Jedro

V obravnavanem primeru je upnik predlagal, naj se dolžniku prepove razpolaganje z ... delnicami, katerih izdajatelj ne pa tudi imetnik je sam dolžnik. Takšna prepoved razpolaganja pa glede na konkretno dejansko stanje ni možna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upnik sam nosi stroške pritožbe.

Upnik je dolžan dolžniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.652,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžniku. Sklep o začasni odredbi opr. št. Zg 1/2007 z dne 13.8.2007 je razveljavilo in postopek zavarovanja ustavilo. Razveljavilo je tudi vsa izvršilna dejanja zaznambe, opravljena na podlagi navedenega sklepa o izvršbi v centralnem registru vrednostnih papirjev pri Centralni klirinško depotni družbi d.d., Ljubljana. Odločilo je še, da je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške ugovora.

Zoper navedeni sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh z zakonom predvidenih pritožbenih razlogov. Smiselno je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasil pritožbene stroške.

Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Pri tem je priglasil stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

S sklepom o izdaji začasne odredbe je bilo dolžniku prepovedano kakršno koli razpolaganje z ... delnicami z oznako ... izdajatelja T. d.d. (torej dolžnika), z zaznambo te prepovedi v centralnem registru vrednostnih papirjev pri KDD. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika zoper navedeni sklep ugodilo med drugim zato, ker je ugotovilo, da je izdana začasna odredba neizvedljiva. V zvezi s tem je sledilo dolžnikovemu stališču, da dolžnik ni imetnik delnic z oznako ... S temi razlogi sodišče druge stopnje soglaša. Med postopkom na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, - da sta imetnika delnic, s katerimi naj bi se dolžniku prepovedalo razpolaganje, družbi A. d.d. in B. d.d.; - da sta navedeni družbi od dolžnika odvisni družbi (2. odst. 529. člena Zakona o gospodarskih družbah; ZGD-1) in hkrati dolžnikova delničarja ter da znaša njun skupni delež v dolžnikovem osnovnem kapitalu več kot 10 %; - da traja takšno dejansko stanje že več kot tri leta.

Podano je torej dejansko stanje iz 2. in 3. odst. 250. člena v zvezi z 251. členom ZGD-1, saj delnice dolžnika, ki sta jih pridobili dolžnikovi odvisni družbi, veljajo za dolžnikove lastne delnice. Zato tudi za takšne delnice velja, da bi jih moral dolžnik v treh letih po pridobitvi v presežku nad 10 % odsvojiti sicer pa umakniti. V tem pogledu je treba upnikovim navedbam pritrditi. Zato se načeloma tudi ni mogoče strinjati z dolžnikom, da v tem postopku zavarovanja upnikove nedenarne terjatve (ki je ne glede na upnikove navedbe lahko le v tem, da se od dolžnika zahteva umik spornih delnic) dolžnik ni pasivno legitimiran. Naslovnik zakonske obveznosti odsvojitve oziroma umika delnic je namreč obvladujoča družba (v obravnavanem primeru dolžnik).

Tu pa se postavlja vprašanje, kako lahko obvladujoča družba s takšnimi lastnimi delnicami sploh razpolaga, če jih nima v posesti (ni njihov imetnik). Pri iskanju odgovora na to vprašanje si je treba pomagati tako, da si postavimo drugo vprašanje, in sicer: kako lahko obvladujoča družba sploh izpolni zakonsko obveznost iz 2. oziroma 3. odst. 250. člena ZGD-1 (da torej takšne delnice odsvoji oziroma umakne). Samo po sebi se razume, da dokler so takšne delnice v posesti odvisne družbe, tega ne more storiti, ampak jih mora najprej sama pridobiti. To ji omogoča določba zadnjega stavka 251. člena ZGD-1, ki ji daje posebno upravičenje, da ji na njeno zahtevo odvisna družba takšne delnice proda. Samo po tej poti je torej mogoče izvesti odsvojitev oziroma umik delnic, ki po določbah 251. člena ZGD-1 veljajo za lastne delnice. Ker je tako, pa je samo po tej poti mogoče doseči položaj, v katerem obvladujoča družba s takšnimi delnicami sploh lahko kakor koli razpolaga. To pomeni, da obladujoči družbi že po logiki stvari ni mogoče prepovedati razpolaganja s takšnimi delnicami, dokler jih na opisani način sama ne pridobi. Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (1. odst. 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), pri čemer pa se samo po sebi razume, da mora biti takšna odredba izvedljiva. V obravnavanem primeru je upnik predlagal, naj se dolžniku prepove razpolaganje s 100.894 delnicami, katerih izdajatelj ne pa tudi imetnik je sam dolžnik. Kot je bilo že obrazloženo, pa takšna prepoved razpolaganja glede na konkretno dejansko stanje ni možna. V zvezi s tem ni pomembno, kako je sklep o začasni odredbi razumela in izvršila Centralna klirinško depotna družba, ni pa nobenega dvoma, da je z zaznambo prepovedi razpolaganja pri delnicah, katerih imetnici sta A. d.d. in B. d.d., izvršila nekaj, kar ji z začasno odredbo ni bilo naloženo.

Tako se pokaže, da upnik za zavarovanje svoje terjatve ni predlagal ustreznega sredstva zavarovanja, kar pomeni, da je bil njegov predlog za izdajo začasne odredbe nesklepčen. Ker bi moral biti zaradi tega zavrnjen, je izpodbijani sklep o ugoditvi ugovoru že iz tega razloga pravilen. Sodišče druge stopnje se zato z drugimi razlogi, ki jih še vsebuje izpodbijani sklep, ni ukvarjalo in zato tudi na pritožbene navedbe, ki te razloge grajajo, ne odgovarja.

Sodišče druge stopnje še pripominja, da ni dolžno pojasnjevati, kakšno bi lahko bilo v danem primeru ustrezno sredstvo zavarovanja, saj je to stvar upnikove izbire in njegovih kreativnih sposobnosti.

Po povedanem in ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, mora pritožbene stroške nositi sam, dolžniku pa povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in upoštevanjem 20 % DDV.