Jedro

Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa. Nikakršne zveze ni med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo priglašeno stransko intervencijo.

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

A. Pritožba stranskih intervenientov zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba stranskih intervenientov zoper sodbo se zavrže. Stranski intervenienti sami krijejo svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožene stranke.

B.

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ne dopusti stranska intervencija stranskih intervenientov na strani tožnika (točka I izreka sklepa) ter odločilo, da stranski intervenienti sami krijejo svoje stroške postopka (točka II. izreka sklepa). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 6.424,56 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust (pravilno: neizkoriščene dni tedenskega počitka), od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek od bruto zneska 5.873,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 do plačila ter neto znesek od bruto zneska 551,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlike med bruto in neto zneski, ter zakonske zamudne obresti od neto zneska od bruto zneska 551,28 EUR od 8. 5. 2009 do 3. 11. 2010, je zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 578,50 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo (točka III izreka sodbe).

Zoper sklep so se pritožili stranski intervenienti, zoper sodbo pa tožeča in tožena stranka ter stranski intervenienti.

Pritožba tožnika Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki II in III izreka sodbe) se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mu pripada bruto znesek odškodnine, oziroma da je tožena stranka dolžna od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v drugem odstavku 5. člena določa, da je plača v Sloveniji podlaga za obračun prispevkov in davkov ter obveznosti, ki bremenijo plačo v tujini. Javni uslužbenci za čas razporeditve na delo v tujini prejemajo plačo za delo v tujini, poleg tega pa so v tem času upravičeni do zneska, ki ustreza višini akontacije dohodnine in prispevkov delodajalca za socialno varnost, obračunanih od plače v Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da tožniku pripada bruto znesek 6.424,56 EUR in da je tožena stranka dolžna od tega plačati davke in prispevke. Navaja, da mu je dolžna izplačati celotni vtoževani znesek, torej neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožene stranke Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točki I in III izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožniku pripada odškodnina za 24 dni tedenskega počitka, saj je prezrlo navedbe tožene stranke o tožnikovi izrabi posebnega dopusta v času misije. Od prihoda na misijo do prvega dopusta (14. 8. 2008 do 25. 10. 2008) je preteklo devet tednov, po povratku z dopusta (4. 11. 2008) do nastopa drugega dopusta (23. 12. 2008) šest tednov in po povratku z dopusta (3. 1. 2009) do konca misije (28. 2. 2009) še dodano sedem tednov. Zato bi se moralo upoštevati 22 dni tedenskega dopusta, in ne 24 dni, in je prisojena odškodnina previsoka. Nadalje tožena stranka izpodbija obveznost plačila davka in prispevka od prisojenega zneska odškodnine, pri čemer se sklicuje na 4. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/2008 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da je plača pripadnika v mednarodnih operacijah in misijah (MOM) za delo v Republiki Sloveniji plača, ki jo je pripadnik prejemal pred napotitvijo na vojaško službo izven države. Pri določitvi višine plače se upoštevajo že dosežena napredovanja v plačnih razredih ter vsi dodatki, ki jih je prejemal pripadnik v MOM. Plača v Republiki Sloveniji se spremeni, če pripadnik v MOM med napotitvijo na opravljanje vojaške službe izven države napreduje v višji plačni razred. Po drugem odstavku 4. člena Uredbe služi plača v Republiki Sloveniji kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe izven države, nadomestila zaradi odsotnosti z dela, ko je pripadnik med vojaško službo izven države, zaradi bolezni ali poškodbe, napoten na zdravljenje v Republiko Slovenijo, denarnega nadomestila za brezposelnost in odpravnine ob upokojitvi in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Od plače, ki jo pripadnik prejme za opravljanje vojaške službe izven države, se prispevki in davki ne plačajo. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka za tožnika odvedla davke in prispevke od osnove, ki jih določa zakon od plače, ki se obračunava in izplačuje za tožnika v Sloveniji. Če bi bil podan temelj za plačilo odškodnine, bi torej tožniku pripadala odškodnina v višini 5.822,26 EUR, glede na urno postavko 33,46 EUR krat 174 ur. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da v plačo pripadnika šteje dodatek za delovno dobo.

