Jedro

Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zelo konkretno pojasnilo stanje poslovnih prostorov, pritožnica pa ni ponudila nobenega konkretnega argumenta, ki bi ovrgel pravilnost presoje sodišča prve stopnje (v primerjavi z ugotovitvami sodišča prve stopnje so ravno pritožbene navedbe tožene stranke pavšalne).

Tožena stranka je kot prosilec dolžna s konkretnimi dokazi dokazati svoje navedbe o nezmožnosti plačila sodne takse, česar pa v obravnavani zadevi ni uspela dokazati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo predloge tožene stranke za oprostitev (I. točka izreka), odlog (II. točka izreka) in obročno plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu za oprostitev ali odlog ali obročno plačilo sodne takse, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravni pouk, v katerem je toženi stranki pojasnjeno, da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži izvršitve, je res napačen in pravno sredstvo zoper odločbo o plačilu sodne takse zadrži njeno izvršitev, kot potrjuje tudi ustaljena sodna praksa.1 Vendar pa napačen pravni pouk ne vpliva na odločitev v izreku sklepa, ki pridobi učinek pravnomočnosti. Zato se višje sodišče do pritožbenih navedb glede pouka ne bo konkretneje opredeljevalo, saj za odločitev v izreku niso bistvene.

5. Tožena stranka trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, koliko sredstev tožene stranke je unovčljivih, da bi tožena stranka lahko z njimi plačala sodno takso brez ogrožanja svoje dejavnosti. Hkrati pa trdi, da ni imela nobenih prihodkov (in enako z njene strani prevzeta družba A., d. o. o.). Trditvi sta protislovni. Če tožena stranka ni ustvarila nikakršnih prihodkov (enako družba A., d. o. o.), na kar se sklicuje, to pomeni, da ne opravlja nobene dejavnosti, ki bi bila s plačilom sodne takse ogrožena.

6. Nadalje ob naštevanju postavk iz bilance stanja družbe A., d. o. o., tožena stranka izpusti ključno dejstvo, ki ga je izpostavilo tudi sodišče prve stopnje – dana kratkoročna posojila (3899.518,48 EUR) in kratkoročne poslovne terjatve (702.386,88 EUR) v bilanci družbe A., d. o. o., ki znatno presegajo znesek 281.782,76 EUR kratkoročnih poslovnih obveznosti. Navedeni presežek kratkoročno unovčljivih sredstev toženi stranki nedvomno omogoča plačilo sodne takse brez ogrožanja njene dejavnosti (ki je glede na podatke o prihodkih očitno minimalna).

7. Navedbe o domnevno negotovem položaju tožene stranke zaradi epidemije virusa COVID-19 so pavšalne in pri višjem sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost presoja sodišča prve stopnje. Prav tako je pavšalna pritožbena navedba glede najemnin poslovnih prostorov na naslovu C. Sodišče prve stopnje je zelo konkretno pojasnilo stanje poslovnih prostorov na tem naslovu (5. točka obrazložitve), zoper katero pa tožena stranka ni ponudila konkretnega argumenta (v primerjavi z ugotovitvami sodišča so ravno pritožbene navedbe tožene stranke pavšalne), ki bi ovrgel pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Višje sodišče poudarja, da je tožena stranka kot prosilec dolžna s konkretnimi dokazi dokazati svoje navedbe o nezmožnosti plačila sodne takse, česar pa v obravnavani zadevi ni uspela dokazati.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tako npr. sklep Vrhovnega sodišča sklepa I Up 307/2015 z dne 23. 12. 2015, sklepa VSL I Cp 629/2018 z dne 13. 4. 2018 in II Cp 2519/2017 z dne 24. 11. 2017 ter sklep VSM I Cpg 244/2016 z dne 16. 6. 2018 idr.