Jedro

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se dovoli izvršba odločbe prvostopenjskega organa z dne 23. 6. 2015 ter v izreku navedla, da je ta odločba postala izvršljiva dne 1. 3. 2017. Kako je tožena stranka prišla do takega zaključka, niti v izpodbijanem sklepu niti v drugostopenjski odločbi ni pojasnjeno, pa četudi tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da jima odločba z dne 23. 6. 2015 sploh ni bila vročena.

Izrek

I. Tožbama tožnikov se ugodi, izpodbijani sklep Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Tolmin, Krajevna enota Tolmin, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 22. 5. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Tolmin, Krajevna enota Tolmin (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo o odobritvi poseka izbranih dreves, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 23. 6. 2015 (v nadaljevanju odločba z dne 23. 6. 2015), lastnikom gozda na parc. št. 409/44 k.o. ... A. A. (v nadaljevanju tožnik), B. B., C. C. in Č. Č. (v nadaljevanju tožnica) dovolil posek 264 dreves listavcev, in sicer 138,8 m3 izbranega in označenega drevja bukve ter belega in črnega gabra. Določil je, da morajo lastniki po končani sečnji in spravilu lesa urediti sečišče in odpraviti oziroma sanirati poškodbe v gozdu in na gozdnih prometnicah ter da je mogoče posek opraviti do 31. 12. 2015. Dne 7. 4. 2017 je prvostopenjski organ vsem lastnikom gozda, navedenim v odločbi z dne 23. 6. 2015, izdal odločbo, št. 3408-01-2201-J001/17 z dne 7. 4. 2017, s katero je od njih zahteval, da morajo urediti sečišče tako, da bodo do 7. 5. 2017 posekan les odstranili iz gozda, veje in sečne ostanke zložili na kupe, oziroma jih odstranili iz mladja in prometnic. Tožnika sta zoper to odločbo dne 20. 4. 2017 vložila pritožbo, nakar je prvostopenjski organ s sklepom, št. 3408-49/2017 z dne 26. 4. 2017, vsem štirim lastnikom gozda, navedenim v odločbi z dne 23. 6. 2015, naročil, naj določijo kdo izmed njih jih bo predstavljal v postopku izdaje odločbe o ureditvi sečišča ali pa naj si izberejo skupnega pooblaščenca. Na ta sklep sta se odzvala le tožnika ter predlagala, naj se za skupnega predstavnika imenuje tožnik, temu predlogu pa je prvostopenjski organ s sklepom z dne 9. 5. 2017 tudi sledil. Dne 25. 5. 2017 je nato prvostopenjski organ izdal nadomestno odločbo o ureditvi sečišča, s katero je prvotno odločbo z dne 7. 4. 2017 (zoper katero sta tožnika vložila pritožbo), odpravil. 2. Prvostopenjski organ je dne 14. 7. 2017 tožniku izdal sklep, št. 3408-01-2201-A033/15, s katerim je ugotovil, da je odločba o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 23. 6. 2015 postala dne 2. 1. 2017 izvršljiva in da se zato dovoli njena izvršba. Določil je, da mora tožnik po tej odločbi opraviti sečnjo in spravilo lesa, urediti sečišče ter odpraviti, oziroma sanirati poškodbe v gozdu in na gozdnih prometnicah (1. točka izreka) ter da bo, kolikor svojih obveznosti ne bo opravil v naknadno določenem roku do 31. 8. 2017, uporabil prisilno sredstvo v obliki denarne kazni v višini 100,00 EUR (2. točka izreka). Zoper to odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 3406-23/2017/4 z dne 11. 9. 2017, delno ugodilo tako, da je 2. točko izreka prvostopenjskega sklepa odpravilo ter jo nadomestilo z novo 2. točko, s katero je določilo, da se bo, kolikor tožnik v roku 8 dni po prejemu sklepa ne bo v celoti izpolnil naložene obveznosti, opravila izvršba po drugi osebi na stroške tožnika.