Nadalje pritožba tožene stranke navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV), ker ni upoštevalo namena navedenega določila. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da predmetni evropski direktivi glede zagotavljanja tedenskega počitka na obrambnem področju dopuščata izjeme. Evropski direktivi s tem, ko na obrambnem področju določata nekatera odstopanja od splošne evropske ureditve organizacije delovnega časa kot vidika varnosti in zdravja pri delu, upoštevata in sledita pravnemu redu OZN in specifičnosti posamičnih mirovnih operacij oziroma misij. Pravni red EU lahko zgolj omejeno določa oziroma ureja delovno pravne vidike na obrambnem področju. Slovenija na EU ni prenesla izvrševanja suverene pravice do obrambe, razen v delu, ki se nanaša na zagotavljanje slovenskih obrambnih zmogljivosti za potrebe delovanja misij EU pa še to pod zelo strogimi pogoji. Posledično tudi delovno razmerje v Slovenski vojski, ki v skladu z Zakonom o obrambi (ZObr) izvaja obrambo države, ne more biti predmet natančnega in brezpogojnega urejanja na ravni EU. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da 53. člen ZSSloV ne ureja nobenih izjem, izključitev ali omejitev v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka. Iz jezikovne razlage 53. člena ZSSloV, kot tudi njene teleološke razlage je jasno, da gre za dikcijo o omejitvi pravice pripadnikov do tedenskega počitka na MOM, ki dopušča ne samo njeno omejitev, temveč celo njegovo izključitev. Namen 53. člena ZSSloV je torej drugačna ureditev tedenskega počitka na MOM, kot velja skladno s splošnimi predpisi. Meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabljati Pravilnika o ureditvi določenih delovnopravnih vprašanj na MOM, saj gre za pravilnik, ki ni bil objavljen v Uradnem listu RS, prav tako pa je bil sprejet pred uveljavitvijo ZSSloV. Prav tako sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo Pravil službe v Slovenski vojski, čeprav gre za kasnejši predpis. Opozarja, da je bil Pravilnik predložen po poteku roka iz 286. člena ZPP. Glede 223. točke Pravil službe v SV, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pa pritožba navaja, da tretji odstavek Pravil dejansko predstavlja prepis dikcije iz 23. člena ZSSloV o zagotavljanju potrebnega počitka pripadnikom in je z zakonom torej v celoti usklajen. Nasprotno pa velja glede četrtega odstavka, ki pa govori o tedenskem počitku. Tako se izkaže, da sta določbi v Pravilih službe v SV med seboj neusklajeni in v nasprotju. Tožena stranka meni, da tožniku ni bilo mogoče omogočiti tedenskega počitka zaradi zavez, ki jih država članica sprejme v zavezništvu v cilju zavarovanja mednarodnega miru. Nadalje navaja, da ni ugotovljeno, na katere dni je tožnik delal oziroma bi moral imeti počitek, zato tožba ni sklepčna oziroma popolna. Prav tako uveljavlja kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo madžarskega častnika, za katerega je tožena stranka imela le podatek o priimku, saj nima pravice voditi evidence o tujih častnikih. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo preučiti tako dejanski kot tudi pravni vidik določbe 53. člena ZSSloV.

Pritožba stranskih intervenientov Stranski intervenienti se pritožujejo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo stranske intervencije ter zoper zavrnilni del sodbe v točki II izreka, ki se nanaša na zavrnjen zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, saj menijo, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2009, torej prvega dne po vrnitvi z misije, in ne šele od 9. 3. 2009 dalje do plačila. Prav tako navajajo, da bi moralo sodišče prisoditi tožniku odškodnino v višini 30 % mesečne plače, ker je bil prikrajšan glede počitka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da stransko intervencijo dovoli, oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede sodbe smiselno predlagajo spremembo izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Navajajo, da so stranski intervenienti upravičeni do udeležbe v postopku, saj izkazujejo pravni interes. Predmetni spor bo bistveno vplival na odločitve v sporih, kjer sami uveljavljajo plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka. Menijo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri utemeljilo svoje odločitve. Vlada Republike Slovenije bo na podlagi te sodbe izdala sklep, s katerim po prišlo v vseh zadevah do poravnave. V zvezi s sodbo navajajo, da je škoda nastala naslednji dan po vrniti tožnika z misije, zato od takrat tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine.

