Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Ni sporno, da je toženka tožnika seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Te svoje procesne dolžnosti tožnik ni izpolnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil 12. 10. 2022 prošnjo za mednarodno zaščito in ugotovitev toženke, da svoje istovetnosti ni izkazal. Toženka je povzela tožnikove izjave, iz katerih je razvidno, da je musliman, Berber, da je zaključil osnovno šolo, da predhodno ni podal prošnje za mednarodno zaščito v nobeni drugi državi, da ne pripada nobeni stranki, da ni služil vojaškega roka in da nikoli ni bil kaznovan ali prestajal zaporne kazni. Ko je zapustil Maroko, je sprva odšel v Turčijo, kjer je ostal dva dni, nato pa pot nadaljeval preko Grčije, Makedonije, Srbije in Madžarske v Slovenijo. Državo je zapustil zaradi ekonomskih in finančnih razmer. Tožnik je svoj potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, ostale dokumente pa ima v Maroku. Zaključil je srednjo šolo in dve leti višjega izobraževanja za avtomehanika, uradno ni bil nikoli zaposlen, je pa delal v gradbeništvu, z mesečnim zaslužkom približno 300 evrov.

3. Toženka je tožnika seznanila, da je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Kraljevina Maroko. Ugotovila je, da tožnikove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svojih staršev, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Tožnikove navedbe, da je bil kot Berber diskriminiran, ker so ga Arabci enkrat na poti v Tango zmerjali z besedo »šileh«, ki pomeni pračlovek, neizobražen, ničvreden ter ker naj ne bi dobil dela, po oceni toženke ne pomenijo preganjanja. Po oceni toženke ne držijo tožnikove navedbe glede nedostopnosti dela in izobraževanja, ker se je tožnik lahko izobraževal (po lastni izjavi je zaključil srednjo šolo in dva letnika šole za avtomehanika) in imel zaposlitev (delal je v gradbeništvu). Tožnik po oceni toženke ni uspel izkazati konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na relevantnih področjih (dostop do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov), ki bi mu z zadostno intenzivnostjo onemogočile individualno uresničevanje človekovih pravic in tako predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Toženka je izpostavila stališče UNHCR, da diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava »_postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranje svoje vere, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam._«1 Tožnikovih težav oz. problemov po oceni toženke ni moč povezati z elementi preganjanja, zaradi česar institut mednarodne zaščite ni uporabljiv in je zato tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ter prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

4. Iz obrazložitve še izhaja, da toženka kljub neizkazani istovetnosti ni dvomila, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko. S tem v zvezi je ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Kraljevino Maroko dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22, v nadaljevanj Odlok) določila kot varno izvorno državo. Toženka po preučitvi vseh tožnikovih izjav ni mogla zaključiti, da bi imel tožnik v Kraljevini Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, česar niti ni navajal. Glede na naravo tožnikovih navedb, ko v bistvenem navaja slabo življenje in nezadovoljstvo v Kraljevini Maroku ter ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil in povzročil njegov odhod iz države, toženka ni mogla zaključiti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo, njegovo življenje ne bi bilo ogroženo niti nima razlogov za občutek ogroženosti. Po mnenju toženke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko za tožnika ne bi bila varna in so zato po presoji toženke izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

6. Tožnik v tožbi v bistvenem navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotni uporabi materialnega prava, kot tudi vseh bistvenih kršitvah postopka, ki vplivajo na zakonitost odločitve.

