Jedro

Iz spisa nedvomno izhaja, da je bila zamudna sodba vročena pravilno in popolnoma v skladu s pravili Zakona o pravdnem postopku, ki ureja fikcijo vročitve v 142.členu v zvezi s 141.členom ZPP, kar je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 147.479,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2004 dalje do plačila, v 15 dneh.

V pritožbenem roku se zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka sama in po pooblaščencih. V pritožbi, ki jo je toženka vložila po pooblaščencih, navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za obnovo postopka. V konkretnem primeru so namreč podani pogoji po 2. točki 394. člena ZPP za obnovo postopka. Dejstvo je, da je tožnica za sodbo izvedela 11.11.2003, nato pa je vpogledala v sodni spis in šele tedaj ugotovila, da je bila sodba sploh izdana ter da je bila tožena. Za obstoj tožbe tožnica sploh ni vedela in tudi ni mogla vedeti. Po mnenju pritožbe ni mogoče slediti ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, da je bila vročitev opravljena pravilno v smislu 142. člena ZPP. Iz obrazložitve sklepa tudi ni razvidno, ali prvostopno sodišče šteje za pravilno vročitev tožbe ali sodbe, saj nekaj časa govori o tožbi, drugič pa o sodbi. Tožena stranka se je pogosto za dalj časa nahajala v Srbiji, v Slovenijo pa je prihajala vsakih nekaj mesecev, kot je tudi sama izpovedala in kot se je prepričalo tudi sodišče ob vpogledu v potne listine. Prepričljivo je izpovedala, da je šele 11.11.2003 v poštnem nabiralniku našla obvestilo o tem, da je bila izdana zamudna sodba. Kar zadeva ugotovitev sodišča, da naj bi toženka najprej navajala, da je bil poštni nabiralnik razbit, na obravnavi pa izpovedala, da je bil nov, pritožba navaja, da ne gre za povsem točen zapisnik z obravnave, saj je toženka, ki slovenskega jezika ne obvlada popolnoma, želela povedati, da je poštni nabiralnik sedaj nov. Tožena stranka s strani najemnikov ni prejela nobenega obvestila, da naj bi ji bilo karkoli poskušano vročiti, v Slovenijo pa je prihajala zelo neredno in ne redno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Vročanje ni bilo opravljeno v skladu s 142. členom ZPP. Sodišče navaja, da naj bi bila vročitev tožbe pravilno izpeljana že po pošti dne 29.04.2003, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ni mogoče ugotoviti, zakaj naj bi bila tedaj vročitev opravljena pravilno. Pri odločanju o predlogu za obnovo postopka sicer ni relevantno dejstvo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, saj toženka ni prejela kupnine za stanovanje in ni sklenila kupoprodajne pogodbe, vendar pa to dejstvo govori v prid toženkini izpovedi, da ni vedela, da jo kdo toži, pri tem pa razlogi v izpodbijanem sklepu, da naj bi bili pač izpolnjeni pogoji za vročanje po 142. členu, nikakor niso dovolj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi, ki pa jo je vložila toženka sama, navaja, da je bila ogoljufana, saj njeno stanovanje ni bilo naprodaj in ji ni tožnica zanj ničesar plačala, ampak jo je prevarala, da je podpisala pogodbo brez plačila. Tožnica se je nepošteno vpisala v zemljiško knjigo v času, ko je bila sama odsotna. Sodišče je zadevo obravnavalo, ne da bi bila ona o tem obveščena, saj ni nikoli prejela nobene sodne pošte, zato prosi za razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v tem postopku zatrjuje obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP, kjer je določeno, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke lahko obnovi, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V pritožbi toženka izpostavlja, da ni vedela, da je bila tožena, da je bila v ključnem času pogosto za dalj časa odsotna iz države ter da je šele novembra 2003 našla obvestilo v poštnem nabiralniku, po vpogledu v spis pa izvedela, da je bila izdana zamudna sodba. Zato so po njenem mnenju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila vročitev opravljena pravilno, napačne. Te pritožbene trditve pa ne držijo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je toženki poskušalo najprej vročiti dvakrat tožbo po pošti, potem pa še po sodnem vročevalcu. Tudi zamudno sodbo je poskušalo vročiti dvakrat po pošti, nato pa še po sodnem vročevalcu, kateri je obvestilo o fikciji vročitve pustil dne 01.09.2003 v poštnem nabiralniku, na katerem je bilo navedeno ime in priimek toženke, kar izhaja iz listin v spisu, to je iz poročila sodnega vročevalca in obvestila pri osebnem vročanju (listovni številki 14 in 16 spisa). Res je sicer, da je sodni vročevalec pri vročitvi tožbe namesto t.i. obvestila o fikcijski vročitvi pustil tožbo sámo, vendar iz spisa nedvomno izhaja, da je bila zamudna sodba vročena pravilno in popolnoma v skladu s pravili Zakona o pravdnem postopku, ki urejajo fikcijo vročitve v 142. členu v zvezi s 141. členom ZPP, kar je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno. Toženka je torej, ko ji je bila vročena zamudna sodba, imela možnost pritožbe zoper zamudno sodbo. Nezakonitega postopanja pri vročitvi zamudne sodbe toženka ni dokazala, zato je odločitev o zavrnitvi njenega predloga za obnovo postopka pravilna. Toženkine navedbe, da je zaradi svoje odsotnosti šele novembra 2003 našla v nabiralniku obvestilo o vročitvi zamudne sodbe, nikakor niso prepričljive, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj je sama izpovedala, da je vso ostalo pošto redno prejemala ter da je bil poštni nabiralnik nov, zato je nemogoče, da ne bi prejela ravno obvestil o osebnem vročanju sodnega pisanja. Pritožbene navedbe, ki jih v okviru laične pritožbe navaja tožena stranka, so prav tako neutemeljene, saj ne vsebujejo pravno relevantnih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka izpodbiti.

Ker obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP, ni podan, drugega razloga za obnovo postopka pa toženka niti ne zatrjuje, je pritožbeno sodišče, ki ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).