3. Tožnika sta zoper sklep prvostopenjskega organa, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 14. 7. 2017, in odločbo drugostopenjskega organa, št. 3406-23/2017/4 z dne 11. 9. 2017, vložila tožbo. Sodišče je s sklepom in sodbo, št. III U 224/2017-9 z dne 7. 11. 2019, tožbo tožnice zavrglo, tožbi tožnika pa ugodilo, oba izpodbijana akta odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

4. Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku izdal sklep o dovolitvi upravne izvršbe po drugi osebi, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 22. 5. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je ugotovil, da je odločba o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 23. 6. 2015, s katero je bilo tožnikoma in B. B. naloženo, da na parc. št. 409/44 k.o. ... v roku do 31. 12. 2016 opravijo z odločbo naloženo obveznost, postala zaradi nedokončane ureditve sečišča po sečnji dne 1. 3. 2017 izvršljiva in da se zato dovoli izvršba po drugi osebi, saj je bilo po končani sečnji treba urediti sečišče ter odpraviti oziroma sanirati poškodbe v gozdu in na gozdnih prometnicah najkasneje v dveh mesecih po začetku sečnje (1. točka izreka). Tožnikoma in B. B. je prvostopenjski organ dal opozorilo, da v naknadnem roku 8 dni po vročitvi sklepa dokončajo ureditev sečišča in določil katera dela morajo opraviti (2. točka izreka) ter da bo, če niti v naknadno določenem roku ne bodo izpolnili svojih obveznosti, to dejanje na njihove stroške opravil od Zavoda za gozdove Slovenije izbran usposobljen izvajalec po poteku tega roka (3. točka izreka).

5. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ kratko povzel potek postopka, nato pa pojasnil, da je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da se je lastništvo parc. št. 409/44 k.o. ... spremenilo tako, da so kot lastniki vknjiženi tožnika, vsak do 1/4, ter B. B. do 1/2. Sklicuje se na določbe Pravilnika o izvajanju sečnje, ravnanju s sečnimi ostanki, spravilu in zlaganju gozdnih lesnih sortimentov, ki jih povzema ter zaključuje, da so bili tožnika in B. B. opozorjeni, da se bo opravila izvršba po drugi osebi na njihove stroške, če ne bodo opravili naloženih dejanj.

6. Tožnika sta zoper izpodbijani sklep vložila pritožbi, ki ju je drugostopenjski organ z odločbama, št. 3406-22/2019/8 (pritožba tožnice) in št. 3406-26/2019/11 (pritožba tožnika), obe z dne 21. 10 2019, zavrnil in to s povsem enako obrazložitvijo. Drugostopenjski organ navaja, da je temeljno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, obstoj ali neobstoj izvršilnega naslova. V konkretnem primeru je to odločba z dne 23. 5. 2015, ki je pravnomočna in izvršljiva ter je izvršilni naslov. Glede na zatrjevanje tožnikov, da je bila odločba izdana brez njune vloge, drugostopenjski organ povzema njeno vsebino. Pojasnjuje, da je žled v letu 2014 na tolminskem poškodoval in polomil približno 1.500 m3 dreves. Sprejet je bil Zakon o ukrepih za odpravo posledic žleda med 30. januarjem in 10. februarjem 2014 (v nadaljevanju ZUOPŽ ali interventni zakon), na podlagi katerega so območne enote Zavoda za gozdove po hitrejšem in poenostavljenem postopku odločale o sečnji in spravilu poškodovanega lesa. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ na podlagi tega zakona izdal tri odločbe za sanacijo škode, četudi bi zadostovala že prva generalna odločba iz leta 2014. Na podlagi te določbe je A., s.p. pri prvostopenjskem organu vložil pobudo za gradnjo gozdne vlake, ki je bila namenjena odvozu poškodovanih dreves iz gozda. Z odločbo z dne 19. 2. 2015 je bil na parceli tožnikov predviden posek v obsegu 21,44 m3 za izgradnjo vlake, zadnja odločba pa je bila izdana dne 23. 6. 2015 zaradi dodatne sečnje lesa v okolici prometnice. V konkretnem primeru torej ne gre za ravnanja, ki bi bila v neskladju s predpisi, pač pa za odločitev na podlagi interventnega zakona. Po določbah tega predpisa izdaja odločb s predhodnim posvetovanjem z naslovniki ni bila potrebna, prav tako ni bilo predvideno soglasje ob izbiri izvajalca, za izgradnjo vlake pa je zadoščalo že soglasje polovice lastnikov parcele. Tako soglasje je v konkretnem primeru podal B. B. kot solastnik parcele do 1/2. Drugostopenjski organ zaključuje, da ničnostni razlogi, na katere se sklicujeta tožnika glede odločbe z dne 23. 6. 2015, ne obstajajo, izpodbijani sklep pa je zakonit in pravilen.

