni sklep je utemeljen predvsem, ko je izvedenec medicinske stroke potrdil, da zlom baze pete stopalnice najpogosteje nastane z inverzijskim mehanizmom poškodbe, ki je podan, kadar se noga v gležnju spodvije navznoter in pri tem prekomerno obremeni zunanji rob stopala, in je izkazan tudi v obravnavanem primeru. Pritožba prvostopenjskim zaključkom o obstoju pravo relevantne vzročne zveze med škodljivim dejstvom in nastalo škodno posledico ob sklicevanju na teorijo o adekvatni vzročnosti zato neuspešno nasprotuje. Po obrazloženem je bila ta v obravnavani zadevi pravilno izpeljana.

11. Drugačnega zaključka ne narekuje niti sklicevanje prve toženke na nepazljivost tožeče stranke same. Z ozirom na v sodni praksi(2) že jasno sprejeta stališča, da morajo biti pohodne površine namenjene gibanju peščev urejene tako, da se pešci po teh lahko varno gibljejo brez da bi bilo pri tem potrebno paziti na vsak korak in ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku v naselju posvečajo le tlom, gibanju pa je namenjena celotna površina pločnika, vključno z robnikom, je sodišče prve stopnje z argumentacijo, da bi prva toženka kot dober gospodar lahko preprečila nastanek škode, če bi poskrbela, da bi bil pločnik pravilno vzdrževan, namreč pravilno zaključilo, da je do poškodbe zaradi vstopa v luknjo v obravnavanem primeru prišlo zaradi opustitve dolžnih ravnaj te pravdne stranke. Z ozirom na ugotovljene dejanske okoliščine hoje tožeče stranke (do poškodbe je prišlo ob normalni hoji, ponoči, v času slabše vidljivosti, pri čemer je bila luknja zatravljena in na poti, ki je tožeča stranka ni redno uporabljala, zato za obstoj razpoke oziroma luknje ni mogla vedeti), pritožbena zatrjevanja, da je vzrok škodnega dogodka iskati v premalo skrbnem ravnanju tožeče stranke pri hoji po pločniku, ne morejo vzdržati. Že povzete okoliščine obravnavanega primera pa tudi zaključka o soodgovornosti tožeče stranke torej ne utemeljujejo.

12. Soprispevka k nastanku škode prva toženka ne more uveljaviti niti ob sklicevanju na alkoholiziranost tožeče stranke v času škodnega dogodka. O tej okoliščini, glede katere je bilo po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) breme zatrjevanja in dokazovanja na njeni strani, v predmetni pravdi namreč ni ponudila pravočasne trditvene podlage (212. člen ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Tožeča stranka je zaslišana kot stranka na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca sicer pojasnila, da tistega večera ni pila ničesar in ni bila v diskoteki, saj je bil priča P.P. pri njej, vendar pa pregled zadeve pokaže, da navedbe glede uživanja alkoholnih pijač kritične noči niso bile postavljene kot del njene trditvene podlage. Prva toženka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2014 sicer zatrdila, da je vprašanje alkoholiziranosti pomembno za presojo, ali je škodni dogodek nastal po krivdi tožeče stranke, vendar pa pravočasnih navedb o tej okoliščini skladno z določbo 286. člena ZPP, to je najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen že 2. 6. 2014, ni podala. Ker se prva toženka tudi ni sklicevala, da tega pravno relevantnega dejstva ni mogla pravočasno navesti iz nekrivdnih razlogov, sodišču prve stopnje, skladno z razpravnim načelom vezanim na zatrjevanja pravdnih strank (prvi odstavek 3. člena ZPP), izhajajoč iz pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP), po katerem izvedba dokaza pravočasnih zatrjevanj o pravno relevantnih dejstvih ne more nadomestiti, alkoholiziranosti tožeče stranke v trenutku škodnega dogodka niti ni bilo potrebno ugotavljati. Po prvi toženki v zvezi s to okoliščino predlagan dokaz z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke je sodišče prve stopnje zato že iz tega razloga pravilno zavrnilo. Kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v posledici navedenega zato ni podana.

13. Tožeča stranka trditev o tem, kakšne čevlje je ob škodnem dogodku nosila, ni postavila. Zgolj v svoji izpovedbi ter ob pregledu pri izvedencu medicinske stroke je izpostavila, da je bila obuta v balerinke, ki so segale preko poškodovanega dela. Z ozirom, da prva toženka trditev o neustrezni izbiri obuvala v postopku na prvi stopnji ni postavila, pa je njeno pritožbeno izvajanje o tem, da je bila tožeča stranka obuta v balerinke (ki so zelo nizki čevlji in preko poškodovanega dela niso segali), potrebno obravnavati kot nedovoljeno pritožbeno novoto skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna, saj prva toženka tudi ni pojasnila, zakaj zatrjevanj o tem ni mogla pravočasno postaviti že v postopku na prvi stopnji.

