Jedro

Glede na procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Postopek z zahtevo za izdajo začasne odredbe se ustavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, iz katerih je razvidno, da nima novih dejstev in dokazov. Zahtevek je vložil zato, ker si želi mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Ugotovila je, da jo je utemeljeval s slabo ekonomsko situacijo, ki naj bi bila posledica družinskih težav in dedovanja. Zaradi nestrinjanja z zapuščino in slabega ekonomskega položaja se je tožnik odločil, da odide iz izvorne države; ni se namreč želel kregati z najstarejšim bratom, ker bi na tak način izgubil družino.

4. Z odločbo z dne 22. 8. 2022 je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitne neutemeljeno (pravnomočna in izvršljiva je postala 29. 8. 2022).

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik svoj zahtevek v celoti utemeljuje z istimi razlogi kot prošnjo za mednarodno zaščito, saj je izrecno poudaril, da nima nobenega novega razloga. V zvezi z že uveljavljanim razlogom pa ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov.

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne dokazne ocene, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Prepričan je, da obstajajo razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Zato želi, da tudi sodišče preveri obstoj pogojev, kljub temu, da v obravnavanem postopku ni predložil novih dejstev in dokazov.

7. Po tožnikovem mnenju tožena stranka ne v odločbi ne v sklepu ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da so razmere v izvorni državi zanj takšne, da tam ne more preživeti. Pojasnjuje, da je že v otroštvu živel pod robom revščine, po očetovi smrti pa je bilo še težje. Stalnega dela ni mogel dobiti, zaslužil je izjemno malo in ni mogel plačati stanovanja. Zato je občasno živel celo na ulici, nekaj časa pa tudi doma z ostarelo mamo, starejšimi brati in ženama dveh bratov. Trdi, da okoliščine, v katerih je živel v Alžiriji, ko ni imel prebivališča in dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, predstavljajo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

8. V zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik poudarja, da je odločba o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito pravnomočna in izvršljiva. Ker je že potekel rok za prostovoljno zapustitev, obstaja velika verjetnost, da bo vsak čas odstranjen iz Republike Slovenije. To bi pomenilo, da tožnik ne bi bil pod slovensko jurisdikcijo, zaradi česar v tem sporu ne bi izkazoval pravnega interesa. Zato bi izvršitev navedene odločbe še pred pravnomočno odločitvijo sodišča v tem postopku za tožnika pomenila težko popravljivo škodo. Glede na navedeno predlaga, da se stanje se uredi tako, da se odstranitev tožnika iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, zadrži do pravnomočne odločitve upravnega sodišča v tem postopku.

9. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je upoštevala, da je tožnik nepismena oseba (slabo bere in piše), zato mu je odločbo o priznanju mednarodne zaščite ob vročitvi prebrala s pomočjo prevajalca in ga do potankosti seznanila s svojo odločitvijo. Po končanem branju ga je vprašala, ali je razumel prevod odločbe in ali potrebuje dodatno pojasnilo; tožnik je odgovoril, da je vse razumel. Tožena stranka mu je celo ponudila pomoč pri izbiri svetovalcev za begunce, če bi se želel pritožiti zoper odločitev. Tožnik je to možnost zavrnil in jasno izjavil, da se ne želi pritožiti, saj bo Slovenijo zapustil. 10. Dne 7. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožnika ni zaslišalo, saj je izjavil, da nima kaj dodati.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

14. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3

15. Navedena izhodišča so skladna tudi z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.4 Za obravnavano zadevo je po presoji sodišča zato bistveno, da je imel tožnik že možnost prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite,5 ob teh priložnostih pa se je predpostavljalo njegovo aktivno ravnanje, torej obveznost sodelovanja z organom.6 Glede na navedeno tožnikova možnost uveljavljanja pravic v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila okrnjena.

16. Siceršnje nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

17. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej v prvi vrsti bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče pripominja, da ob takih okoliščinah, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, toženi stranki ni treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.7

18. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah8, sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 19. 9. 2022, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija določno.

19. Sodišče pripominja, da glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.9 Sicer pa s tem v zvezi iz tožnikovega trditvenega gradiva niti ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena.10

20. Čeprav za zadevo ni bistveno, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče v zvezi z revščino, če se uveljavlja kot razlog za zapustitev izvorne države, že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.11 Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, namreč ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.12 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.13

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

22. Na glavni obravnavi dne 7. 10. 2022, je tožnik sporočil, da umika zahtevo za izdajo začasne odredbe.

23. Ob smiselni uporabi prvega odstavka 34. člena ZUS-1 lahko tožeča stranka umakne zahtevo za izdajo začasne odredbe, v tem primeru pa sodišče s sklepom ustavi s tem povezan postopek (drugi odstavek 34. člena ZUS-1).

24. Ker je tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe nedvomno umaknil, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Vrhovno sodišče je navedeno stališče sprejelo v 9. točki obrazložitve. 5 Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). 6 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi, že ugotovljenimi, dejstvi bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oziroma ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP. 8 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 9 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 10 Iz 42. člena Procesne direktive II je razvidno, da postopkovna pravila prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa 11 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 12 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 13 Prav tam, 13. točka obrazložitve.