Stranski intervenienti so odgovorili na pritožbo tožene stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga izpodbija tožena stranka. Priglasili so stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba stranskih intervenientov zoper sklep ni utemeljena, zoper sodbo pa ni dovoljena. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede sklepa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tiste, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Glede sodbe pa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tiste, ki jih uveljavljata pritožbi pravdnih strank, vendar zaradi deloma zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (glede števila dni tedenskega počitka in višine odškodnine) ni mogoče v tem delu preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

K odločitvi o pritožbi stranskih intervenientov Po določbi prvega odstavka 199. člena ZPP se lahko vsak, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes, ki ga mora stranski intervenient ob priglasitvi intervencije izkazati. Takšen interes je podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga ena od strank. To pa pomeni, da je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi pravne posledice sodbe lahko vplivale tudi na njegov pravni položaj. Obstajati mora torej vsebinska zveza med razmerjem, ki je predmet spora med pravdnima strankama, ter razmerjem med stranskim intervenientom in stranko, ki se ji hoče pridružiti, ti dve razmerji pa morata biti soodvisni.

Pritožniki so zatrjevali svoj pravni interes za intervencijo s tem, da so tudi sami vložili tožbe pred sodiščem prve stopnje iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka ter da opirajo svoje zahtevke na bistveno enako dejansko in pravno podlago. Ker bi odločitev v tem sporu predstavljala vzorčni primer, imajo pravni interes, da v pravdi uspe tožnik.

Glede na takšne trditve pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da pritožniki niso izkazali obstoja pravnega, temveč zgolj dejanskega (ekonomskega) interesa, pri čemer Sindikat A. ne izkazuje niti ekonomskega interesa. Nikakršne zveze ni namreč med razmerjem pravdnih strank ter razmerjem pritožnikov. Zgolj to, da bi v primeru uspeha v omenjenem pravdnem postopku odločitev predstavljala pravno podlago tudi za odločitev Vlade RS o poravnavi s tožniki, pravnega interesa pritožnika kot dolžnika toženke za stransko intervencijo ne vzpostavlja.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 200. člena ZPP in zavrnilo priglašeno intervencijo, pri čemer tudi ni zagrešilo kakšnih po uradnih dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Za vložitev pritožbe zoper sodbo bi morali stranski intervenienti izkazovati pravni interes, kar pomeni, da bi morali izkazovati, da bi ugoditev pritožbi pomenila zanje določeno pravno korist, ki jo brez njene vložitve ne bi mogli doseči. Stranski intervenienti pa ne izkazujejo pravnega interesa, kot je pritožbeno sodišče že navedlo. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče, torej tudi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Zato je treba pritožbo stranskih intervenientov zoper izpodbijani del sodbe zavreči kot nedovoljeno, na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo stranskih intervenientov zoper izpodbijani del sodbe na podlagi 352. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) zavrglo.

K odločitvi o pritožbah tožeče in tožene stranke Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da tožba ni sposobna za obravnavanje in da bi jo zato moralo sodišče prve stopnje zavreči kot nepopolno oziroma kot nesposobno za obravnavanje. Navaja namreč, da tožnik ni konkretno navedel, za katere dneve mu je tožena stranka onemogočila izrabo tedenskega 24-urnega počitka.

Takšno stališče pritožbe ni pravilno. ZPP določa, kaj morajo vsebovati vloge, da jih lahko sodišče obravnava. Drugi odstavek 105. člena ZPP določa, da morajo biti vloge razumljive in obsega vse, kar je treba, da se lahko obravnavajo, predvsem pa morajo obsegati navedbo sodišča, ime in stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zastopnikov pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave. Z vlogo je v skladu s prvim odstavkom 105. člena ZPP mišljeni tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Tožba mora po 1. odstavku 180. člena ZPP obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP).

Ker tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega 24-urnega počitka, je za odločitev bistveno, da iz tožbe izhaja trajanje misije oziroma število tednov, ko je bil tožnik na misiji, saj vsak teden pomeni en dan neizkoriščenega tedenskega počitka. Tožnik je škodo opredelil tudi po višini in kot osnovo za izračun prikrajšanja navedel neto plačo, ki jo je prejemal za delo na misiji. Tožniku glede na navedeno, ko je bistveno, koliko tednov je bil na misiji, ni bilo treba v tožbi navajati, točno za kateri dan bi mu morala tožena stranka omogočiti tedenski počitek, saj to za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno.