14. Da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo na nepremičnini v lasti prve toženke (parc. št. 487/30 k.o. P), o čemer se je moč prepričati tudi ob vpogledu v zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A29 oziroma C1, ni pritožbeno sporno. Pravno zmotno pa je njeno prepričanje, da se odškodninske obveznosti lahko razbremeni ob sklicevanju na pomanjkanje formalne protipravnosti. Dolžnost lastnika nepremičnine je namreč, da odvrne vzroke, iz katerih za njene uporabnike izhaja potencialna nevarnost za nastanek škode, in sprejme potrebne ukrepe, da omogoči varno uporabo pohodne površine na njej.(3) V kolikor lastnik nepremičnine tako ne ravna, je pravna podlaga njegove odškodninske odgovornosti zaobsežena že v temeljnem načelu obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ).(4) To namreč vsakomur nalaga opustitev vsakega aktivnega ali pasivnega ravnanja, ki bi utegnilo drugemu povzročiti škodo. Namen tega načela je varovanje oškodovanca, tako da naj zadenejo posledice tistega, ki tega načela ne spoštuje, kakor v sistemu krivdne odškodninske odgovornosti konkretizira določba prvega odstavka 131. člena OZ.(5) Izhajajoč iz navedenega za civilnopravno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in zato ni potrebno, da bi bilo s pravno normo ali aktom upravnega organa posebej prepovedano oziroma na tej osnovi naložena odstranitev protipravnega stanja oziroma vzpostavitev drugačnega stanja, na kar je izrecno opozorilo že tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 586/2002 z dne 27. 11. 2003. Ob tem, ko že iz zgornje obrazložitve izhaja, da načelna prepoved povzročanja škode izenačuje pomen aktivnih in pasivnih ravnanj (opustitev) kot vzrokov nastopa škodnih posledic, pritožba z argumentom, da se je tožeča stranka poškodovala zaradi naključnega dogodka, ki se je pripetil brez njenega aktivnega ravnanja, tudi pravne konkluzije o obstoju njene deliktne odškodninske odgovornosti ne more ovreči. Stališče, da se nedopustno ravnanje kot predpostavka odškodninske odgovornosti lahko zrcali tudi v opustitvi dolžne skrbnosti, pa je v pravni teoriji in sodni praksi tudi sicer splošno sprejeto.(6) Po obrazloženem je sodišče prve stopnje zato pravilno zaključilo, da prva toženka za posledice obravnavanega škodnega dogodka odškodninsko odgovarja.

15. Pravilna pa je tudi prvostopenjska odmera višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč temeljni načeli za odmero nepremoženjske škode, to je načelo individualizacije višine odškodnine, kjer je v ospredju subjektivno doživljanje oškodovanke, ter načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera (179. člen OZ), po prepričanju sodišča druge stopnje namreč pravilno realiziralo. Pri ugotavljanju intenzitete ter trajanja telesnih bolečin in strahu kot tudi nelagodnosti povezanih z zdravljenjem je vzelo v ozir strokovne zaključke izvedenca medicinske stroke, pri odmeri višine odškodnine pa ustrezno upoštevalo tudi izpovedbo tožeče stranke, ki je glede posledic poškodovanja objektivizirana z izvedenskim mnenjem.

16. Glede na oceno izvedenca, da je tožeča stranka deset dni po poškodbi, ko je kljub prisotnosti zloma imela nameščen le elastični povoj, trpela neprestane srednje hude bolečine, v naslednjih dveh tednih pa ob mavčeči imobilizaciji neprestane lahke telesne bolečine, ki so nato en teden znova dosegale srednjo intenziteto, v obdobju treh mesecev pa so se nato nadaljevale kot občasne lahke telesne bolečine, ki so bile pogostejše ob delovni aktivaciji in med fizikalno terapijo, po tem obdobju pa je tožeča stranka občasne blage bolečine lahko zaznavala pri intenzivnejših obremenitvah in ob neugodnih vremenskih vplivih, zaradi česar je opravila še dodatno protibolečinsko fizikalno terapijo, med zdravljenjem pa je bila izpostavljena še določenim neugodnostim (večkratno RTG slikanje, mavčeča imobilizacija skupno 24 dni, elastični povoj skupno 16 dni, obiski kirurga, travmatologa in osebnega zdravnika, 20-krat protibolečinska fizikalna terapija, magnetna resonanca, jemanje analgetikov), odškodnina iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenem v višini 3.000,00 EUR tožeči stranki gotovo ni priznana previsoko.

17. Previsoko pa ni odmerjena niti odškodnina iz naslova strahu. Odškodnina za to pravno priznano obliko škode se odmeri, v kolikor je bilo duševno ravnovesje oškodovanca zardi škodnega dogodka v pomembni meri porušeno kot posledica strahu za življenje in/ali zdravje ob škodnem dogodku samem oziroma neposredno po njem, kasneje pa kot posledica skrbi zaradi negotovega izida zdravljenja. S tega vidika pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe v izvedenskem mnenju obravnavan tudi konkretni primer, na kar se opira izpodbijana sodba. Izvedenec namreč ugotavlja, da se je tožeča stranka ob nenadnem dogodku, ki ga ni pričakovala, hipoma ustrašila za zdravje, tak primarni strah pa se je pomiril po nekaj sekundah, ko je ugotovila, da ni resneje poškodovana. Kasneje pa je bila zaradi vztrajanja bolečin, otekanja ter otežene hoje zaskrbljena za izid zdravljenja. Tak sekundarni strah je bil prvi mesec lahke intenzitete, po tem, ko pa je bila tožeča stranka po pridobitvi drugega zdravniškega mnenja seznanjena, da je dejansko utrpela zlom, pa se je v obdobju enega tedna stopnjeval do srednje intenzitete. Kasneje je bila še približno dva meseca zaskrbljena pred morebitnimi trajnimi posledicami. Izpovedba tožeče stranke, da je opustila plezanje zaradi strahu, da bi ji popustila noga, njeno skrb za izid zdravljenja le dodatno ilustrira in je v izpodbijani sodbi povzeta zgolj kot subjektivno doživljanje oškodovanke. O tem, da se je tožeča stranka dejansko ukvarjala s plezanjem, pa je izpovedal tudi priča P.P.. Glede na navedeno pritožbenim težnjam po znižanju tožeči stranki iz naslova strahu priznani odškodnini v višini 1.000,00 EUR zato ni mogoče slediti. To velja sploh, ko okoliščina, da je bil pri tožeči stranki sprva diagnosticiran zvin desnega stopala, dejansko pa je utrpela zlom baze pete stopalnice desne noge, kar je vplivalo na potek zdravljenja, predvsem na intenziteto telesnih bolečin in strahu, narekuje posebno individualizacijo.

18. Z ozirom na obrazloženo je tožeči stranki odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 4.000,00 EUR, kar ustreza 3,92 povprečnim neto plačam v Republiki Sloveniji za mesec december 2014 (1.021,37 EUR), po prepričanju sodišča druge stopnje zato odmerjena znotraj pravnega standarda pravične in primerne denarne odškodnine. Skladna je namreč tudi z objektivno podobnimi primeri drugih nepremoženjskih škodo.(7) Četudi tožeča stranka pritožbe ni vložila, pa ni odveč pripomniti, da bi bila tako odmerjena odškodnina v razmerju do prve toženke sicer utemeljena v celotni višini. Njena odškodninska odgovornost kot odgovornost lastnice nepremičnine, kjer je prišlo do škodnega dogodka, z zavarovalno pogodbo, na katero se izpodbijana sodba sklicuje v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko - zavarovalnico, ki je že postala pravnomočna (17. točka obrazložitve), namreč ne more biti omejena.

19. Materialnopravno pravilna je tudi prvostopenjska odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka. O nastanku odškodninske terjatve in s tem o zamudi prve toženke namreč lahko govorimo takrat, ko je upnik (tožeča stranka) izrazil svojo škodo v denarju ali ko je dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril utemeljenost denarnega zahtevka (VS RS sodba II Ips 334/2005 z dne 18. 1. 2007). Četudi bi prva toženka odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 18. 7. 2011, ki mu je bila priložena tudi vsa zdravstvena dokumentacija tožeče stranke (priloga A16), prejela šele 17. 11. 2011, ko ga je prejela tudi druga toženka, je štirinajstdnevni rok upoštevaje težo obravnavanega primera povsem zadoščal, da bi ugotovila višino svoje obveznosti. Pritožbena zatrjevanja, da dolžniška zamuda lahko nastopi šele ob pravilno ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju v okviru pravnomočno zaključenega pravdnega postopka, zato ne vzdržijo kritične presoje. Na osnovi določbe 299. člena OZ tožeča stranka v razmerju do prve toženke zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska glavnice od 2. 12. 2011 do plačila zato utemeljeno uveljavlja.

20. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo prve toženke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v I. in III. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker prva toženka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožnega postopka krije sama. Sama pa stroške vloženega odgovora na pritožbo krije tudi tožeča stranka, saj njena izvajanja v tem k odločitvi v predmetni zadevi niso v bistvenem pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op.št.(1) : V povezavi z navedenim velja pojasniti, da je pritegnitev izvedenca gradbene stroke v predmetnem postopku pravočasno predlagala druga toženka. Potrdil bi naj, da je kritični pločnik kljub manjši razpoki popolnoma varen za hojo in njegova funkcionalnost ni v ničemer zmanjšana. Zavrnitev tako podanega dokaznega predloga je druga toženka na zadnjem naroku za glavno obravnavo 2. 12. 2014 grajala skladno z določbo 286.b člena ZPP.

Op.št.(2) : VSC sodba Cp 1270/2006 z dne 5. 7. 2007 (Hoja po pločniku ne zahteva posebne previdnosti, saj so pločniki namenjeni temu, da se pešci po njih varno gibljejo, zato mora biti njihova površina urejena tako, da na njej ni potrebno paziti na vsak korak. Zato pomeni odkrušen robnik pločnika nedopustno stanje, čeprav je poškodovan le rob pločnika. Od pešcev ni mogoče zahtevati, da uporabljalo samo sredino pločnikov ter da popolno pozornost pri običajni hoji po pločniku posvečajo le tlom.), VSL sodba II Cp 891/2014 z dne 28. 5. 2014 (Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sodba zavzema stališče, da ozek prehod za pešce na spornem hodniku letališča, kjer so tožničino gibanje ovirali številni potniki s prtljago, ne predstavlja pregledne in prostorne zunanje površine, kjer lahko razumen odrasel človek pravočasno opazi bližajočo neravnino, in ni mogoče pričakovati, da bo oseba svojo pozornost usmerila izključno v tla. Glede na to je bil toženkin zavarovanec dolžan neravnino bodisi odstraniti, bodisi jo vsaj ustrezno označiti. Sodba izhaja s pravilnega stališča, da je protipravno tisto ravnanje, katerega objektivno predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Pritožbeno sodišče se strinja, da je v danih okoliščinah - zožen prehod za pešce na hodniku pred vhodom v letališko zgradbo, kjer se nahajajo številni potniki s prtljago - toženkin zavarovanec opustil dolžnost odstranitve ali opozorila na ugotovljeno grbino v pohodni asfaltirani površini. Pritožbeno stališče, da škodna posledica ni bila objektivno predvidljiva, ker ob 1,6 milijonskem prometu letno nikoli ni bil izpostavljen problem neravne površine pred vhodom na letališče, ne utemeljuje nasprotnega zaključka.), VSC sodba Cp 542/2014 z dne 23. 10. 2014 (Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse elemente protipravnosti delovanja toženih strank, kateri sta delovali malomarno pri opravljanju naloženih obveznosti (opravljanje službe vzdrževanja javnih površin), saj je do tožničinega padca in posledičnih poškodb prišlo zaradi vstopa v luknjo na robu pločnika, kar je v vzročni zvezi z opustitvijo dolžnostnih ravnanj obeh toženih strank in če te ne bi obstajale, ne bi prišlo do tožničinega vstopa vanjo in nato do padca.) VS RS sodba II Ips 586/2002 z dne 27. 11. 2003 (Posedeni plošči v okoliščinah konkretnega primera (suho, sončno vreme, jutranji čas, relativno dobra vidljivost posedenih plošč) ne predstavljata večje nevarnosti od povprečne za nastanek škode. Pač pa je v tej zadevi odločilna okoliščina, da tožnici zaradi posedenih plošč varno gibanje po peš poti ni bilo zagotovljeno. Ker je namen urejenih dostopov prav v tem, da pešcem zagotovijo varen prihod do objektov v katere so namenjeni, je revidentka za ravnanje oziroma opustitev sodišča krivdno odgovorna skupaj z drugimi toženimi strankami).

Op.št.(3) : Smiselno enako naslovno sodišče tudi v sodbi I Cp 1226/2008 z dne 19. 11. 2008. Op.št.(4) : Tako tudi VS RS v sodbi II Ips 246/2009 z dne 8. 6. 2009. Op.št.(5) : Prvi odstavek 131. člena OZ: „Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde“.

Op.št.(6) : Na primer VS RS sodba II Ips 163/2009 z dne 13. 9. 2012 (Ker je bil vzrok tožničine poškodbe toženkina opustitev dolžnega ravnanja (čiščenja in vzdrževanja sporne pešpoti), je materialnopravno pravilen zaključek sodišč, da je toženka (v celoti) krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo.) in že v opombi št. 2 citirane sodne odločbe.

Op.št.(7) : Povzetki odločb VS RS o nepremoženjski škodi II Ips 67/2004, II Ips 213/2005 in II Ips 694/2005.