Jedro

Za priposestvovanje služnosti obračanja vozil in kmetijskih strojev ni pomembno, kako bi bilo vožnje možno izvajati, pač pa le, kako so bile dejansko izvrševane.

Načelo neposrednosti ima pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti prič velik pomen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja v korist tožnikove nepremičnine (parc. št. 442 in 473/3 k. o. X) v breme toženkinih nepremičnin (parc. št. 69 k. o. X) služnostna pravica obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki v obsegu v širini do 10 metrov severno od parcele 442 v parcelo 69 ter vse do zahodne meje med parcelo 479/1 in 69 (vse k. o. X) in odločilo, da se ta pravica vknjiži v zemljiški knjigi v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 442 in 473/3 k. o. X, v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 69 k. o. X. Toženki je še naložilo opustiti vsako ravnanje, s katerim bi tožniku preprečevala izvrševanje te služnosti ter jo zavezalo k povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.817,31 EUR.

(2) Toženka se je pravočasno pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je tudi svoje pritožbene stroške. Vztraja pri svojem ugovoru, da je o zadevi že pravnomočno razsojeno s sodbo istega sodišča 6. 3. 1997, opr. št. P 650/94, ko je bilo tožniku naloženo, da opusti vsakršno poseganje v parc. št. 479/1. Res da sedaj tožnik zahteva manj in le na prvem delu trase, vendar vožnje obsegajo tudi obračanje. Zanimivo se zdi toženki, da sodišče prvič tožniku ni verjelo, da je izvrševal vožnje, sedaj pa mu je verjelo. Takrat je zatrjeval vožnje, sedaj pa obračanje, in že zaradi takšnega spreminjanja mu sodišče ne bi smelo verjeti. Toženka se sklicuje na gradbeno dovoljenje, ki ga sodišče ni sprejelo kot dokaz in se do njenega predloga sploh ni opredelilo, iz tega pa izhaja, da je tožnik v upravnem postopku navajal, da ima na svojem zemljišču dovolj prostora za obračanje dostavnih vozil. Vztraja, da ne drži, da bi tožnik dejansko obračal vozove tako, kot zatrjuje, kvečjemu je izkoristil odsotnost toženke in njene družine ter to počel brez soglasja. Sploh pa ima tožnik sam dovolj prostora, da si uredi dostavno pot, kar bi potrdil izvedenec prometne stroke, ki ga sodišče ni postavilo in tega ni obrazložilo. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Opozarja, da je sodišče z zaslišanjem tožnika ugotovilo, da ta že dolgo več ne opravlja kmetijskih dejavnosti in za vožnje tako ni potrebe. Vozove ima shranjene na polju, prav zaradi utesnjenosti prostora. Tožnik nima več živine, razenj nekaj svinj, in zato ne potrebuje več prevozov z prikolicami za seno. Služnost zahteva v večjem obsegu, kot je potrebna, gospodujoče (verjetno pravilno: služeče) zemljišče je s tem preveč obremenjeno. Na ogledu je sodišče ugotovilo, da ob določenem manevru osebni avto tožnik lahko obrne na svojem zemljišču, pa je njegovemu zahtevku ugodilo tudi v tem delu. Prej je imel še manjše avtomobile in nikoli ni obračal na zemljišču toženke. Tožniku je bilo to ves čas prepovedano. V njegov prid govori le priča, ki je zainteresirana za izid, saj je najemnik tožnikove hiše, če pa bi tožnik res obračal na toženkinem, bi to vedel cela vas in bi tožnik gotovo lahko predlagal za zaslišanje več prič. Sodišče je nekritično sledilo njegovim navedbam in izpovedi ter mu priznalo služnost, ki je nikoli ni priposestvoval, in to v večjem obsegu, kot bi bila potrebna za normalno rabo zemljišča. (3) Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil svoje pritožbene stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) ni podana. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo izčrpne, jasne in razumljive razloge, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus.