Pritožbeno sodišče o zadevi odloča drugič. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka v znesku 6.424,56 EUR in plačilo nadur v znesku 29.846,60 EUR. V prvem sojenju je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. I Pd 1424/2012 z dne 17. 12. 2013 v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. VDSS je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 264/2014 z dne 3. 7. 2014 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo glede odločitve o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka v znesku 6.424,56 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi in odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem, glede odločitve o izplačilu nadur, je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavzelo stališče, da je namen določbe 53. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Uradni list RS, št. 68/2007, 58/2008 - ZSPJS-I) v tem, da se drugače uredi delovni čas, ki velja za pripadnike SV; še posebej v času, ko naloge opravljajo izven države na misijah. Iz predloga zakona ZSSloV izhaja, da je delovni čas odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, od njihove vrste in namena, kar vse vpliva na obveznost pripadnikov, da so dolžni vojaško službo opravljati v posebnih pogojih dela. Še toliko večji je vpliv obsega, vrste, zahtevnosti in namena nalog na delovni čas pri opravljanju vojaške dolžnosti izven države, kjer se naloge opravljajo v okviru skupnega poveljstva ali enote. V takšnem primeru tudi za slovenski del enote veljajo pravila, ki veljajo za skupno poveljstvo ali enoto, saj bi bilo drugače onemogočeno njeno delovanje. Pri organizaciji delovnega časa pripadnikov SV v času, ko delo opravljajo na misiji v okviru skupnih poveljstev, je potrebno upoštevati tudi različnost nalog in druga dejstva, med katere spadajo omejitve, ki veljajo oziroma so predpisane glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog, kot so pilotiranje, delo vojaških potapljačev in podobno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so imeli slovenski vojaki enak režim dela kot madžarski vojaki, poveljevanje pa je bilo dodeljeno Madžarski vojski. Iz izpovedi prič je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile naloge enot takšne, da ni bilo možnosti zagotavljanja odmora. Voznikom je bil omogočen počitek zaradi upoštevanja civilne zakonodaje. Iz navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil zagotovljen potreben počitek, ob upoštevanju, da je bilo poveljevanje madžarsko, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo, da SOP (standardni operativni postopek) zagotavlja dodaten letni dopust. Pritožbeno sodišče je v zvezi z razveljavitvijo navedlo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji ne pripada niti tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Z zavrnitvijo tega dela tožnikovega zahtevka je sodišče tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse, da pripadnikom mednarodnih operacij pripada tedenski počitek oziroma nadomestilo za neizkoriščene dni tedenskega počitka, a ni obrazložilo, zakaj. VDSS je pojasnilo, da ima skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št., 82/1994 s spremembami) v 2. odstavku 97. f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je nadalje določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča nepravilno tolmačilo 53. člen ZSSloV kot izjemo od splošnih pravil, ki urejajo zagotavljanje počitka delavcev. Iz navedenega člena namreč ne izhaja, da pripadnikom mednarodne operacije tedenski počitek ne pripada, temveč da ga je potrebno prilagoditi glede na vrsto nalog in druge razmere. Tudi iz Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa ne izhaja, da bi šlo za kakršnokoli izjemo, saj iz 5. točke uvoda izhaja, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem Skupnosti zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore. Iz 5. in 16. člena te direktive nadalje izhaja, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka, pri čemer se lahko določi referenčno obdobje, ki ni daljše od 14 dni. Sodišče prve stopnje pa v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, saj je Direktiva 2003/88/ES kasnejši in specialnejši pravni akt, zato je potrebno uporabiti to.

Pritožbeno sodišče je opozorilo, da bi moralo sodišče prve stopnje za odločanje v tem sporu pridobiti Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, na katerega se sklicuje tožnik, a z njim ne razpolaga. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča v sodbi nepopolno povzelo sodbo opr. št. Pdp 416/2008, v kateri je pritožbeno sodišče res navedlo, da je podjetniška kolektivna pogodba listinski dokaz, ker ni objavljena v Uradnem listu RS in tako zanje ne velja načelo iura novit curia, a je v nadaljevanju sodbe še navedlo, da v kolikor je sodišču znano, da v določenem sporu pride v poštev tudi uporaba tega dokaza, ni ovire, da sodišče tudi v okviru izvajanja dokazov po uradni dolžnosti, od strank (seveda predvsem od delodajalca) ne bi zahtevalo, da ta dokaz predloži. V konkretnem primeru je bilo sodišče nedvomno seznanjeno z obstojem tega pravilnika, saj mu je bilo znano, da se je ta pravilnik v podobnih sporih uporabljal, zato pritožba utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva toženo stranko pozvati, da ga predloži, ter ga tudi uporabiti pri odločanju. Nadalje iz odločitve VDSS izhaja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožniku v času misije zagotavljala tedenski počitek oziroma da je tožnik tedenski počitek dejansko koristil. Pri tem tudi ni pomembno, da je tožniku zagotovila odsotnost v trajanju 96 ur ter dodaten letni dopust, ker gre za različna instituta. Pritožbeno sodišče je dalo sodišču prve stopnje napotek, da naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek v zvezi s tem, ali je bil tožniku tedenski počitek omogočen in kolikokrat ga je tožnik izkoristil. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku tedenski počitek ni bil omogočen, naj izvede tudi dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine, ki tožniku za to pripada.

