Jedro

O dobroverni posesti je mogoče govoriti le takrat, kadar je nekdo v opravičljivi zmoti, da stvar poseduje kot lastnik. Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, morajo biti podane neke posebne, izredne okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Izjeme bodo opravičene predvsem takrat, ko razlogov za to, da pridobitev pravice ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati pridobitelju.

ZOdvT je uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjema od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopkih o prekrških. Pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 je tako ta, da vključuje nagrada za narok, nagrado za vse naroke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in prvo ter drugo toženi stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica na podlagi priposestvovanja pridobila solastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 98/2 k.o. x (ID x), parc. št. 98/3 k.o. x (ID x) in parc. št. 6/0 k.o. x (ID x), na solastnem deležu predmetnih nepremičnin, ki so v lasti prve tožene stranke do ¼ in druge tožene stranke do ¼, skupno torej v solastnem deležu do ½ tako, da je z njej že lastnim solastninskim deležem do 3/8, solastnica do 7/8 predmetnih nepremičnin (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora povrniti pravdne stroške prvi in drugi toženi stranki v višini 1.503,00 EUR, tretji toženi stranki pa v višini 1.529,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

Zope sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica v pritožbi vztraja, da je sporne nepremičnine priposestvoval že njen pravni prednik ter, da tudi sama izpolnjuje pogoje za priposestvovanje. Dobra vera se v primeru priposestvovanja domneva, kar pomeni, da je na toženih strankah, da dokažejo, da tožnica in njen pravni prednik nista bila v dobri veri. J. D. je na podlagi ustnega dogovora z bratom od leta 1968 dalje v dobri veri uporabljal sporne nepremičnine kot svoje. Med bratoma je bilo dogovorjeno, da prejme J. D. v izključno last prvi kompleks z domačo hišo G., ki zajema sporne nepremičnine, V. D. pa drugi kompleks. Tega dejstva sta se držala oba brata in dogovor spoštovala v naravi. Sodišče je v zvezi s tem zaslišalo nekaj prič, pri čemer pričam, ki so govorile v korist tožnice brez kakršnegakoli tehtnega razloga ni poklonilo vere. Za priče, ki so v kakršnemkoli sorodu s tožnico ali pokojnim J. D., sodišče preprosto zapiše, da so pristranske in njihovim izpovedim ne verjame. Glede ostalih prič, pri katerih se sodišče očitno opira zgolj na del izpovedi, ki se nanašajo na letnice, pa sodišče zapiše, da njihove izpovedi niso skladne. Tožnica v obširni pritožbi ponavlja izpovedi posameznih prič in graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede njihovih izpovedi. V zvezi s sečnjo lesa tožnica navaja, da sta bila pokojna brata dogovorjena, da lahko J. v gozdu poseka, kolikor bo potreboval, saj je šlo za plačilo J., ker je opravil slikopleskarska dela bratu V.. Nadalje opozarja, da se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, kdo je plačeval davek od druge polovice nepremičnine, glede na navedbo sodišča, da je DURS davek odmeril od 41 m2, kljub temu, da hiša meri 80 m2. Sodišče prve stopnje se ne more opreti na obvestilo GURS-a, ki je bilo izdelano v letu 2010, saj je potrebno gledati stanje iz leta 1968, ko je bil med bratoma D. sklenjen ustni dogovor. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da če bi med pravdnima strankama obstajal dogovor, bi ga pokojnik v svoji oporoki omenil, vendar ga ni. Dejstvo je, da je pokojni J. D. tožnici zapustil vse svoje premoženje z oporoko, ni pa zapustnik dolžan v oporoki natančno navajati, kaj to premoženje obsega.

Prva in druga tožena stranka sta na pritožbo odgovorili ter sta predlagali njuno zavrnitev.

