Jedro

Kršitev pravice do obrambe je bistvena, če sta kumulativno podana dva pogoja: 1. da je sodišče prekršilo pravice obrambe – torej pravice, ki so obdolžencu zagotovljene z določbami ZKP in URS; 2. da je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po vloženi obtožnici zaradi treh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in drugih zoper obdolženega S. Č. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep sta obdolženi in njegov zagovornik vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep sta obdolženec in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Obdolženec vlaga zahtevo zaradi kršitev določb 22. in 25. člena ter tretje alineje prvega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornik vlaga zahtevo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 25. člena URS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da nista utemeljeni. Izostanek pravočasne vročitve predloga za podaljšanje pripora ni v ničemer vplival na pravilnost sklepa o podaljšanju pripora. Sodišču ni treba posebej razlagati, katere okoliščine šteje za objektivne in katere za subjektivne. Obrazložitev sklepov ni pavšalna in ima razloge o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Oba vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP) in kršitev ustavnopravnih jamstev, ker je sodišče o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora odločilo preden je obrazložen tožilčev predlog vročilo obdolžencu in zagovorniku, in jima na ta način ni omogočilo, da bi na predlog odgovorila. Obdolženec v svoji zahtevi graja stališče pritožbenega sodišča, da bi bila kršitev podana le, če bi pritožnik izkazal vpliv kršitve na zakonitost sodne odločbe.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 315/2004 z dne 18. 11. 2004 sprejelo razlago, da mora sodišče zaradi zagotovitve načela enakosti iz 22. člena URS in 16. člena ZKP v primeru, ko je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu ter okoliščinah in dokazih, na katere se opirajo, ter mu dati možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na ta način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe obrambe. V nasprotnem primeru ravnanje sodišča predstavlja kršitev obdolženčeve pravice do obrambe v povezavi z načelom enakosti in načelom kontradiktornosti. Zato je sodišče v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in zagovornika s predlogom državnega tožilca. Po noveli zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku – ZKP-K) je ta dolžnost sodišča izrecno določena v drugem odstavku 272. člena ZKP: če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog. Senat o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

7. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP in s tem obdolženca prikrajšalo za možnost izjave o predlogu za podaljšanje pripora. Vendar, kot je obdolžencu odgovorilo že sodišče druge stopnje, bi bila bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana le, če bi izostanek opredelitve do predloga državnega tožilca vplival ali pa vsaj mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Takšno stališče višjega sodišča je pravilno. Sklep o podaljšanju pripora se sme s pritožbo izpodbijati zgolj zaradi tistih kršitev določb kazenskega postopka, ki so bistvene (1. točka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP). Katere kršitve so takšne, opredeljuje zakon v 371. členu, kjer so kršitve določb postopka deljene na absolutne (prvi odstavek) in relativne (drugi odstavek) bistvene kršitve. Za kršitve, naštete v prvem odstavku, je zakonodajalec vzpostavil fikcijo, da vplivajo na zakonitost sodne odločbe, medtem ko je treba pri kršitvah iz drugega odstavka v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kršitev bistvena (ali je torej vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe), ali pa ni bistvena. Kršitev pravice do obrambe je torej bistvena, če sta kumulativno podana dva pogoja: 1. da je sodišče prekršilo pravice obrambe – torej pravice, ki so obdolžencu zagotovljene z določbami ZKP in URS; 2. da je ta kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšnega vpliva obdolženi v pritožbi ni zatrjeval, zato je višje sodišče, ki je pri preizkusu kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP vezano na navedbe pritožnika (prvi odstavek 383. člena ZKP), pravilno zaključilo, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni izkazana.

8. V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. V konkretnem primeru ta zahteva pomeni, da obdolženec in njegov zagovornik v zahtevah za varstvo zakonitosti ne moreta uspešno uveljavljati kršitve pravice do obrambe v tistem delu, ki presega njuna zatrjevanja na pritožbeni stopnji. Vrhovno sodišče zato v skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP ni presojalo utemeljenosti navedb zagovornika, da je ravnanje sodišča vplivalo na zakonitost izpodbijanih sklepov, saj bi obdolženec v odgovoru na tožilčev predlog, kolikor bi mu ta bil pravočasno vročen, dodatno pojasnil svoje bivanjske razmere in svoje premoženjsko stanje ter obrazložil, kolikšen del poslov opravlja in koliko je nedokončanih poslov, obramba pa bi podala tudi dokazne predloge za zaslišanje podpisnikov izjav.

9. Zagovornik v nadaljevanju svoje zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in pravnomočnemu sklepu očita, da nima razlogov oziroma da so ti popolnoma nejasni. Navaja, da sodišči zgolj pavšalno naštevata okoliščine, iz obrazložitve sklepov pa ni mogoče razbrati, katere od njih ocenjujeta kot objektivne in katere kot subjektivne. Med predlogom državnega tožilca, sklepom sodišča prve stopnje in sklepom višjega sodišča so potrditvah zagovornika velika razhajanja glede dejstva, koliko obdolženec zasluži oziroma da nima sredstev za preživljanje. Kršitev naj bi bila podana tudi, ker višje sodišče ni obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, sodišči pa se nista opredelili do dejstva, da obdolženi več ne more izvrševati kaznivih dejanj, ker ga vsi bančni uslužbenci poznajo.

10. Te navedbe niso utemeljene. Izpodbijana pravnomočna sklepa vsebujeta jasne in konkretne razloge o obstoju nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil ali nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Sodišči sta pojasnili, zakaj ocenjujeta, da milejši ukrep ne pride v poštev, in presodili, da je pripor zoper obdolženca sorazmeren teži dejanj, ki se mu očitajo. Višje sodišče je presodilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in pritožniku odgovorilo, da sprejema razloge in zaključke sodišča prve stopnje, okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba (urejeno prebivališče, zagotovljeno delo pri različnih izvajalcih, dejstvo, da je obdolženčevo ravnanje razkrito, zdravstveno stanje), pa niso takšne, da bi pripeljale do drugačne odločitve. Nasprotovanje dejanskim zaključkom sodišč prve in druge stopnje, prikazovanje nasprotij med razlogi sklepov obeh sodišč in zavračanje pravilnosti dokazne ocene in ugotovljenih dejstev ne pomeni utemeljevanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč uveljavljanje nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog pa se ne more uspešno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na kateri se sklicujeta vložnika, je zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženega S. Č. in njegovega zagovornika zavrnilo (425. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.