7. Tožnik meni, da je zaključek toženke o očitno neutemeljeni prošnji najmanj preuranjen, saj toženka po njegovi oceni ni spoštovala določb ZMZ-1 glede pospešenega postopka. Tožniku je toženka pred izdajo odločbe sicer omenila, da je Kraljevina Maroko po Odloku z dne 22. 3. 2022 uvrščena na seznam varnih izvornih držav2, ni ga pa seznanila s tem, da bo koncept sploh uporabljen (in mu s tem v zvezi npr. omogočila, da bi dokazoval nasprotno) in na podlagi katerih informacij je bila Kraljevina Maroko razglašena za varno izvorno državo. Iz tožnikovih izjav namreč smiselno izhaja, da Kraljevina Maroko zanj ni varna država, ker vseskozi skladno zatrjuje, da so Berberi v Maroku diskriminirani, da mu ni bilo omogočeno, da bi se izobraževal in učil v svojem jeziku, da kot Berber ni dobil dostojnega dela in posledično ni mogel preživeti in ni dobil socialne in zdravstvene varnosti. Tožnik zatrjuje, da je toženka s tem, ko mu ni dala možnosti ugovarjati, da je Kraljevina Maroko zanj varna izvorna država (npr. s predložitvijo informacij, ki dokazujejo nasprotno) in ko mu ni dala možnosti seznanitve z informacijami, iz katerih izhaja, da je Kraljevina Maroko zanj varna država, kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj mu je odvzela možnost, da bi se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so za odločbo pomembna in gre v tem smislu za absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

8. Po tožnikovem mnenju se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in gre v tem smislu tudi za absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Meni, da je sporno ali je v tej zadevi kriterij iz 2. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 sploh izpolnjen, tj., ali je prosilec oz. tožnik izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Po mnenju tožnika, toženka ne more zgolj na podlagi Odloka presoditi (niti ni tega posledično sedaj mogoče preizkusiti) ali je Kraljevina Maroko za tožnika, kot zavrnjenega prosilca za azil, varna. Teh informacij torej objektivno sedaj ni mogoče preveriti niti se ni imel tožnik pravice do teh informacij (če sploh obstajajo) opredeliti, zaradi česar se odločbe v tem delu po njegovem mnenju ne da preizkusiti. Da bi Vlada RS odločitev o uvrstitvi neke države na seznam varnih izvornih držav morala sprejeti na podlagi poročil mednarodnih organizacij (EASO, UNHCR, Svet Evrope,...) izhaja tudi iz tretjega odstavka 37. člena Direktive 2013/32 ES.