Zoper II. točko izreka sodbe (izrek o stroških) sta se pravočasno pritožili prva in druga tožena stranka v delu, kjer jima je sodišče priznalo stroške pravdnega postopka v višini 1.503,00 EUR. Menita, da jima je prvo sodišče zmotno priznalo nagrado za samo en narok, čeprav je bilo v tej zadevi kar pet narokov. Glede na to, da prva in druga tožena stranka s pravnim znanjem ne razpolagata, je bilo sodelovanje njunega pooblaščenca tekom postopka nujno potrebno. Menita, da v predmetni pravdni zadevi nista zakrivili tako veliko število narokov, zato se jima zdi krivično, da sta pri plačilu stroškov oškodovani, saj ju nenazadnje nihče ne more prisiliti, da bosta brez svoje krivde hodili na naroke brez izbranega pooblaščenca.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo niti uveljavljenih niti tistih procesnih pravil, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi.

Posest je dobroverna, če posestnik ne ve, ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. V obravnavani zadevi je torej pomembno ali sta tožnica oz. njen pravni prednik imela sporne nepremičnine v dobroverni posesti. Čeprav se dobroverna posest domneva, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da med pokojnima bratoma J. in V. D. dogovor o razdelitvi nepremičnin, na podlagi katerega naj bi pravdni prednik tožnice pridobil v izključno last sporne nepremičnine, ni bil sklenjen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena in je z izčrpno in poglobljeno ter razumno argumentacijo prepričala sodišče druge stopnje. Ocena temelji na oceni vseh izvedenih dokazov, izpovedbah pravdnih strank in prič, kakor tudi predloženih listin ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja, in je zato prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da so tožene stranke uspele izpodbiti tožničino trditev o dobrovernosti oziroma so dokazale svojo trditev o sklenjenem dogovoru med pravnim prednikom tožnice in njegovim bratom le o načinu uporabe solastnih nepremičnin. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedi zaslišanih prič ni ocenilo. Sodišče prve stopnje je napravilo ustrezno in natančno dokazno oceno oziroma analizo izpovedi vseh zaslišanih prič ter pravdnih strank ter so razlogi argumentirani, logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj priči F. P. in njenemu sinu ne verjame, in je tudi obrazložilo nasprotje med njuno izpovedbo ter listinskim dokazom. Nadalje je tudi pojasnilo, da priče M. K., S. D., R. J. in T. B. izpovedujejo zgolj posredno, torej le to, kar naj bi jim povedal pokojni J. D.. Sodišče je argumentirano tudi pojasnilo, zakaj ni poklonilo vere pričama M. K. in R. J., saj sta zatrjevala, da je bil med pokojnima bratoma sklenjen pisni dogovor, čeprav je sama tožnica navajala, da naj bi bil med bratoma sklenjen ustni dogovor. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je nelogično, da bi J. D. 13-letnemu dečku govoril o dogovoru o razdelitvi solastnih nepremičnin ter da bi bilo to za 13-letnega dečka tako pomembno, da bi si ta dogodek iz otroštva zapomnil ter celo razumel, da je bilo govora o lastništvu posameznih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in argumentirano zapisalo zakaj verjame izpovedim prve tožene in druge tožene stranke, ki sta bila ob dogodku stara 14 oziroma 10 let. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je logično, da se otroku v spomin vtisnejo bolj podobe kot besede.

Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo ne le izpovedbe prič ter pravdnih strank, temveč tudi listinske dokaze. Res posamezni dokaz, ki to navaja pritožba kot npr. zgolj potrdilo Gozdnega gospodarstva K. z dne 26. 1. 1987, odločba DURS, ali obstoj darilne pogodbe, sam zase ne pripelje do ugotovitve, da med pokojnima bratoma ni obstajal dogovor o razdelitvi nepremičnin, vendar pa primerjava posameznih dokazov med seboj ter končna ocena vseh dokazov skupaj s prepričljivostjo pripelje do ugotovitve, da med pokojnima bratoma ni bil dosežen dogovor o razdelitvi solastnih nepremičnin. Iz potrdila Gozdnega gospodarstva K. z dne 26. 1. 1987 ter iz izpovedi prve in druge tožene stranke izhaja, da je prišlo do sečnje dreves s strani J. D. v gozdu, ki naj bi bil sicer po navedbah tožnice, skladno z dogovorom, v izključni lasti V. D.. Tožnica sicer zatrjuje, da je bil med pokojnima bratoma sklenjen dogovor, da lahko J. D. poseka v tem gozdu toliko lesa, kolikor ga bo potreboval, in sicer kot plačilo J., ker je za brata V. opravil slikopleskarska dela. Vendar pa je do navedenega poseka prišlo 3 leta po smrti V. D., zato bi bilo logično, da bi, če bi dogovor o razdelitvi nepremičnine res obstajal, J. D. zaprosil dediče pokojnega brata V. za posek lesa v njihovem „kompleksu“, saj je „terjatev“ brata J. iz naslova pleskanja že davno „zastarala“. Tudi odločbe DURS-a, ki jih je v spis vložila tožnica in ki glasijo na ime J. D. ne dokazujejo dogovora o razdelitvi nepremičnine, temveč celo nasprotno, iz odločb DURS-a jasno izhaja, da se je davek odmeril le od polovice nepremičnine (41 m2), kljub temu, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da hiša meri 80 m2. Tudi dejstvo, da tožničin pravni prednik J. D. ni uveljavljal zatrjevanega dogovora o razdelitvi nepremičnin v zapuščinskem postopku po pokojnem bratu V. D., samo zase res ne dokazuje, da med pokojnima bratoma zatrjevani dogovor ni bil sklenjen, je pa indic, ki v povezavi z ostalimi dokazi potrjuje pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da zapustnik ni dolžan v oporoki natančno navajati, kaj to premoženje obsega, je pa dejstvo, da je pokojni J. D. tožnici zapustil vse svoje premoženje z oporoko, pri tem pa v oporoki ni navedel, da bi med bratoma obstajal kakršenkoli dogovor o razdelitvi premoženja, ki sta ga podedovala po pokojni materi tudi določen indic, ki govori v prid navedbam toženih strank. Sicer pa je o dobroverni posesti mogoče govoriti le takrat, kadar je nekdo v opravičljivi zmoti, da stvar poseduje kot lastnik. Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, morajo biti podane neke posebne, izredne okoliščine, ki lahko opravičijo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Izjeme bodo opravičene predvsem takrat, ko razlogov za to, da pridobitev pravice ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ni mogoče pripisati pridobitelju. V konkretnem primeru pa ta izjema ni podana.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, ki bi njenega pravnega prednika utrjeval v prepričanju, da je lastnik spornega dela zemljišča, tožene stranke pa so izpodbile dobrovernost izvrševanja posesti spornih nepremičnin. Tožnica pa samostojno ni mogla priposestvovati navedenih nepremičnin, saj od smrti J. D. pa do vložitve tožbe ni potekla priposestvovalna doba 10 let, tožeča stranka pa ni zatrjevala sklenitev kakšnega pravnega posla, ki bi imel za posledico prenos lastninske pravice pred smrtjo njenega izven zakonskega partnerja J. D. na podlagi katerega bi tožnica upravičeno verjela, da je lastnica spornih nepremičnin.

O pritožbi zoper sklep Po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno stališče pritožnika, da bi moralo sodišče odmeriti nagrado za vsak narok posebej. Nagrada za narok v pravdnem postopku je določena v 3. delu Odvetniške tarife pod tar. št. 3102, kjer je določeno, da odvetniku pripada nagrada za narok, pri čemer pa je potrebno upoštevati tudi pripombe v uvodu 3. dela tarife. V opombi 3 pod točko 2 je določeno, da nagrada za narok nastane z zastopanjem stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Ustrezna analiza ZOdvT, upoštevajoč tudi namen, ki ga zasleduje in ki izhaja iz celovite ureditve odvetniških storitev po tem zakonu, pritrjuje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je na podlagi tar. št. 3102 treba priznati nagrado le za en narok. Število opravljenih narokov tako na višino nagrade ne vpliva. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjema od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopkih o prekrških. O navedenem spornem vprašanju je stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 56/2011, kjer je potrdilo stališče, da je pravi pomen besedne zveze „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 ta, da vključuje nagrada za narok, nagrado za vse naroke.

Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

S pritožbami neuspešni pritožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi, morata prva in druga tožena stranka sami kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).