Predmet spora je zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka, ki mu ga tožena stranka ni omogočila v času misije B. na C.. Tožnik je pripadnik Slovenske vojske ter je bil od 14. 8. 2008 do 28. 2. 2009 napoten na misijo, ki je trajala od 14. 8. 2008 do 28. 2. 2009. Pred sodiščem prve stopnje je vloženih okoli 200 tožb iz tega naslova. VDSS je že obravnavalo večje število sporov, ki so se nanašali na plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Razlika med tem in že rešenimi zadevami je v tem, da se že rešene zadeve nanašajo na časovno obdobje pred sprejemom Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV) (Uradni list RS, št. 68/2007, 58/2008 - ZSPJS-I). Zakon velja od 14. 8. 2007 dalje. Za odločitev je torej bistveno, ali je mogoče določbo 53. člena ZSSLOV vojski razlagati tako, da pripadnikom SV na misiji ne pripada 24-urni tedenski počitek. Dosedanja sodna praksa odločanja o odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega 24-urnega počitka je temeljila predvsem na določbi 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki določa, da v času opravljanja nalog v tujini pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe 53. člena ZSSloV ni mogoče razlagati tako, da tožniku kot pripadniku Slovenske vojske, napotenemu na misijo, na misiji ne pripada 24-urni tedenski počitek. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno izhajalo iz materialnopravnih izhodišč, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu.

ZSSloV v prvem odstavku 53. člena določa, da je pri opravljanju vojaške službe delovni čas pripadnikov v skladu z Zakonom o obrambi odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki. Med opravljanjem vojaške službe izven države pa je delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik. V skladu z drugim odstavkom 53. člena ZSSloV mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, se v skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZSSloV odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote.

Kljub vključitvi slovenskih enot v tuja poveljstva ter upoštevanju delovnega časa tujih enot in dodatnih dni dopusta, ki ga imajo pripadniki Slovenske vojske na misiji, na kar opozarja pritožba tožene stranke, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da iz določbe drugega odstavka 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske v mednarodnih misijah ne pripada tudi tedenski počitek v trajanju 24 ur. Glede tega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je Republika Slovenija že v ZDR inkorporirala določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Direktiva 2003/88/ES ni razveljavila določb pred tem sprejete Direktive 89/391/EGS Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu.

Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Treba je posebej izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti, za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev. Delodajalci morajo tako ovrednotiti tveganja za varnost ali zdravje delavcev, med drugim tudi pri izbiri delovne opreme, uporabljenih kemičnih snovi ali pripravkov in opremljenosti delovnih mest, zagotoviti preventivne ukrepe ter delovne in proizvodne metode za izboljšanje ravni zaščite, zagotovljene delavcem glede varnosti in zdravja, zagotoviti, da se ob načrtovanju in uvedbi novih tehnologij posvetuje z delavci in/ali njihovimi zastopniki o posledicah za varnost in zdravje delavcev pri izbiri opreme, delovnih razmer in delovnega okolja, s primernimi ukrepi zagotoviti, da imajo lahko samo delavci, ki so prejeli ustrezna navodila, dostop na področja, kjer obstaja resna in specifična nevarnost, itd. Zato določba tretjega odstavka preambule (kasnejše) Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu se še naprej v celoti uporabljajo za področja, zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, ter da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2003/88/ES lahko določi minimalni čas počitka 24 ur, če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to upravičujejo.

