Jedro

Odvetnica ne more prevaliti na pooblastitelja breme plačila nagrade in stroškov, za katere meni, da bi ji morali biti v postopku, v katerem je opravila zastopanje, priznani, oz. zahtevati od stranke razliko med nagrado in stroški, ki jih je priznalo sodišče in tistimi, za katere meni sama, da bi ji morali biti odmerjeni. Da bi bilo mogoče katero od opravil, zajetih v poročilu o opravljenih storitvah šteti kot izvensodno svetovanje in zastopanje v smislu 30. člena ZOdvT, tožnica nikoli ni konkretizirano navedla.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 152,15 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se razveljavita dajatveni del sklepa o izvršbi ter odločitev o izvršilnih stroških v sklepu o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VL 77612/2013 dne 21.5.2013 in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna tožnici plačati glavnico v znesku 3.319,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2013 dalje ter stroške postopka v višini 71,00 EUR. Ker tožeča stranka v pravdnem postopku ni uspela, ji je prvostopenjsko sodišče naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 641,40 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnica. V pritožbi najprej povzema vsebino spora in poudarja, da jo je toženka pooblastila, da jo zastopa v sodnem postopku in da ji je v ta namen podpisala pooblastilo za zastopanje, v katerem je izrecno zapisano, da bo tožnici plačala vse stroške, ki ji bodo v postopku nastali. Tožnica je vse storitve, ki jih je specificirala v svojem stroškovniku, za toženko tudi dejansko opravila in med njima nikoli ni bilo sporno, da katere od storitev ne bi opravila ali da je ne bi opravila kvalitetno. Omenjeno nenazadnje dokazuje tudi uspeh toženke v postopku pred delovnim sodiščem v Kopru, v katerem jo je zastopala. Med strankama je obstajalo mandatno razmerje in tožnica ima kot prevzemnica naročila pravico do plačila za svoj trud. Iz dokazov, izvedenih v tem postopku, pa je več kot očitno razbrati, da je tožnica opravila za toženko ne samo potrebne storitve, temveč je zanjo dosegla najboljšo možno rešitev. Sodišče bi zato moralo ugotoviti le, ali je obračun tožničinih odvetniških storitev pravilen ali ne. Sodišče v sodnem postopku (v obravnavanem primeru v delovnem sporu) ne odloča o vseh stroških, ki jih stranka dolguje svojemu odvetniku na podlagi pooblastilnega razmerja, temveč odloči le o tistih stroških, ki so bili potrebni za pravdo. Iz pooblastila izhaja, da se je pooblastiteljica zavezala, da bo priznala pooblaščenki vse njeno delo in ni govora le o tistih stroških, ki jih bo odmerilo sodišče v nekem postopku. Če bi takšno stališče držalo, odvetnik v primeru, da do sodnega postopka ne bi prišlo, praktično ne bi smel zaračunati nobenega opravila. Enako velja tudi za primer, ko bi stranka v pravdi delno ali popolnoma propadla. Tožnica je za toženko nesporno opravila storitve, ki jih je razbrati iz njenega poročila z dne 22.4.2013: gre za porabljeni čas, ki ga je tožnica namenila stranki osebno, pa tudi za zbiranje in pregled dokumentacije, študij spisa ipd., kar v odvetniški tarifi ni posebej ovrednoteno, je pa bilo kljub temu vse to potrebno opraviti za toženko. Neutemeljen in nedokazan je zaključek sodišča, da so bili tožnici stroški za toženko že plačani s strani zavarovalnice in da zato toženka tožnici ne dolguje ničesar več. Napačen in irelevanten je zaključek sodišča, da je imela tožnica kot pooblaščenka toženke v sodnem postopku pred delovnim sodiščem možnost vložiti pritožbo, če se s sodno odmero stroškov ni strinjala. Odvetnik ne more in ne sme vlagati pritožb po lastni presoji in volji, saj bi to lahko pomenil delo preko danega pooblastila stranke in mimo njene volje. Sodišče po mnenju pritožnice vseh dejstev in okoliščin ni razjasnilo do takšne mere, da bi bila možna pravilna dokazna ocena. Sodbe v resnici ni mogoče preizkusiti, zato pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. predlaga, naj višje sodišče uporabi pravilno materialno določbo in sodbo spremeni tako, da toženki naloži v plačilo vtoževano terjatev skupaj z obrestmi.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem najprej opozarja na nekonkretizirano uveljavljanje pritožbenih razlogov glede treh v pritožbi opredeljenih stroškovnih zahtevkov - za porabljeni čas, zbiranje in pregled dokumentacije ter študij spisa, ki so navedeni pavšalno. Navaja, da med strankama ni bilo sporno, da so bili stroški zastopanja v višini 3.273,86 EUR iz postopka pred delovnim sodiščem tožnici plačani s strani tam tožene stranke K. Med pravdnima strankama je prišlo do spora, ko je toženka zavrnila dodatno plačilo nagrad in stroškov v znesku 3.319,73 EUR, ker je bila tožnica za svoje delo že plačana s strani tožene stranke iz delovnega spora. Ker pa je toženka podpisala tožnici v letu 2012 novo pooblastilo, saj ji ga je tožnica odpovedala, je toženka tožnici plačala še tri zneske, s čimer pa je v bistvu prišlo do preplačila stroškov zastopanja. V nadaljevanju odgovora na pritožbo opozarja na Zakon o odvetništvu, v katerem je določeno, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov po Odvetniški tarifi, do višjega plačila pa le, če je izkazan pisni dogovor s stranko. Kot lex specialis v zadevi zato prihaja v poštev Zakon o odvetništvu in ne Obligacijski zakonik. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da je o višini stroškov pravdnega postopka že odločalo sodišče v matičnem pravdnem postopku in tem stroškom tožnica ni ugovarjala, saj sta se, kot je sama povedala, tako dogovorili s toženko, ker sta bili prijetno presenečeni nad uspehom pravdanja. Tožnica zato neutemeljeno zahteva plačilo storitev in izdatkov, ki so ji bili že priznani v matičnem delovno pravnem postopku. Preverko, ali je bil obračun odvetniških storitev pravilen ali ne, je opravilo že delovno sodišče. Navaja še, da ne vzdrži pritožbeno izvajanje, da je šlo v delovnem sporu za neocenljivo vrednost spornega predmeta, hkrati pa opozarja, da tožeča stranka v tožbenih navajanjih sploh ni konkretizirala svojega tožbenega zahtevka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da je šlo med pravdnima strankama za mandatno razmerje po določbi 766. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zato toženka, ki jo je tožnica zastopala pred sodiščem v delovnem sporu, v skladu s 778. členom OZ dolguje tožnici običajno plačilo, oziroma, če takega običaja ne bi bilo, dolguje pravično plačilo. V postopku ni bilo sporno, da je toženka pred delovnim sodiščem uspela in da je bila zato zavarovalnica K., proti kateri je bil voden postopek, dolžna povrniti M.M. pravdne stroške, da so bili ti odmerjeni na 3.273,86 EUR in da so bili plačani neposredno odvetnici M.P. 6. Odvetnica v tem postopku terja plačilo opravljenih storitev, zajetih v poročilu z dne 22.4.2013, obračunanih v višini 6.337,26 EUR z 20% DDV-jem , od česar je odbila zneske, plačane neposredno s strani toženke v letu 2012 in znesek, ki je bil plačan s strani zavarovalnice - toženke pred delovnim sodiščem.