(6) Sodišče prve stopnje res ni izrecno zapisalo, katere dokaze se zavrne kot nepotrebne, pač pa le, da se ostali predlagani in neizvedeni dokazi kot nepotrebni zavrnejo (list št. 27). Dejstvo, da to ni posebej obrazloženo v izpodbijani sodbi, pomeni le relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Kot je pojasnilo že prvo sodišče, za priposestvovanje ni pomembno, kako bi bilo vožnje možno izvajati, pač pa le, kako so bile dejansko izvrševane, zato predlagani dokaz z izvedencem prometne stroke ni bil potreben. Možnost drugačnega obračanja bi bila sicer indic, da se tudi je dejansko drugače obračalo, vendar se je sodišče prve stopnje z neposrednim ogledom (ki je obsegal tudi preizkus z osebnim vozilom) prepričalo, da gre za težavno možnost, potem pa na podlagi zaslišanih strank in prič tudi ugotovilo, kako se je dejansko ta del zemljišča za obračanje vozil uporabljalo. Za ugotavljanje dejstev, relevantnih za priposestvovanje zatrjevane služnostne pravice, zato tudi ne bi bil primeren dokaz z vpogledom v upravni spis zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja, češ da od tam izhaja, da je tožnik trdil, da ima dovoz za dostavo urejen. To nič ne pove. Iz podatkov pravdnega spisa pa niti ni razvidno, da bi bilo gradbeno dovoljenje, na katerega se sklicuje pritožnica, kot dokazna listina predlagana in predložena, zato gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj tudi ni opravičena in pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ne more upoštevati (337. čl. ZPP).

(7) Da ne gre za že razsojeno stvar, je pritožbeno sodišče natančno in obširno obrazložilo že v svojem sklepu 24. 11. 2004, s katerim je razveljavilo sklep o zavrženju tožbe ravno iz tega razloga, zato se na razloge svojega sklepa pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jih ne bo ponavljalo, je pa to storilo že prvo sodišče (glej zadnji odstavek na strani 4 in prvi na strani 5 izpodbijane sodbe).

(8) Tudi dokazna ocena, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, je celovita, logična in prepričljiva. Toženki je treba pojasniti, da dovoljenje lastnika služečega zemljišča, da se služnost lahko izvršuje, ni pogoj za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem. Zakaj je prvo sodišče sprejelo v povezavi tudi z drugimi dokazi izpovedbo priče Zorko kot verodostojno, je prepričljivo in v celoti sprejemljivo pojasnilo, zato očitek, da je ta priča tožnikov najemnik, dokazne ocene sam po sebi ne more omajati. Četudi sodišče prve stopnje v postopku P 650/94 tožniku ne bi verjelo glede istih okoliščin, to ne bi pomenilo, da je izpodbijana dokazna ocena napačna. Velja načelo proste presoje dokazov, pri ocenjevanju prepričljivosti in verodostojnosti prič pa ima velik pomen načelo neposrednosti. Ni pa utemeljen očitek, da bi sodišče ne smelo verjeti tožniku že zato, ker je najprej (v postopku 659/94) trdil, da je vozil, sedaj pa "le", da je obračal. Obračanje ni čisto nekaj drugega kot vožnja (kar pa ni argument v podkrepitev očitka o res iudicata, saj so odločilni nasprotni razlogi drugi). Tudi očitek o premalo predlaganih in zaslišanih pričah, kar naj bi govorilo za to, da se del toženkinih nepremičnin ni uporabljal za potrebe tožnikovih, ni utemeljen, saj naše civilno procesno pravo ne pozna dokaznih pravil. (9) V postopku na prvi stopnji so bila vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena in tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, upoštevaje trditveno gradivo pravdnih strank. Res je, da stvarne služnosti po 2. odst. 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) ni bilo mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari služnost izvrševal s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja lastnika služne stvari, vendar je toženka šele v pritožbi, torej prepozno glede na 2. odst. 337. čl. ZPP, začela ugovarjati, in še to le smiselno, da je bila tožnikova posest izvrševana kvečjemu na skrivaj.

(10) Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevanih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo prvo sodbo.

(11) Toženka je s pritožbo propadla, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. V skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP je odločitev o njenih pritožbenih stroških zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Odgovor na pritožbo pa tudi ni bil potreben, zato tožnik sam trpi stroške, ki so mu pri tem nastali (155. čl. ZPP).