Jedro

Prenehanje stranke med pravdo privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Ptuju I 2003/01972 z dne 2. 2. 2004 in zavrglo tožbo v pravdni zadevi, ki se pred Okrajnim sodiščem na Ptuju vodi pod P 241/2007. 2. Zoper prvostopenjsko odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje stranski intervenient na strani tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja dejanske okoliščine ob prenosu terjatev s cesijo s strani tožnice na stranskega intervenienta s pogodbo z dne 22. 8. 2006 in aneksom št. 1 z dne 8. 5. 2008 ter poudarja, da je na podlagi 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) stranski intervenient postal singularni pravni naslednik v zvezi s sporno terjatvijo. Tako v pravni teoriji kot sodni praksi naj bi bilo nesporno, da s prenosom terjatve (cesijo) na prevzemnika preidejo vse terjatve, ki so predmet prenosa in da med cedentom in cesionarjem pride do singularnega pravnega nasledstva. Zato je neutemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica nima pravnega naslednika, ki bi lahko podal soglasje za vstop v pravdo, saj to izhaja neposredno iz pogodbe o prenosu terjatve. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep v tem delu ustrezno spremeni.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) ter ocenjuje, da pritožba ni utemeljena.

6. S pogodbo o prenosu terjatve (cesija terjatve) tožnice na pritožnika (stranskega intervenienta) med postopkom, je aktivna stvarna (materialnopravna) legitimacija glede sporne terjatve prešla na pritožnika kot singularnega pravnega naslednika tožnice, kot sicer pravilno navaja pritožnik v pritožbi, vendar pa je procesna legitimacija v pravdi kljub temu ostala na tožeči stranki.

7. Prvi odstavek 190. člena ZPP določa, da če katera od strank postopka odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, pa more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). Odtujitev stvari ali pravice o kateri teče pravda, pomeni naknadno ločitev procesne legitimacije od stvarne in določba 190. člena ZPP ureja primere, ko takšna odtujitev med pravdo povzroči, da stvarna legitimacija preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika, procesna legitimacija pa kljub temu ostane prvotnemu tožniku, ki pa izgubi aktivno stvarno legitimacijo.(1)

8. Navedeno pomeni, da bi pritožnik, ki na podlagi cesije kot novi upnik sicer razpolaga s sporno terjatvijo, za vstop v že obstoječo pravdo namesto tožnice potreboval soglasje obeh pravdnih strank, torej tudi tožnice. Ni pritrditi pritožniku, da tovrstno soglasje za vstop v pravdo izhaja iz pogodbe o prenosu terjatev (priloga spisa A5), saj ta vsebuje le prenos materialnopravnega upravičenja, ki izvira iz same prenesene terjatve. Aneks št. 1 k pogodbi o prenosu terjatev, na katerega se pritožnik sklicuje v pritožbi, pa sodišču ni bil predložen. Ker je bila tožnica dne 24. 10. 2008 zaradi likvidacije izbrisana iz sodnega registra, je s tem dnem prenehala obstajati in nima pravnega naslednika (univerzalnega pravnega naslednika, na katerega bi prešle ob njenem prenehanju obstoječe pravice in obveznosti tožnice), saj prenehanje stranke med pravdo privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu,(2) njenega soglasja iz drugega odstavka 190. člena ZPP ni mogoče pridobiti. Brez njenega soglasja pa tožnik, ki sicer je stvarno legitimiran za vložitev tožbe zoper toženko, ne more vstopiti v že obstoječo pravdo namesto prvotne tožnice.

9. Tako se kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je glede na dejstvo, da ugotovljenih pomanjkljivosti na strani tožeče stranke ni mogoče odpraviti, ravnalo v skladu z določbo petega odstavka 81. člena ZPP in razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrglo tožbo.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo stranskega intervenienta in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Stranski intervenient s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : Tako Galič A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 228 in 229. Op. št. (2) : Tako Rijavec V. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 286.