Jedro

ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2016 in št. ... z dne 12. 2. 2016. Tožnici je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 9. 12. 2015 dalje. Toženi stranki pa je naložilo, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo, s katero bo odločila o višini nadomestila za invalidnost, nadomestilo za invalidnost pa je dolžna tožnici izplačevati v mesečnih zneskih od 9. 12. 2015 dalje. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče citira določbo 4. alineje prvega odstavka 85. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 nadalje tretji odstavek 124. člena in prvi odstavek 121. člena ZPIZ-2. Poudarja tudi, da ZPIZ-2 primera, kot je tožničin izrecno ne ureja, vendar pa to po presoji sodišča prve stopnje ne omogoča zaključka, na katerem temeljita izpodbijani odločbi tožene stranke. Tako stališče pa je po mnenju tožene stranke napačno. Tožnica je bila s pravnomočno odločbo št. ... z dne 10. 11. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Priznane so ji bile stvarne razbremenitve, s tem da delo na drugem delovnem mestu opravlja s polnim delovnim časom od 9. 9. 2015 dalje. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2015 pa izhaja, da je tožnica od 9. 12. 2015 dalje zaposlena na delovnem mestu čistilka II/a s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko. V primeru tožnice je pri zagotovitvi pravice do premestitve potrebno upoštevati tako stvarne razbremenitve pri delu kot tudi ustrezen delovni čas, kar po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 2015 ni bilo upoštevano. Tožnica je namreč zaposlena s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko. Pravico do nadomestila za invalidnost pa bi lahko pridobila le v primeru, če bi se na drugo delovno mesto z upoštevanjem stvarnih razbremenitev, zaposlila s polnim delovnim časom. Sodbe pritožbenega in revizijskega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pa se nanašajo na drugačno dejansko in pravno podlago in sicer na izplačevanje nadomestila za invalidnost v primeru uveljavljanja pravic iz starševskega varstva. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnica, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 2. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporni, izhaja, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 10. 11. 2015 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: ročno lahko premešča bremena do 5 kg, delo lahko opravlja le občasno v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice, le z občasnim pripogibanjem, z rokami lahko opravlja delo, pri katerem odroči ali predroči do 70 stopinj v ramenih, s polnim delovnim časom od 9. 9. 2015 dalje. 9. 12. 2015 je tožnica z delodajalcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "čistilka II/a" z že obstoječimi prilagoditvami in pa prilagoditvami kot so opredeljene v pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 10. 11. 2015 in sicer s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko. Da tožnica opravlja delo skladno s stvarnimi razbremenitvami, kot izhajajo iz že citirane odločbe tožene stranke, med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali zaradi tega, ker tožnica delo opravlja v krajšem delovnem času od polnega, ne pa s polnim delovnim časom, ali to pomeni, da ni pričela delati na drugem delovnem mestu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

7. V 4. alineji prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2 je določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji, ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča navedena določba ne izključuje priznanja nadomestila za invalidnost v primeru, kot je obravnavani. Ne gre sicer za polno nadomestilo, temveč le za sorazmerni del upoštevaje, da tožnica dela v krajšem delovnem času, torej po 20 ur na teden. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, ki se prav tako nanaša na priznanje pravice do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost3 ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Da je taka odločitev pravilna nenazadnje kaže tudi možnost, ki jo ZPIZ-2 v petem odstavku 126. člena daje brezposelnim uživalcem denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki se zaposlijo s krajšim delovnim časom od polnega, pa čeprav jim je bila z odločbo o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja priznana premestitev na drugo delovno mesto, ki naj bi ga opravljali s polnim delovnim časom. Navedena odločitev pritožbenega sodišča je bila potrjena tudi pred Vrhovnim sodiščem RS4. Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da če se zavarovanec zaradi različnih razlogov zaposli za krajši delovni čas (situacija na trgu dela, starševsko varstvo ali drugi osebni razlogi), to ne pomeni, da ne dela v skladu s priznano invalidnostjo, ki se nanaša le na fizične razbremenitve. Zapis v odločbi, da je invalid zmožen za delo v polnem delovnem času, pomeni le to, da mu ni priznana časovna razbremenitev, ne pa da mora zaradi priznanih fizičnih razbremenitev delati polni delovni čas. Dejstvo, da invalid brez priznane časovne razbremenitve dela krajši delovni čas od polnega, vpliva na odmero nadomestila, ne pa na samo pravico. O odmeri nadomestila pa bo odločila tožena stranka, kot ji je to naložilo sodišče prve stopnje v točki III izreka izpodbijane sodbe.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Psp 250/2016 z dne 6. 10. 2016. 4 sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 6/2017 z dne 20. 6. 2017.