9. Po mnenju tožnika se ne da preizkusiti odločbe tudi zato, ker toženka na str. 3., 5. odstavka odločbe zapiše, da je diskriminacija lahko preganjanje samo, če ima za prizadetega izrazito škodljive posledice, pri čemer je konkretna presoja s tem v zvezi izostala. Toženka torej po eni strani v zgornjih odstavkih na isti strani ocenjuje lastnosti in intenzivnost domnevnega preganjanja, vendar ne utemelji zakaj dejstvo, da nekdo v izvorni državi ne more preživeti (ker zaradi svoje narodnosti ne dobi dostojnega dela in ni upravičen do socialnega in zdravstvenega varstva) temu kriteriju ne ustreza, zato gre za kršitev iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10. Tožnik meni, da je toženka nepravilno oziroma ni uporabila materialno pravo, ker bi morala o njegovi prošnji odločati v rednem in ne pospešenem postopku in gre za neuporabo materialnega prava oz. določb ZMZ-1 o rednem postopku. Tožnik s sklicevanjem na Ustavno sodišče v odločbi Up- 2214/06-17 (20. 9. 2007) poudarja, da je bistvo pospešenega postopka v tem, »_da gre za postopek kjer organ le preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Pospešeni postopek je posebna oblika skrajšanega postopka, pristojni organ odloči samo na podlagi navedb prosilca za azil in ne izvaja nobenih drugih dejanj v postopku. Zakonski pogoj za odločanje v pospešenem azilnem postopku je zato treba razlagati restriktivno. Navedeni zakonski kriterij je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje, take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje_«.3 In ravno to, je bistvo predmetne odločbe, saj iz nje izhaja, da se je toženka, čeprav meni, da je prošnja očitno neutemeljena, spustila v ocenjevanje stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev. To je najbolj očitno razvidno na str. 3., 2. - 4. odst. odločbe, ko se toženka spusti v ocenjevanje rasizma, o katerem je izpovedal tožnik. Toženka npr. na tem mestu zapiše, da zmerljivke še niso preganjanje ter da je tožnik imel izobrazbo in delo. Zgornje stališče Ustavnega sodišča je bilo potrjeno tudi v npr. odločbi Upravnega sodišča I U 224/2015 (18. 2. 2015) in sicer sodišče zapiše, da _»ko organ ocenjuje in presoja stopnjo intenzivnosti kršitve človekovih pravic, pa je treba po stališču Ustavnega sodišča RS, izraženem v več odločbah (Up-2214/06, Up-1187/06, Up-96/09) izvesti redni postopek«_. Toženka je torej vendarle prepoznala, da tožnik zatrjuje, da je v Maroku utrpel določeno stopnjo psihičnega nasilja (zmerjanje, nezmožnost preživetja in težke življenjske razmere, nezmožnost izobraževanja v lastnem jeziku), česar pa napačno ne opredeli kot preganjanje oz. resno škodo v skladu z določili ZMZ-1. 11. Tožnik meni, da se postavlja vprašanje ustavne skladnosti trenutne ureditve iz 49. člena ZMZ-1, ki predvideva, da toženka tožniku hkrati z zavrnitvijo prošnje, določi tudi 10- dnevni rok za prostovoljni odhod in odredi odstranitev (v primeru nespoštovanja roka za prostovoljni dohod) ter 1- letno prepoved vstopa v državo (2.- 4. točki izreka). ZMZ-1 na tem mestu predvideva ti. smiselno uporabo ZTuj-2 (49. čl., 13. odst. ZMZ-1). Odločbe o vrnitvah, ki jih po ZTuj-2 izdaja policija, so v teh primerih izključene (49. čl., 15. odst. ZMZ-1). Tožnik meni, da trenutni ZMZ-1 tožniku v primerjavi s tujcem po ZTuj-2, odvzema pravico do pritožbe, saj ureditev po ZTuj-2 predvideva, da ima tujec v zvezi z odločbo o vrnitvi, ki jo izda policija najprej pravico do pritožbe na MNZ in šele potem tudi pravico do upravnega spora. ZMZ-1 je eno stopnjo upravnega odločanja kar preskočil in tožniku pravico do pritožbe dejansko odvzel in mu omogoča le sprožitev upravnega spora- gre za kršitev načela do enakega varstva pravic iz 22 čl. Ustave RS. In še, 64. čl., 5. in 6. odst. ZTuj-2 tujcu omogočata pravico do brezplačnega pravnega svetovanja že ob izdaji odločbe o vrnitvi, tožnik pa ima to pravico šele v upravnem sporu in gre po mnenju tožnika na tem mestu za neupravičeno diskriminacijo in še dodatno kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Tožnik v postopku pred toženko namreč ni imel na voljo brezplačne pravne pomoči tako, kot je to veljajo v preteklosti, ko so bili prosilci pred toženko na 1. stopnji zastopani s pomočjo PIC-a. Ta pravica mu je bila dana šele z izdajo zavrnilne odločbe, torej v upravnem sporu, tujci pa jo dobijo že tekom pritožbe, torej znotraj dvostopenjskega upravnega odločanja.