Predpisi EU torej ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike SV. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je slovenski zakonodajalec evropsko ureditev upošteval tako, da je tedenski počitek prilagodil glede na vrsto nalog in druge razmere. To izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva k predlogu ZSSloV (Poročevalec DZ, št. 36/2007). Iz pojasnil k 53. členu predloga izhaja, da Zakon o obrambi določa temeljna vprašanja v zvezi z delovnim časom in njegovo razporeditvijo za pripadnike stalne sestave v Republiki Sloveniji pri opravljanju rednih nalog, usposabljanju in vajah (96., 97., 97.a in 97.b člen Zakona o obrambi). Pri tem je pomembno, da je delovni čas odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, od njihove vrste in namena, kar vse vpliva na obveznost pripadnikov, da so dolžni vojaško službo opravljati v posebnih pogojih dela (neenakomeren delovni čas, izmensko delo, deljen delovni čas in podobno). Tudi dnevni ali tedenski počitek se lahko ugotavlja kot povprečna omejitev v obdobju, ki ni daljše od šestih mesecev. Še toliko večji je vpliv obsega, vrste, zahtevnosti in namena nalog na delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države. Dejstvo je tudi, da je vedno več pripadnikov in enot napotenih v druge države na opravljanje vojaške službe. Zato je v zakonu natančneje urejen tudi delovni čas teh pripadnikov in pristojnost pri odločanju o delovnem času pripadnikov v času vojaške službe izven države. Temu so prilagojene tudi določbe Zakona o obrambi v zvezi s plačo pri opravljanju vojaške službe izven države (98.c člen Zakona o obrambi). V prvem odstavku 53. člena je določeno, da je delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. V Republiki Sloveniji je za prerazporejanje delovnega časa pristojen minister oziroma načelnik generalštaba. Zaradi učinkovitega izvajanja nalog v drugi državi, pa je za odločanje o razporeditvi delovnega časa pristojen nadrejeni poveljnik kontingenta. V drugem odstavku je določena obveznost nadrejenega poveljnika, da mora pri razporejanju delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek, upoštevati pa mora razmere in naloge, ki jih mora enota izvesti. Upoštevati je treba tudi različnost nalog pri izvajanju mednarodnih obveznosti in druga dejstva. Med nje spadajo tudi omejitve, ki veljajo oziroma so predpisane glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog kot so pilotiranje, delo vojaških potapljačev in podobno. V tretjem odstavku pa je za pripadnike, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna poveljstva ali enote izven države, določeno, da se za njih uporabljajo rešitve v zvezi z delovnim časom, ki so predpisane za takšno poveljstvo ali enoto.

V konkretni zadevi je treba upoštevati tudi to, da Standardni operativni postopek (SOP) - odločba št. ... z dne 30. 7. 2007 (priloga B1 v sodnem spisu) v 12. odstavku 1. točke določa, da se v dneve dopusta ne vštevajo dnevi, ki so določeni kot dan odmora v delovnem tednu na D., po odločitvi poveljnika D. ter državni in mednarodni prazniki, ki jih, kot dela proste dni, določi poveljnik D.. V dneve dopusta se ne vštevajo tudi dnevi izredne plačane odsotnosti z opravljanja del in nalog v D. opredeljeni v 10. členu Pravilnika, navedenega v točki c zveza k SOP. Torej tudi SOP določa dan odmora na misiji, kljub temu, da v 4. in 5 odstavku 1. točke določa 96-urni dopust na misiji in da po določbi 10. odstavka 1. točke SOP pripadniku SV pripada 2,5 dni dopusta za vsakih 30 dni opravljanja nalog na območju operacije. Zato v tej zvezi niso utemeljene tiste pritožbene navedbe tožene stranke, da pripadniki SV nimajo pravice do tedenskega počitka (oziroma dneva odmora), saj imajo poseben 96-urni dopust (4 dni) in še 2,5 dni dodatnega dopusta za vsakih 30 dni opravljanja nalog na območju misije.

Na drugačno stališče pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati določbe Pravil službe v SV. Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 49/96 in naslednji), veljavna v času misije, so v 266. točki določala 24 ur nepretrganega počitka na teden moštvu, ki ostane na straži več kot 7 dni. Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 48/2009), veljavna od 11. 11. 2009 dalje, ki so torej pričela veljati, ko se je tožnik že vrnil z misije, pa določajo 2.3. Opravljanje nalog v drugi državi pa v 224. točki določajo, da je delovni čas pripadnikov pri opravljanju nalog v drugi državi odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo, v skladu s 225. točko pa se delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote, razen predpisanih omejitev glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Pravila torej ne izključujejo tedenskega počitka za pripadnike SV, temveč je mogoče določbe razumeti tako, da delovni čas pripadnikov prilagajajo vrsti, namenu, obsegu in zahtevnosti nalog, ki jih pripadniki opravljajo na misiji.