7. Tožnika sta zoper odločitev tožene stranke vložila tožbi v upravnem sporu, in sicer tožnica dne 25. 11. 2019 (tožba se je vodila pod opr. št. III U 281/2019), tožnik pa dne 6. 12. 2019 (tožba se je vodila pod opr. št. III U 13/2020). Po pozivu sodišča sta tožnika vloženi tožbi popravila z vlogama z dne 28. 1. 2020, ki sta ju vložila po pooblaščencu. Ker tožnika s tožbama izpodbijata isti upravni akt (to je izpodbijani sklep), ker gre za iste upravne spise, ker oba tožnika zastopa isti pooblaščenec in ker so tožbeni ugovori v obeh zadevah enaki, je sodišče s sklepom, št. III U 281/2019, III U 13/2020 z dne 5. 10. 2020, odločilo, da se obe zadevi združita v skupno obravnavo ter da se vodita pod opr. št. III U 281/2019. 8. Tožnika sta v tožbah (kot že navedeno, so tožbeni ugovori enaki in jih sodišče zato povzema le enkrat) navajala, da je za odločitev v predmetni zadevi pomembno, da sodišče presodi, ali izvršilni naslov, torej odločba z dne 23. 6. 2015, sploh obstoja oziroma da ugotovi, da je ta izvršilni naslov ničen, to pa zato, ker je bil izdan brez zahteve strank in ga tudi ni mogoče izvršiti. Odločba je bila izdana štirim osebam, in sicer tožnikoma, B. B. in C. C., ki pa je že vse od 22. 8. 2012 pokojni in je bila torej izdana tudi pokojni osebi. Taka odločba pa pokojni osebi ni mogla biti vročena in je tudi nesporno, da odločba z dne 23. 6. 2015 ni mogla biti izdana na zahtevo strank, saj je bil C. C. pokojni že od leta 2012. To je že samo po sebi dovolj, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je izvršilni naslov ničen.

9. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu oziroma drugostopenjski odločbi navaja, da naj bi bila odločba naslovnikom vročena dne 3. 7. 2015, kar naj bi pomenilo, da je postala dokončna in pravnomočna dne 19. 7. 2015. Tako stališče je ob upoštevanju dejstva, da je bil C. C. pokojni, brez doma zmotno. Tožnika nimata podatkov o tem, ali je bila odločba z dne 23. 6. 2015 kadarkoli poslana C. C. in predvidevata, da mu ni bila. To dejstvo je že samo dovolj zgovorno in pomeni, da odločba z dne 23. 6. 2015 ni nikoli postala niti dokončna niti pravnomočna niti izvršljiva. Ker je v izvršilnem naslovu določen rok za izpolnitev obveznosti potekel dne 31. 12. 2016, je očitno, da nikoli ne bo mogla postati izvršljiva. Če je bila odločba C. C. poslana, to ne spreminja dejstva, da mu nedvomno ni bila vročena, glede na to, da je umrl že dne 22. 8. 2012 in da zato tudi ni podal predloga za izdajo odločbe. Takega predloga pa ni podal niti B. B., saj iz obvestila gozdarske inšpekcije, št. 0613-206/2017-19 z dne 12. 4. 2017, izhaja, da je pojasnil, da naj bi se posek izvajal na tistem delu parcele, ki naj ne bi bil njegov in zato pri dogovorih glede odločbe z dne 23. 6. 2015 ni sodeloval. To pa pomeni, da tudi ni podal zahteve za njeno izdajo niti njegovega kasnejšega ravnanja ni mogoče šteti za strinjanje z odločbo, saj je zatrdil, da se nanj ne nanaša. 10. V zemljiški knjigi je bil kot lastnik nepremičnine s parc. št. 409/44 k.o. ... do leta 2017 vpisan tudi C. C., in sicer do 1/4. Sprememba lastništva je bila predlagana šele dne 5. 10. 2017 in izvedena dne 25. 10. 2017. Tožena stranka je bila najmanj dne 12. 4. 2017 seznanjena, da je C. C. pokojni, kar izhaja iz obvestila gozdarske inšpekcije, št. 0613-206/2017-19 z dne 12. 4. 2017. Ko je upravni organ ugotovil, da je odločbo z dne 23. 6. 2015 izdal pokojni osebi, bi moral ugotoviti, da je odločba nična, vendar pa je v nasprotju s tem nadaljeval z izvršbo odločbe, ki ni niti pravnomočna niti izvršljiva.

