Jedro

Sodišče je ravnalo napačno, ko je izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca prometne stroke, ne da bi tožena stranka v odgovoru na tožbo sploh ugovarjala zahtevku po temelju, ni pa zaslišalo po tožeči stranki predlaganih prič. Tožeča stranka resda ni pojasnila, v čem naj bi ti dve priči izpovedali, vendar pa bi jo sodišče v okviru materialnoprocesnega sodstva moralo pozvati k dopolnitvi navedb in o njenem predlogu odločiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke iz razlogov, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožnik sam odgovoren za nastalo prometno nezgodo in svoje poškodbe. Sodišče je zaključilo, da tožnik kot mopedist, preden je zavijal na levo ni nakazal smeri vožnje in ni imel čelade. Tako je za voznika, ki je pripeljal od zadaj predstavljal nepričakovano oviro. Pri tem se je oprlo tudi na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ing. V. in verjelo izpovedbam voznika J. H., da je tožnik nenadoma zavil na levo. Tako je zaključilo, da je tožnik kršil določbe 49. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in 98. člena. Ocenilo je tudi, da vozniku vozila zavarovanca tožene stranke ni mogoče očitati nikakršne krivde, zato ni soprispeval k prometni nezgodi. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, ji je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da ni izvedlo vseh dokazov, saj ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik predlagal in ki bi potrdile izpovedbo tožnika, da je preden je zavil na levo nakazal svojo smer. S tem pa je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Razen tega pa je sodišče pri svojih zaključkih prezrlo tudi nekaj ključnih dejstev, ni pravilno ocenilo prometne situacije in dejstva, da so bili na mestu nezgode najdeni sledovi gum kolesa z motorjem, kot izhaja iz skice in da je s strani zavarovanca tožene stranke prišlo do potiskanja kolesa z motorjem tožnika po cestišču, kot je povedal sam tožnik. Zato je izvedenec napačno zaključil, da do takšnega potiskanja ni prišlo, pač pa je bil le ta odbit. Vse to pa je po njegovem mnenju ključno pri izračunu hitrosti in reakcij. Zato sodišče mnenja izvedenca ni pravilno ocenilo. Sodišče pa tudi ni pravilno ovrednotilo dejstva, da je v kritičnem času nasproti pripeljal avtobus in da je zato očitno zavarovanec tožene stranke spregledal znak tožnika, da se bo ta vključil v promet in ga hotel prehiteti, razen tega pa vztraja tudi na tem, da je zavarovanec tožene stranke vozil z bistveno večjo hitrostjo kot je to navedel izvedenec. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, ko je v tej zadevi vodilo postopek, prekršilo kar nekaj določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožba je bila vložena 19.4.1996, torej v času veljavnosti ZPP iz 1977 leta, ko so za vodenje postopka veljala nekoliko drugačna pravila kot z uveljavitvijo ZPP iz 1999. Vendar pa je tudi takrat ZPP določal (čl. 7), da so dolžne stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče pa je smelo izvesti tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so bili ti dokazi pomembni za odločitev. Ne glede na takšno določbo pa je sodišče napačno, ne da bi tožena stranka v odgovoru na tožbo sploh ugovarjala zahtevku po temelju in navedla dejstva, začelo izvajati dokaze z zaslišanjem izvedenca prometne stroke. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo glede temelja le navedla, da povzema, da je bil tožnik udeležen v prometni nezgodi in zato predlaga, da se o temelju tožbenega zahtevka odloči po končanem kazenskem postopku. Svoje ugovore glede temelja odškodninske odgovornosti je podala šele potem, ko ji je izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju povedal, kakšne kršitve naj bi napravil tožnik. Tako je sodišče s tem, namesto tožene stranke, zanjo vodilo postopek obenem pa ravnalo nedosledno do tožeče stranke, ki je za svoje trditve predlagala zaslišanje dveh prič (na glavni obravnavi 7.11.2002, l. št. 47 spisa). Takrat je že veljal ZPP iz 1999, tožeča stranka pa je na tej glavni obravnavi navedla, da v kolikor bo sodišče štelo za potrebno (smiselno, če bo štelo, da ni dokazala svojih trditev), predlaga zaslišanje prič T. M. in E. P.. Tožeča stranka sicer ni povedala kaj naj bi ti priči potrdili, vendar pa bi moralo sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva (ZPP čl. 285 in 298) pozvati stranko na dopolnitev navedb. Če je namesto tožene stranke postavilo izvedenca, bi najmanj kar bi moralo storiti, odločati tudi o predlogu tožeče stranke. Tega ni storilo, zato je podana absolutno bistvena kršitev iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in je bilo treba iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti. Sodišče prve stopnje bo ob ponovnem sojenju moralo ali izvesti ta dokaz, oziroma v kolikor bo štelo, da ni potreben, to obrazložiti, saj bo le na tak način dalo stranki možnost, da se bo lahko pritožila.

Sodišče se je pri svoji oceni dokazov oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Pri izvedbi tega dokaza pa je kršilo kar več določb Zakona o pravdnem postopku. Po 243. čl. ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem seveda na predlog stranke, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Po 252. čl. ZPP vodi dokazovanje z izvedenci sodišče in označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče pa je v tem primeru prepustilo delo izvedencu in sicer, da sam ugotovi, kaj je sporno. Izvedencu je naložilo, da pregleda sodni spis in dokumentacijo in da poda izvedeniško mnenje, v sklepu z dne 18.11.2002 pa je izvedencu naložilo, naj pojasni nastanek nezgode, povzročitelja in hitrost udeleženih vozil ter možnost preprečitve nezgode. Sodišče je tisto, ki vodi dokaze izvedencem. V tem primeru mora najprej ugotoviti, katere so sporne okoliščine, zaslišati udeležence, saj le tako lahko ugotovi kaj trdi ena in druga stranka, nato zaslišati očividce in zbrati druge dokaze, seveda v okviru dokaznih predlogov, nato pa ob uporabi pravilne pravne podlage (v tem primeru 178. čl. ZOR in predpisov Zakona o varnosti cestnega prometa) postaviti izvedencu določena vprašanja, pri tem pa mu ne sme dopustiti, da izvedenec sam razsoja kdo je povzročitelj nezgode. Tu je sodišče pustilo sojenje izvedencu, zato je podana relativna kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, kar tožnik v pritožbi tudi izpodbija.

Ker je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker so podane tudi relativne kršitve je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo čl. 354 ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču v ponovno obravnavanje, v katerem bo sodišče moralo te pomanjkljivosti odpraviti in voditi postopek po pravilih Zakona o pravdnem postopku, ki so edina garancija za to, da bo sojenje pošteno za obe stranki. Iz teh razlogov je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški.