Jedro

V primeru, ko lastnik gospodujočega zemljišča vloži zahtevo za pravno varstvo, ima takšno pravno izvrševanje služnosti naravo pretrganja zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 30 dni opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico tožeče stranke in ovirati tožnika pri izvrševanju njune služnostne pravice na parceli številka 62/13 k.o. R., ki v naravi poteka po obstoječem kolovozu do parcele številka 8/4.S ter 62/4 in 63/2 k.o. R., še posebej, da je dolžan odstraniti kole in korita, ki se nahajajo na služnostni poti – kolovozu in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, ter da se mu v bodoče prepoveduje taka in podobna poseganja v služnostno pravico, ki jo imata tožnika na nepremičnini parceli št. 62/13 k.o. R. V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je tožnikoma naložilo, da sta dolžna tožencu plačati 819,79 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo 223. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker naj bi tožbo vložila prepozno, pravico izvrševanja služnosti na delu, kjer so postavljeni koli in korita, naj bi izgubila zato, ker jo tri leta zaporedoma nista izvrševala, lastnik služečih stvari pa se je s postavitvijo kolov in korit izvrševanju služnosti uprl. To stališče je zmotno, saj prvi odstavek 223. člena SPZ določa za izgubo služnostne pravice dva pogoja, in sicer: da se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je toženec kot lastnik služeče nepremičnine izvrševanju služnostne pravice uprl, s tem, da je na del služeče poti postavil kole in nato še korita. Zmotno pa je presodilo drugi pogoj, to je, da tožnika služnosti tri leta zapored nista izvrševala. Izvrševanje služnosti je namreč lahko dejansko ali pravno. Tožnika sta kot lastnika gospodujoče nepremičnine vložila zahtevo za pravno varstvo, zato sta pretrgala zastaranje iz 223. člena SPZ. O tem je že več judikatov. Pritožba izpostavlja odločbo VSL I Cp 3307/2009. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in vseh listin, ki so v spisu, je razvidno, da je tekla najprej pravda za ukinitev služnosti, ki jo je toženec izgubil, saj je bila njegova sodba zavrnjena in sodba potrjena z odločbo višjega sodišča 10.1.2006. Tožnika sta zatem vložila motenjsko tožbo za isto pot in je ta zadeva tekla pod opravilno številko P1, ki se je končala s sodbo na podlagi pripoznave. Na podlagi te sodbe sta tožnika nato vložila predlog za izvršbo v postopku In1, ki je bil zaključen 2.3.2010, ko je sodišče ugotovilo, da bi morala izvršbo predlagati že ko so bili v pot zabiti koli, ne pa šele ko so bila postavljena korita. Kljub temu, da se je sodišče z vožnjami prepričalo, da je služnost nemogoče izvajati po delu poti, kjer so koli in korita, je bil zahtevek kot prepozno vložen zavrnjen. Takoj zatem sta tožnika vložila tožbo v tej zadevi, in sicer 25.5.2010. Iz tega sledi, da sta pravno izvrševala služnostno pravico ves čas, to je tako v motenjski tožbi v zadevi P2, kot v izvršilnem postopku in nato s to tožbo. Tudi pravno izvrševanje služnosti pretrga zastaranje. Zato tožnika menita, da služnosti nista izgubila. Sicer sta jo tudi izvajala in to tudi pred vložitvijo zadnje tožbe, samo da je bilo to izvajanje oteženo na različne načine. Nenazadnje sta vožnji izvajala tudi v postopku In 1 z dne 12.5.2009 in 12.11.2009. Sodišče je ugotovilo, da sta v izvršilnem postopku In 1 bila dva naroka na kraju samem, na katerih je upnik, to je tožnik izvajal poskuse voženj po sporni poti. Ker je s postopki, ki so se v tem času vodili, bilo pretrgano zastaranje iz 223. člena SPZ, je izpodbijano sodbo treba razveljaviti. Stališče izpodbijane sodbe je zelo poenostavljeno. Če bi se tako razlagalo priposestvovanje prostosti, bi lahko vsakdo, ki bi se uprl izvrševanju služnosti, če služnostni upravičenec ne bi vložil tožbe v roku 3 let, kljub temu, da z drugimi pravnimi postopki ves čas uveljavljal izvrševanje služnostni, izgubil služnost. To stališče ne vzdrži, saj se ščiti tistega, ki se protipravno upre izvrševanju služnosti, kot je bilo v tem primeru, ko toženec s tožbo na ukinitev služnosti ni uspel, zatem pa je pričel z motilnimi dejanji. Tožnika sta ves čas iskala pravne poti za rešitev problema. Služnosti zato nista mogla izgubiti. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in povračilo stroškov postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje določbo 223. člena SPZ v konkretni zadevi zmotno razlagalo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženec kot lastnik služeče nepremičnine uprl izvrševanju stvarne služnosti, ki jo imata tožnika preko njegove nepremičnine. Ni pa izpolnjen drugi pogoj, saj že dosedanje okoliščine ne izkazujejo, da tožnika ne bi tri leta zaporedoma izvrševala služnosti. Kot pravilno opozarjata v pritožbi, je izvrševanje služnosti lahko dejansko ali pravno. V primeru, ko lastnik gospodujočega zemljišča vloži zahtevo za pravno varstvo, ima namreč tudi takšno pravno izvrševanje služnosti naravo pretrganja zastaranja. V konkretni zadevi je zato prišlo do pretrganja zastaranja, ko je bil v teku izvršilni postopek In 1. V teku tega postopka sta tožnika pravno izvrševala služnost, saj sta zahtevala naj sodišče tožencu, ki jima je protipravno preprečil izvrševanje služnosti, prepove motenje. Zadeva In 1 je bila zaključena s sklepom z dne 2.3.2010 in 25.5.2010 sta tožnika že vložila tožbo v konkretnem sporu. Zmoten je zato sklep, da v času trajanja izvršilnega postopka tožnika služnosti nista izvrševala. Ko je bila zadeva In 1 zaključena, je v skladu z določbo 369. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) začelo zastaranje znova teči. Kot je razvidno iz vložene tožbe v tej zadevi, je bila tožba vložena že dva meseca po končanju izvršilnega postopka, zato je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je potekel tri letni rok zastaranja iz 223. člena SPZ. Ta rok je bil pretrgan in po pretrganju je bila pravočasno vložena nova tožba, v kateri tožnika vztrajata pri motenju stvarne služnosti in zahtevku za odstranitev ovir ter prepovedi nadaljnjega motenja. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zahtevek tožnikov zastaral, dejanskega stanja glede odločilnih okoliščin v zvezi s samim motenjem in prepovednim zahtevkom ni raziskovalo, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Nadaljnji napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve.

5. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, v skladu z določbo 165. člena ZPP.