7. Ker je iz trditev tožeče stranke izhajalo, da se ni strinjala z oceno vrednosti spornega predmeta in načinom obračunavanja stroškov in nagrade v sodbi delovnega sodišča, je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da tožnica z uveljavljanjem drugačne izhodiščne vrednosti za odmero stroškov in nagrade od tiste, ki jo je uporabilo delovno sodišče, v tej pravdi ne more uspeti in s tem se strinja tudi pritožbeno sodišče. Odvetnica ne more prevaliti na pooblastitelja breme plačila nagrade in stroškov, za katere meni, da bi ji morali biti v postopku, v katerem je opravila zastopanje, priznani, oz. zahtevati od stranke razliko med nagrado in stroški, ki jih je priznalo sodišče in tistimi, za katere meni sama, da bi ji morali biti odmerjeni. Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi (razen če se za višje plačilo pisno dogovori s stranko). Tako določajo 17. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) in 1. ter 4. člen Zakona o odvetniški tarifi. Tožnica se proti odločitvi o stroških ni pritožila, pri čemer je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da njena trditev, da je vložitev pritožbe opustila, ker ni mogla ravnati mimo volje toženke, ne drži, saj je iz tožničinega zaslišanja ugotovilo, da je bila odločitev, da pritožba proti odločitvi o stroških ne bo vložena, skupna odločitev obeh. Odvetnikovo delo se presoja po merilu profesionalne skrbnosti (6. člen OZ, 11. člen ZOdv). Odvetnik je dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške etike ter ima pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsa pravna sredstva, za katera misli, da lahko koristijo stranki, ki jo zastopa. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala tožnica seznaniti toženko, da so bili stroški nepravilno odmerjeni, da je bil njen lastni obračun stroškov v resnici višji in da ji bo morala razliko, če ne bo vložena pritožba in stroškovna odločba sanirana, plačati toženka sama.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med tožnico in toženko ni obstajal pisni dogovor, ki bi tožnico upravičeval do drugačnega plačila, kot ga določa Odvetniška tarifa in ker pritožba te ugotovitve ne izpodbija, tožnica do višje nagrade od zneska, ki ga je že dobila, tudi zato ni upravičena.

9. Da bi bilo mogoče katero od opravil, zajetih v poročilu o opravljenih storitvah, šteti kot izvensodno svetovanje in zastopanje v smislu 30 člena ZodvT, tožnica nikoli ni konkretizirano navedla. Na ravni pavšalne trditve ostajajo tudi njene navedbe v pritožbi, da „gre za porabljeni čas, ki ga je tožnica namenila stranki osebno, pa tudi za zbiranje in pregled dokumentacije, študij spisa, ipd.“. Na take pavšalne opise opravljenih storitev ni mogoče dati konkretnega odgovora.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, je dolžna povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 152,15 EUR (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Toženka je namreč po pooblaščenki podala argumentiran odgovor na pritožbo, v katerem je odgovorila na posamezne pritožbene trditve, zato ji gre nagrada za pritožbeni postopek po tarifni številki 3210 ZOdvT. Tožena stranka je sicer nagrado za pritožbeni postopek priglasila po novi Odvetniški tarifi, kar pa ni v skladu s prehodno in končno določbo iz 20. člena Odvetniške tarife, po kateri se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, odvetniški stroški v osnovnem postopku in vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi - ZOdv-C. Ker je toženka priglasila nagrado za odgovor na pritožbo le v višini 149,17 EUR (do nagrade za posvet in do nagrade za pregled listin pa ni upravičena), ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za pritožbeni postopek v priglašeni višini 149,17 EUR ter 2% materialnih izdatkov, skupaj 152,15 EUR.