11. Stališče drugostopenjskega organa, da naj bi bile vse odločbe, ki se nanašajo na posek na parc. št. 409/44 k.o. ... izdane zaradi sanacije po žledolomu, je zmotno. Odločba z dne 23. 6. 2015 namreč ni taka odločba. Kot je pravilno ugotovila že gozdarska inšpekcija v prej navedenem obvestilu, je bila ta odločba izdana zaradi izbiralnega redčenja in pomladitve sečnje. To nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve odločbe z dne 23. 6. 2015. Stališče drugostopenjskega organa, da bi bilo treba odločbo z dne 23. 6. 2015 obravnavati skupaj z generalno odločbo in interventnim zakonom je torej zmotno. Kolikor pa bi bila, bi tudi sicer morala biti vročena z javnim naznanilom, kot je to zahtevala določba 19. člena interventnega zakona.

12. Zmotno je tudi stališče drugostopenjskega organa, da je za izgradnjo vlake zadostovalo soglasje polovice lastnikov parcele, saj je bilo zahtevano soglasje več kot polovice lastnikov. Vlaka je v skladu z določbami Zakona o gozdovih (ZG) gozdna prometnica, za te pa 18. člen ZUOPŽ določa, da jih je mogoče graditi zgolj s soglasjem več kot polovice lastnikov zemljišča. Soglasje B. B. dosega le polovico lastništva parcele, moralo pa bi biti tudi overjeno. To pomeni, da je tudi odločba o izgradnji vlake nezakonita, četudi ne gre za predmet tega postopka.

13. Tožnika še navajata, da odločba z dne 23. 6. 2015 ni izvršljiva tudi zato, ker ne vsebuje določljive obveznosti. Navedba v izreku, da je treba po končani sečnji urediti sečišče, je zgolj prepis abstraktnega pravnega pravila. Da bi bila odločba izvršljiva, bi morala tožena stranka v izreku natančno opredeliti konkretna dejanja, ki bi jih morala opraviti tožnika. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom dovolil izvršbo, ki je pravno zmotna, saj ni mogoče dovoliti izvršbe odločbe, ki še ni pravnomočna in ni izvršljiva, ne gre pa niti na odločbo, ki bi strankam nalagala konkretno obveznost. Tožeči stranki zato sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi, tožena stranka pa naj jima povrne tudi stroške postopka.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbi tožečih strank zavrne, in to iz razlogov, navedenih v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi. V nadaljevanju povzema stališča drugostopenjske odločbe glede izdaje odločb po interventnem zakonu ter glede izdaje odločb s predhodnim posvetovanjem z naslovniki in jih zato sodišče ponovno ne povzema.

