Jedro

Okoliščina, da je prvotožena stranka večinski lastnik in direktor druge tožene stranke in da naj bi drugotožena stranka opravljala dejavnost, ki je konkurenčna tožeči stranki, ne pomeni, da je spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko glede plačila škode možno opredeliti kot spor o odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Odškodninski spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko je potrebno opredeliti kot gospodarski spor v smislu določbe 482. člena ZPP.

Izrek

Za odločanje v sporu zoper drugo toženo stranko je pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

1. V tem sporu se je postopek pričel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na podlagi predloga za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Zoper sklep o izvršbi sta oba dolžnika (sedaj toženi stranki) vložila ugovor, na podlagi katerega je okrajno sodišče razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

2. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se prvo in drugotoženi stranki naložil solidarno plačilo zneska 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2014. Navaja, da je bila prvotožena stranka od leta 1998 do 31. 12. 2011 zaposlena v družbi G., d. o. o., pri čemer je od ustanovitve družbe G., d. o. o., delo dejansko opravljal za to družbo in od nje tudi prejemal plačo. Družba G., d. o. o., se je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru dne 21. 10. 2013 preimenovala v S., d. o. o. Vtoževani znesek naj bi predstavljal škodo, ki je tožeči stranki nastala, ker je prvotožena stranka v času trajanja delovnega razmerja pri pravnem predniku tožeče stranke kršila konkurenčno prepoved in v imenu drugotožene stranke sklepala posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo je dejansko opravljal delodajalec. Prvotožena stranka naj bi tožeči stranki v obdobju od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2013 povzročila škodo najmanj v znesku 200.000,00 EUR, saj je tožeča stranka morala prenehati opravljati dejavnost trženja grafične opreme in sedaj le še životari. Obe toženi stranki naj bi za škodo odgovarjali solidarno, zgolj podrejeno pa tožeča stranka od drugotožene stranke plačilo navedenega zneska uveljavlja iz naslova neupravičene obogatitve.

3. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Pg 1130/2014 z dne 3. 3. 2016 sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu in da bo po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti odstopilo zadevo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu sodišču v Mariboru. Odločitev je utemeljilo s tem, da gre v tej zadevi za spor o plačilu odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi iz 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) med tožečo stranko, kot bivšim delodajalcem, in prvotoženo stranko, kot bivšim delavcem, in da je tožeča stranka tudi solidarno odgovornost drugotožene stranke utemeljila s kršitvijo ZDR, in sicer z ravnanjem prvotožene stranke, ki je ustanovila konkurenčno podjetje, v okviru katerega opravlja konkurenčno dejavnost. 4. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep o nepristojnosti. Postavilo se je na stališče, da je v konkretni zadevi stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru, saj spor izvira iz zatrjevane kršitve iz delovnega razmerja med bivšim delodajalcem in bivšim delavcem.

5. Delovno sodišče v Mariboru meni, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu zoper drugo toženo stranko, zato je sprožilo spor o pristojnosti. Navaja, da v razmerju med tožečo in drugotoženo stranko ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavci in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami).

6. Glede druge tožene stranke je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

7. Delovno sodišče je kot specializirano sodišče pristojno za odločanje le v tistih sporih, za katere je tako izrecno določeno z zakonom. Obenem velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti. Stvarna pristojnost delovnih sodišč je določena v 5. členu ZDSS-1. Glede na vsebino spornega razmerja bi v tej zadevi lahko šlo kvečjemu za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki v smislu določbe točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Vendar pa spora o domnevni škodi, ki naj bi jo tožeči stranki povzročila drugotožena stranka, ni možno opredeliti kot individualni delovni spor niti glede na stranki tega spora, saj ne gre za spor med delavcem in delodajalcem, niti glede na vsebino spora, saj ne gre za spor o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja. Delovno sodišče v Mariboru v predlogu za odločitev v sporu o pristojnosti pravilno opozarja, da delovni spor lahko sprožijo ali so v njem tožene le osebe, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu, hkrati pa mora spor po vsebini ustrezati zakonski opredelitvi delovnega spora. Oba elementa morata biti podana kumulativno.

8. Okoliščina, da je prvotožena stranka večinski lastnik in direktor druge tožene stranke in da naj bi drugotožena stranka opravljala dejavnost, ki je konkurenčna tožeči stranki, ne pomeni, da je spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko glede plačila škode možno opredeliti kot spor o odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, ne glede na to, da tožeča stranka zatrjuje, da je bila prva tožena stranka zaposlena pri pravnem predniku tožeče stranke.

9. Pri razmerju med prvo in drugo toženo stranko gre za formalno sosporništvo, to pa je v skladu z 2. točko prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) možno le, če velja za vsakega toženca ista stvarna pristojnost. 10. V skladu s 101. členom Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) so okrožna sodišča pristojna za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v pravdnih zadevah v skladu z ZPP. Odškodninski spor med tožečo stranko in drugo toženo stranko je potrebno opredeliti kot gospodarski spor v smislu določbe 482. člena ZPP.

11. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP odločilo, da je za nadaljnje odločanje v tej zadevi glede druge tožene stranke pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.