12. Tožnik še izpostavlja, da Ztuj-2 v okviru izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja (73. člen ZTuj- 2) po novem predvideva, da policija presoja načelo nevračanja samo po uradni dolžnosti in ne več na prošnjo tujca, medtem ko po ZMZ-1 ni jasno, kdaj in v katerem trenutku je toženka to načelo nevračanja sploh upoštevala, presojala in predvsem na podlagi česa? Tožnik s sklicevanjem na sodbo naslovnega sodišča I U 1358/2021-11 z dne 24. 11. 2021 ugotavlja, da je trenutno veljavni 73. čl. ZTuj-2 ponovno ustavno sporen. ZMZ-1 pa o načelu nevračanja npr. govori v okviru 61. členu ZMZ-1, ko država presoja o uvrstitvi države na seznam varnih izvornih držav, ni pa v ZMZ-1 nikjer predvideno, da bi tožniki imeli pravico takšne zaključke izpodbijati in predvsem preveriti, zakaj in na podlagi česa je npr. toženka neko državo uvrstila na seznam varnih izvornih držav? Takšna ureditev nikakor ne omogoča presoje načela nevračanja individualno in v konkretnem primeru, kot to velja v tej zadevi in gre na tem mestu tudi za kršitev 18. čl. Ustave RS. S sklicevanjem na 8. uvodno izjavo Direktive 2008/115 ES tožnik meni, da ZTuj-2 trenutno ne upošteva načela vračanja na tak način, ZMZ- 1 pa v 49. čl., 13. odst, načeloma sicer predvideva smiselno uporabo ZTuj-2, ne določa pa načina upoštevanja načela nevračanja v konkretni zadevi prosilcev. Kako je načelo nevračanja iz 5. člena Direktive 2008/115 ES spoštovano v Ztuj-2 in ZMZ-1 (v določbah, ki se sklicujejo na ZTuj-2) ni jasno. Zakonodaja je torej popolnoma nejasna, toženka je po ZMZ-1 očitno prevzela pristojnosti policije, pri čemer pa je tožnike oz. prosilce za mednarodno zaščito enostavno prikrajšala za pravno sredstvo pritožbe, poleg tega, pa ni jasno kako toženka spoštuje načelo nevračanja in ali ima tožnik pravico do učinkovitega pr. sredstva zoper zaključke tožene s tem v zvezi (kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS). Tožnik še dodatno navaja, da Direktiva 2008/115 ES v 9. čl., 1. odst., 1. alineje določa, da države članice odstranitev odložijo, če bi ta odstranitev kršila načelo nevračanja, pri čemer ZTuj-2 v okviru določb o odločbi o vrnitvi tega načela ne omenja, niti ga ne omenja ZMZ-1 v okviru 49. čl., ki predvideva smiselno uporabo Ztuj-2. Tožnik zato sodišče poziva, naj natančno preuči določbe ZTuj-2 in ZMZ-1 in pred Ustavnim sodiščem začne postopek za presojo ustavnosti spornih členov oz. naj v konkretni zadevi poda ustavno skladno razlago spornih členov. Tožnik na tem mestu tudi zatrjuje, da je izpodbijana odločba posledično v tem delu nejasna in je ni mogoče preizkusiti in gre za če dodatno absolutno bistveno kršitev iz 237 čl.,2. odst., 7. tčk. ZUP-a. 13. Tožnik izpostavlja, da je nepravilna uporaba materialnega prava le posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in da je včasih obe kršitvi nemogoče jasno razmejiti, kar naj sodišče upošteva pri argumentaciji. Po tožnikovem mnenju namreč ne drži, da naj bi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je v zvezi z diskriminacijo, ki jo je utrpel navedel številna dejstva, poleg tega, pa je v postopku zatrjeval, da mu je ravno ta diskriminacija s strani države onemogočila dostojno življenje in zaradi svoje narodnosti v Maroku enostavno ne more preživeti. Gre za to, da tožnik v bistvu zatrjuje, da Maroko z diskriminacijo Berberov dejansko krši 4. člen Listine EU (nečloveško in ponižujoče ravnanje), saj jim namerno onemogoča, da bi se izobrazili in se nato zaposlili v službi, ki bi jim omogočala dostojno preživetje.

14. Tožnik sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba razveljavi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

_Povzetek navedb toženke_

15. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je bilo tožniku dejstvo, da je Kraljevina Maroko varna izvorna država predočeno pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, na kar tožnik ni podal nobenega komentarja. Toženka poudarja, da je bil tožnik opozorjen, da lahko kadarkoli v postopku opozori na nejasnost oziroma o njej vpraša uradno osebo, česar ni storil. Večkrat je bil vprašan tudi, če ima še kakšen drug razlog oz. ima tudi sam kaj za dodati. Toženka meni, da je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj omogočila, da se tožnik izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Toženka je na podlagi celovite in natančne presoje ocenila, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ne bi bila varna izvorna država. Toženka se sklicuje na sodbo Upravnega sodišče I U 1690/2022-19 z 13. 12. 2022, iz katere izhaja, da je prosilcem za mednarodno zaščito, s tem, ko so pri podaji prošnje seznanjeni, da je njihova država izvora varna, omogočeno, da izkažejo tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da navedena država, ob upoštevanju njihovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, za njih ni varna izvorna država.

