Jedro

S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ni prostovoljno izvršil.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je njegova odločba št. 06122-1826/2009 z dne 13. 10. 2009, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora v roku šest mesecev od vročitve odstraniti reklamni pano površine cca. 15,00 x 6,00 m in višine cca. 10,00 m, ki je postavljen na parceli št. 231/6 k. o. ... in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, postala izvršljiva 15. 4. 2010 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Poleg tega je bil tožniku postavljen dodatni rok za prostovoljno izvršitev odrejene obveznosti šest mesecev po vročitvi tega sklepa. Po preteku tega roka bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep, s 4. točko pa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, v kateri smiselno navaja, da je odločba toženke št. 06122-1826/2009 z dne 13. 9. 2009, na kateri izpodbijani sklep temelji, nezakonita. Zoper odločitev Upravnega sodišča RS, s katero je zavrnila tožbo zoper navedeno odločbo, je tožnik vložil revizijo, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločilo. Zato bi bila vsakršna izvršitev takšne odločbe preuranjena in pravno nedopustna. Ker je v teku postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja oziroma legalizacije predmetnega reklamnega panoja, pri čemer tožnik sodeluje z občino K. glede umestitve lokacije v občinski prostorski akt, bi bilo odrejeno rušenje tega objekta povsem nepotrebno, saj se v kratkem pričakuje njegova legalizacija. Poleg tega bi uveljavitev izpodbijane odločbe tožniku povzročila hujšo gospodarsko škodo, saj so stroški rušitve spornega panoja vsaj tolikšni, kot stroški njegove postavitve. Odstranitev predmetnega reklamnega panoja pa bi povzročila tudi izpad pomembnega dela njegovih prihodkov. Poleg tega bi mu bilo v pomembnem delu onemogočeno opravljanje primarne gospodarske dejavnosti. Z izvršitvijo predmetne odločbe bo tožniku povzročena tudi nenadomestljiva škoda. Predlaga, da naslovno sodišče izpodbijani sklep odpravi ter postopek ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje, hkrati pa toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Hkrati predlaga, da naslovno sodišče v skladu z določbo 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, kar podrobneje utemelji.

K 1. točki izreka: Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 297. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. Odločba, s katero je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost prvostopne odločbe št. 06122-1826/2009 z dne 13.10.2009 (ki predstavlja izvršilni naslov) ter potrdil način izvršbe v primeru, če tožnik v naknadnem roku 6 mesecev po vročitvi izpodbijanega sklepa ne bo izvršil obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo namreč odločeno že z inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ni prostovoljno izvršil. V upravnem sporu pa se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče za predmetni sklep opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Prav vsi tožbeni ugovori se namreč nanašajo na pravilnost pravnomočne odločbe, ki se izvršuje, le teh pa v po prvem odstavku 292. člena ZUP ni mogoče podajati zoper sklepe, izdane v izvršilnem postopku. Sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati vloženo izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, ki se izvršuje. Tožnik pa ne navaja, da bi bila nepravilna ugotovitev toženke, da je odločba z dne 13. 10. 2009 postala izvršljiva. Če bo tožnik z izrednim pravnim sredstvom uspel, bo to razlog za ustavitev upravne izvršbe po prvem odstavku 293. člena ZUP.

Ker tožnik uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov in ki na tek izvršilnega postopka ne morejo vplivati, ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo ugotovljeno, da ta v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.