Glede na obrazloženo torej 53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Vendar pa pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo navedb, da tožniku ne pripada odškodnina za 24 dni oziroma za 24 tednov na misiji, temveč za 22 dni, zaradi odhodov na dopust. Prav tako je pritožba utemeljena tudi v delu, ki izpodbija pravilnost upoštevanja tožnikove plače, ker naj bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine plače upoštevalo tudi dodatek za delovno dobo, ki ga ne bi smelo.

Pripadniku SV se namreč v času opravljanja vojaške službe izven države izplačujejo samo dodatki, ki so določeni z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, 67/2008 in nasl. – v nadaljevanju Uredba). Taka določba je logična posledica drugačnega načina določanja plač pripadnikov Slovenske vojske za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost doma (v Sloveniji), in za čas, ko opravljajo vojaško dolžnost v tujini. Zato je v izhodišču napačno stališče tožnika, da bi mu poleg (višje) plače in dodatkov za čas dela v tujini, pripadali še določeni prejemki in dodatki, ki mu gredo za čas, ko dela v Sloveniji. Dosledna izpeljava takega stališča bi lahko pomenila le, da gre tožniku tudi za čas dela v tujini enaka plača, kot za delo v Sloveniji. Pripadniku Slovenske vojske je tudi za čas dela v tujini določena plača v Republiki Sloveniji (z vsemi pripadajočimi dodatki), ki pa v tem času služi le kot osnova za obračun davkov in prispevkov v Republiki Sloveniji ter nadomestil in izplačil za obdobja, ko se pripadnik tudi v tem obdobju nahaja v Sloveniji (na primer zaradi bolniške odsotnosti). Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips z dne 25. 11. 2013. V navedeni zadevi je tožnik kot eden izmed pripadnikov SV uspel tudi z zahtevkom za priznanje nekaterih višjih dodatkov na misiji (opr. št. Pdp 699/2012, opr. št. VIII Ips 186/2013). Zato se zastavlja vprašanje, kako upoštevati tožnikovo plačo oziroma urno postavko pri odločitvi o višini škode. Pritožbeno sodišče meni, da je potrebno višino urne postavke določiti ob upoštevanju povprečne urne postavke v celotnem spornem obdobju, torej izračunati urno postavko kot povprečno vrednost urnih postavk po posameznih obdobjih, ko je tožnik prejemal plačo v različni višini. Glede na obrazloženo je v tem delu sodišče prve stopnje, torej v zvezi s številom dni tedenskega počitka in višino urne postavke, nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik in tožena stranka neutemeljeno navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna glede obračuna bruto zneska odškodnine in plačila neto zneska. Sodišče je prisodilo odškodnino, in ne plačo (od katere bi že bili plačani prispevki od osnove, kot bi tožnik prejemal plačo v Sloveniji), zato sklicevanje na Uredbo ni utemeljeno. VDSS je glede tega že zavzelo stališče, npr. v sodbi opr. št. Pdp 1189/2012 z dne 21. 3. 2013, po kateri odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja po naravi odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Ker gre za odškodnino, je pravilno stališče, da je tožena stranka dolžna obračunati davek in prispevke. Neto plača v tujini (prispevki se obračunavajo drugače in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je le osnova za izračun odškodnine.

Vendar pa je tožnik upravičen do zneska prikrajšanja za neizkoriščene dni tedenskega počitka, torej do odškodnine v višini, kot bi znašala njegova neto plača na misiji. Zato bi moralo sodišče prve stopnje naložiti toženi stranki, da na prisojeni znesek odškodnine obračuna in odvede davek in prispevke, in ne od tega zneska, kot je to materialnopravno zmotno storilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljena pritožba tožnika zoper točki II in III izreka sodbe.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej ugotoviti število dni neizkoriščenega tedenskega počitka in preveriti višino tožnikove plače na misiji, ki se upošteva kot osnova za priznanje odškodnine, torej brez dodatkov, ki bi jih tožnik prejemal za delo v Republiki Sloveniji. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstva v zvezi z višino odškodnine,ki tožniku pripada, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče in tožene stranke temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Odgovor stranskih intervenientov na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stranski intervenienti sami krijejo svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).