15. Sodišče je tožbi tožnikov vročilo tudi B. B. kot stranki z interesom, ki pa nanju ni odgovoril. 16. Tožnika sta se na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalnih vlogah z dne 3. 9. 2020, v katerih strnjeno povzemata tožbene ugovore. Navajata, da želita, da sodišče v zadevi izvede glavno obravnavo, na kateri bosta s svojim zaslišanjem dokazala, da jima odločba, ki se izvršuje, ni bila nikoli vročena in da zato ni mogla postati izvršljiva, posledično pa izvršilni postopek ni mogoč. Enako kot za tožeči stranki to velja tudi za pokojnega C. C. Upravni organ in sodišče morata ves čas po uradni dolžnosti paziti, da je upravna odločba, ki je predmet izvršbe, izvršljiva. Kolikor pa se ugotovi, da odločba ni izvršljiva, se mora izvršba ustaviti. Tožena stranka je sicer na podlagi izpodbijanega sklepa že izvedla izvršbo ter tožniku naložila v plačilo stroške prisilne izvršbe. Zoper te sklepe je tožnik stranka vložil pritožbe in sprožil upravne spore. V zvezi s tem predlaga, naj sodišče vpogleda v spis št. III U 86/2020. V vseh zadevah gre za isto sporno vprašanje, to pa je, da je odločba z dne 23. 6. 2015 nezakonita, nična in strankam ni bila nikoli vročena, izvajalec pa je mimo vedenja tožnikov na gozdnih zemljiščih izvedel nedovoljen posek.

K točki I izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Sodišče poudarja, da je predmet obravnave (le) pravilnost in zakonitost sklepa o dovolitvi upravne izvršbe po drugi osebi, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 22. 5. 2019. Tožena stranka je s tem sklepom ugotovila, da je odločba o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 23. 6. 2015, s katero je bilo tožnikoma in B. B. naloženo, da na parc. št. 409/44 k.o. ... v roku do 31. 12. 2016 opravijo z odločbo naloženo obveznost, postala zaradi nedokončane ureditve sečišča po sečnji dne 1. 3. 2017 izvršljiva in da se zato dovoli izvršba po drugi osebi. Tožnikoma in B. B. je tožena stranka dala opozorilo, da v naknadnem roku 8 dni po vročitvi sklepa dokončajo ureditev sečišča in določila, katera dela morajo opraviti ter da bo, če niti v naknadno določenem roku ne bodo izpolnili svojih obveznosti, to dejanje na njihove stroške opravil od Zavoda za gozdove Slovenije izbran usposobljen izvajalec. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta svojo odločitev oprla na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ureja izvršbo upravnih odločb. 19. Izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP). Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP), opravi pa se zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost (prvi odstavek 286. člena ZUP). Odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena; ko poteče rok za pritožbo, pa ta ni vložena; ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve; ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke; ali ko se stranki vroči odločba drugostopenjskega organa, s katero se pritožba zavrne ali vroči sklep, s katerim se pritožba zavrže (drugi odstavek 224. člena ZUP).

20. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se dovoli izvršba odločbe prvostopenjskega organ z dne 23. 6. 2015 ter v izreku navedla, da je postala izvršljiva dne 1. 3. 2017. Kako je tožena stranka prišla do takega zaključka, niti v izpodbijanem sklepu niti v drugostopenjski odločbi ni pojasnjeno, pa četudi tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da jima odločba z dne 23. 6. 2015 ni bila vročena. Tožena stranka je sicer o dovolitvi izvršbe odločbe z dne 23. 6. 2015 prvič odločila že s sklepom prvostopenjskega organa, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 14. 7. 2017, in odločbo drugostopenjskega organa, št. 3406-23/2017/4 z dne 11. 9. 2017, ki ju je sodišče s sodbo, št. III U 224/2017-9 z dne 7. 11. 2019, odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v katerem je izdal sedaj izpodbijani sklep. Ob prvem odločanju je tožena stranka v sklepu o dovolitvi izvršbe določila drugačen datum izvršljivosti odločbe z dne 23. 6. 2015, saj je v izreku navedla, da je postala izvršljiva dne 2. 1. 2017. Na kakšni podlagi je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je odločba z dne 23. 6. 2015 postala izvršljiva dne 1. 3. 2017, torej drugače kot ob prvem odločanju, ni pojasnjeno, niti tožena stranka ni sledila napotkom sodišča glede ugotovitve izvršljivosti odločbe z dne 23. 6. 2015. 21. Sodišče enako kot v sodbi, št. III U 224/2017-9 z dne 7. 11. 2019, ponovno ugotavlja, da je tožnik v postopku zatrjeval, da ga je o tem, da obstaja odločba z dne 23. 5. 2015, seznanila šele gozdarska inšpekcija dne 13. 3. 2017, in to v postopku, ki je bil uveden na njegovo zahtevo zaradi poseka v gozdu brez njegove vednosti. Iz pripisa na Seznamu odločb za pošiljanje, št. 01-22.01315-O upravnega spisa (del upravnega spisa označen kot "A. A. in Č. Č. - upravni spor/MKGP Sekretariat, Služba za pravne zadeve, Dunajska cesta 22, 1000") je mogoče razbrati le, da je bila odločba vsem štirim lastnikom gozda poslana z navadno pisemsko pošiljko dne 23. 6. 2015, četudi je bila zoper to odločbo dopustna pritožba, medtem ko v spisu ni nobenega drugega dokazila (na primer vročilnice o vročitvi, opravljeni po ZUP) o tem ali je bila in kdaj jim je bila vročena, niti na odločbi z dne 23. 6. 2015 ni označena njena pravnomočnost in izvršljivost. Vsekakor pa je mogoče brez vsakega dvoma ugotoviti, da odločba ni bila vročena C. C., ki je bil pokojen že v letu 2012, pa četudi se je glasila tudi nanj.

22. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršila določbe postopka, ki urejajo izvršbo v upravnem postopku in je zato tožbi tožnikov ugodilo, izpodbijani sklep na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Prvostopenjski organ mora najprej ugotoviti, ali je bila odločba z dne 23. 6. 2015 vročena vsem strankam (tožnikoma, C. C. in B. B.), na kakšen način jim je bila vročena in v spis o tem tudi vložiti ustrezna dokazila. Sodišče ob tem poudarja, da ZUP zahteva, da se odločbe, zoper katere je dopustna pritožba, strankam vročijo na podlagi 87. člena tega zakona1. Vročitev zgolj z navadno pisemsko pošiljko torej ne zadošča in je v nasprotju s to določbo. Na podlagi teh dokazil mora prvostopenjski ugotoviti ali je odločba z dne 23. 6. 2015 sploh že postala postala izvršljiva in kdaj, to na odločbi ustrezno označiti ter, kolikor bo izdala nov sklep o dovolitvi izvršbe, vse tudi utemeljiti.

23. Če odločba z dne 23. 6. 2015 tožnikoma in B. B. še ni bila vročena na podlagi 87. člena ZUP (kar bi bilo sicer mogoče sklepati iz upravnega spisa, vendar pa okoliščine glede vročitve niso razjasnjene), jim mora prvostopenjski organ najprej odločbo vročiti na ta način, šele nato pa določiti datum izvršljivosti odločbe (glede na to, da odločba predvideva, da pritožba ne zadrži izvršitve). Ker je bil C. C. v času izdaje odločbe z dne 23. 6. 2015 že pokojni, v zemljiški knjigi pa takrat še ni prišlo do prenosa lastništva, bo moral prvostopenjski organ ugotoviti tudi, koga bi moral v postopku izdaje odločbe namesto njega pritegniti v postopek in komu bi moral namesto njemu vročiti odločbo.

24. Tožnika sta sodišču predlagala, naj presodi, ali je izvršilni naslov, torej odločba z dne 23. 6. 2015 nična, vendar pa sodišče o tem ni odločalo. Predmet obravnave je namreč zgolj sklep o dovolitvi izvršbe in ne odločba z dne 23. 6. 2015, izpodbijani sklep pa ni ničen, pač pa je, kot je bilo ugotovljeno v prehodnih odstavkih, nezakonit. Sodišče bi o ničnosti odločbe z dne 23. 6. 2015 presojalo le, kolikor bi bila ta odločba predmet presoje v postopku upravnega spora (4. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

25. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Interes B. B., to je stranskega udeleženca v tem postopku, je namreč enak interesu tožnikov.

K točki II izreka:

26. Ker je sodišče tožbama ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.

1 Odločbe, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. O vročitvi je treba obvestiti organ, ki je vročitev odredil, z vročilnico.