16. Toženka nasprotuje tudi trditvi, da tožnik ne bi mogel preživeti v svoji državi, ker naj zaradi svoje narodnosti ne bi dobil dostojnega dela in naj ne bi bil upravičen do socialnega in zdravstvenega varstva. Toženka poudarja, da je tožnik delal v Maroku v gradbeništvu in zaslužil 300 evrov na mesec, imel je nastanitev, (povedal je, da je živel skupaj s prijatelji, s katerimi so si delili najemnino) in očitno zaslužil dovolj, da je pošiljal nekaj denarja svojim bolnim staršem. Toženka poudarja, da je tožnik imel možnost pridobiti izobrazbo, saj je končal srednjo šolo in dva letnika šole za avtomehanika. Po mnenju toženke razlog, da tožnik ni zaslužil dovolj za preživetje, ni zaradi razloga, zaradi katerega bi bil tožnik v svoji državi preganjan. Tožnik je sicer trdil, da v Maroku ni socialne in zdravstvene varnosti, vendar pa navedenega ni nikoli povezoval z razlogom, da je Berber, temveč opisal kot splošno situacijo v Maroku.

17. Toženka meni, da ni utemeljen niti tožbeni očitek v zvezi z zatrjevano nezakonito uporabo pospešenega postopka s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-2214/06-17 z 20. 9. 2007. Toženka izpostavlja, da ni ugotavljala intenzivnosti preganjanja, temveč je ugotovila, da tožnikova dejanja ne pomenijo preganjanja kot to določa ZMZ-1. Po oceni toženke tožnikove navedbe glede domnevne diskriminiranosti v Maroku, ker je Berber, niso dovolj konkretne narave, da bi tožniku onemogočale uresničevanje človekovih pravic in bi zato pomenile preganjanje.

18. Toženka nasprotuje tudi tožbeni trditvi, da naj 49. člen ZMZ-1 ne bil ustavno neskladen, ker tožnik ni imel pravice do pritožbe na Ministrstvo za notranje zadeve zoper odločitev, da se mu določi desetdnevni rok za prostovoljni odhod in odredi odstranitev (v primeru nespoštovanja roka za odhod) ter enoletno prepoved vstopa v državo, glede na to, da je to pravico imel, ko je tako odločitev sprejela policija. Toženka s sklicevanjem na 25. člen Ustave RS poudarja, da je tožniku vsekakor zagotovljena pravica do sprožitve upravnega spora, kar je tudi storil, s tem pa je tudi zadoščeno pravici do pravnega sredstva, ki jo navaja Ustava.

19. Prav tako ne drži, da tožniku ni zagotovljena brezplačna pravna pomoč v postopku pred toženo stranko. Uradna oseba je tožnika na osebnem razgovoru izrecno vprašala, ali ima pooblaščenca, na kar je tožnik odgovoril, da ga nima. Tožnik bi si lahko pravnega pooblaščenca priskrbel (tako kot si ga mnogi drugi v postopku), saj je seznam svetovalcev za begunce in njihovih kontaktov med drugim obešen tudi v azilnem domu, kjer je tožnik nastanjen.

20. Glede načela nevračanja oz. njegovo neupoštevanja s strani tožene stranke pa toženka poudarja, da zavrnitev tožnikove prošnje še ne pomeni, da bo vrnjen v izvorno državo, saj toženka tega nikjer ne navaja. Glede na vse navedeno, toženka zato predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

_O sodni presoji_

21. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, prebralo listine spisa toženke št. 2142-4790/2022. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku ni zaslišalo tožnika, ker se vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

23. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.4 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5

24. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 25. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.6 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.7 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.8 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES9 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.10

26. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

27. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Iz uradnega zaznamka z dne 5. 10. 2022 namreč izhaja, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi slabih ekonomskih razmer, da si želi poiskati službo in normalno zaživeti. V prošnji je tožnik navedel, da zaproša za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih in finančnih razmer. Na razgovoru 1. 12. 2022 pa je navedel, da je razlog za odhod v tem, da v Maroku ni dela, da je študiral, pridobil diplomo, a ni dobil zaposlitve. Tožnik je na razgovoru na vprašanja toženke med drugim odgovoril, da Arabci preganjajo Berbere, da se Berberi ne učijo, da jim ni dovoljeno izobraževanje v materinem jeziku, da za njih ni dela. Na vprašanje, če je imel kakšno osebno izkušnjo, pa je povedal, da so mu na poti, ko je šel v Tanga Arabci govorili, da je „đileh“, kar je žaljivo. Tožnik se vabilu na zaslišanje, kot že navedeno, ni odzval, zato ga sodišče ni moglo zaslišati. Glede na že povzete razloge, da je odšel iz izvorne države zaradi ekonomski razlogov, ki jih celotni upravni postopek ni spreminjal, in upoštevajoč, da razloga, zaradi katerega je odšel, to je ekonomski razlog, ni nikoli povezoval z razlogom, da je Berber, temveč opisal splošno situacijo Berberov v Maroku, upoštevajoč, da je tožnik imel delo in se izobrazil, je tudi po presoji sodišča toženka pravilno povzela, da je tožnik v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel revščino, ekonomske razloge, glede katerih pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.11 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča.12 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi (zanj) slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.13

28. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

29. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.14 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.15 Zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da ga toženka ni seznanila, na podlagi katerih informacij je Kraljevina Maroko v Sloveniji razglašena za varno izvorno državo. Tega namreč ni bila dolžna pojasnjevati. Ni pa sporno (izhaja tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 12. 2022), da je obvestila tožnika, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je po presoji sodišča toženka svojo procesno dolžnost izpolnila.

30. Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

31. Ni sporno in izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 12. 2022, da je toženka tožnika seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Te svoje procesne dolžnosti tožnik ni izpolnil. Tožniku je bila po presoji sodišča na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve. Zato v obravnavani zadevi ni podana s tem povezana uveljavljena kršitev načela zaslišanja stranke (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

32. Sodišče še dodaja, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 12. 2022 izhaja tudi, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz zapisnika o osebnem razgovoru namreč izhaja, da je bil tožnik seznanjen z vsemi svojimi procesnimi pravicami, da tožnik ni imel pripomb ne na zapisnik o sprejemu prošnje ne na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 1. 12. 2022, ki sta mu bila prebrana v arabskem jeziku. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je toženka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.16

33. Neutemeljeno je tudi tožnikovo uveljavljanje neustavnosti 49. člena ZMZ-1 zaradi kršitve 22. člena Ustave v bistvenem z utemeljevanjem različne ureditve po Zakonu o tujcih in razlike v pravnem položaju tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito. Zahteve, da bi morala biti ureditev po ZMZ-1 in ZTuj-2 glede pravnih sredstev oziroma pravnega položaja tujcev in prosilcev za mednarodno zaščito enaka, pravni red ne določa. S tem po presoji sodišča ni kršeno načelo 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je zagotovljeno vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravni status prosilca za mednarodno zaščito in tujca sta namreč različna, zato tožnikovo pričakovanje, da bosta obravnavana enako, po presoji sodišča nima pravne podlage. Ni utemeljen niti tožbeni ugovori, da naj bi bila ureditev po 49. členu ZMZ-1 neustavna, kot je mogoče smiselno povzeti, tudi zato, ker ne določa „pravice do pritožbe“ ampak „le“ upravni spor. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče17, da je upravni spor „drugo pravno sredstvo“ v smislu 25. člena Ustave RS, in z zagotovitvijo upravnega spora po ZMZ-1, kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ni podana.

34. Sodišče se, zaradi nerelevantnosti za ta upravni spor, ne opredeljuje do drugih tožbenih očitkov.

35. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, prenovljena izdaja, Ženeva, februar 2019 (54. točka9. 2 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 1. 12. 2022, stran 4. 3 Ustavno sodišče RS, št.: Up 2214/06-17 20. 9. 2007, str 4. 5., 6-7 odstavek. 4 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 5 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 6 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 7 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 8 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 9 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 10 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 11 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 12 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 13 S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve). 14 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 15 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve). 16 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12. 17 Npr. Ustavno sodišče U-I 46/92 z dne 9. 12. 1993.