Jedro

Ni mogoče šteti, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nična, če je tožena stranka kot delodajalec upoštevala željo delavca, da bi se upokojil oziroma bi izpolnil pogoje za upokojitev kot delavec, kateremu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR sta sicer pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Vendar pa je treba posebej izpostaviti položaj delodajalca, ki je ekonomsko močnejša stranka, in ki diktira pogoje delavčeve zaposlitve. Če delodajalec ravna v nasprotju z zakonsko določbo, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in z načelom prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati odpravnino v višini 3.051,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 21. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 446,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku že izplačala odpravnino, dejansko in materialnopravno zmotna. Prav tako ni nepomemben njen ugovor ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2010, pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011, v katerem je sodišče odločilo, da se institut ničnosti smiselno nanaša tudi na odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot enostransko izjavo pogodbene stranke. Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) nična. Tožena stranka je navedla ter izkazala, da je bil tožnik izkušen in komunikativen serviser ter je imela potrebo po njegovem delu in dejansko poslovni razlog ni obstajal. Tožniku je bila izdana odpoved na njegovo željo, da se je lahko prijavil na zavodu za zaposlovanje ter črpal socialne pravice. Odpoved torej predstavlja izigravanje predpisov, po kateri je odpoved mogoča le, če obstaja utemeljen razlog iz 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Ker torej odpoved pogodbe o zaposlitvi nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom ter je nična, so posledice ničnosti take, da mora vsaka pogodbena stranka drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, nobena od strank pa ni upravičena terjati karkoli iz ničnega posla. Nadalje navaja, da sodišče ni verjelo listini z dne 20. 12. 2010 o izplačilu odpravnine (A3), ker je datum prejema odpravnine na tej listini vpisala A.A.. Verjetno je tožniku, ki je povedal, da je to listino, potem ko jo je prebral, podpisal, vendar pa ni hkrati tudi prejel denarja, ampak da je ta listina le predstavljala obvestilo o višini odpravnine. Takšna trditev bi potem tudi pomenila, da tudi blagajniški izdatek ni dokazilo o prejemu denarja, ampak je obvestilo o višini terjatve. Tožnik je tudi izpovedal, da dne 21. 12. 2010 ni bil na sedežu stranke, ker je vse listine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja prejel 20. 12. 2010. Tožena stranka navaja, da je bilo s tožnikom dogovorjeno, da pride 20. 12. 2010 po listine, vendar se tega dne na sedežu tožene stranke ni zglasil, temveč je prišel 21. 12. 2010. Priča B.B. je izpovedala, da je ona šla 21. 12. 2010 na banko po denar, ker je bila A.A. zasedena na sestanku s tožnikom, izpovedala je tudi, da je tožnika dne 21. 12. 2010 videla, ko je potem, ko je priča oddala denar, prihajal po stopnicah iz smeri pisarne A.A. in odhajal od tožene stranke. Priča C.C. pa je izpovedala, da ji je ob pripravi blagajniškega izdatka A.A. rekla, da naj zraven spne listino pod prilogo A3, ki je vsebovala tožnikov podpis. Sodišče izpoved prič B.B. in C.C. sploh ni ocenilo oziroma upoštevalo, čeprav bi bilo dolžno v skladu z 8. členom ZPP svojo odločitev sprejeti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče je odločitev oprlo tudi na to, da tožena stranka ni izdala blagajniškega izdatka za gotovinsko plačilo, kot je to storila v primeru drugih dveh delavcev, D.D. in E.E.. Pri tem je tožena stranka povedala, da je bila njima odpravnina izplačana v času, ko je tožena stranka imela še ročne knjigovodske dokumente, sedaj pa je prešla na računalniški program. Knjigovodski dokumenti so računalniško naknadno izpisani ter niso osnova za izplačilo. Osnova za izplačilo so dokumenti, ki so podpisani s strani delavcev. Pri tem tožena stranka ne vidi prav nobene razlike med blagajniškim izdatkom in listino „izplačilo odpravnine“, saj iz obeh izhaja, da je podpisnik prejel gotovino. Priči B.B. in C.C. nista bili prisotni, ko je tožnik prejel odpravnino, saj jo je prejel v navzočnosti A.A. in direktorja tožene stranke, ki sta potrdila, da je bil tožniku denar izročen in da je tožnik denar vzel. Tožena stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da navedena nista bila prepričljiva, ker nista znala vsak zase jasno izpovedati, kaj šele skladno, ali je bil tožniku denar predan v kuverti, ali ga je preštel ali ne. Pritožba opozarja, da sta bili priča in direktor tožena stranke zaslišana dve leti po dogodku, na pričanje se nista pripravila in niti usklajevala, kar tudi ni namen zaslišanja. Bilo bi čudno, če bi oba dobesedno izpovedovala enako. Povzema izpoved priče A.A. in direktorja, pri čemer je A.A. izpovedala, da se ne spomni, ali je bil denar v kuverti ali ne, ne spomni se, ali je tožnik denar preštel ali ne, direktor pa je izpovedal, da se dobro spomni, da je bil denar v kuverti, ne spomni pa se, ali je tožnik denar preštel. Tožena stranka ne razume, v čem naj bi bile neskladnosti, neprepričljivosti, prav tako pa opozarja, da je sodišče prve stopnje odločilo tudi na podlagi okoliščine, da se je tožnik dne 21. 12. 2010 ob 9.30 uri prijavil na zavodu za zaposlovanje, zaradi česar ni verjelo toženi stranki. Tožnik je odpravnino prejel 21. 12. 2010, potem ko je bil denar ob 11.50 uri dvignjen na banki. Tožnik je prebral listino A3 in jo nato tudi podpisal. S podpisom je potrdil, da je prejel odpravnino. Tožena stranka je plačilo odpravnine vnesla v svojo računovodsko dokumentacijo in bilance, kot tudi izhaja iz kontne kartice. Tožena stranka zato ne more ponovno izplačati odpravnine, saj je enkrat to že storila, oziroma jo je že enkrat tožnik prejel, ter je zato ne more vnesti v svoje računovodske bilance in se ji ne more priznati kot davčni odhodek, ker bi šlo za dvakratno izplačilo istega zneska z istim namenom. Sodišče je s svojo odločitvijo dejansko povedalo, da ji je znesek odpravnine 3.051,81 EUR v času, ko ga je prevzela pri C.C. in do odhoda tožnika iz sedeža tožene stranke, zadržala (ukradla) A.A., žena direktorja ali pa celo sam direktor tožene stranke. Tožena stranka je imela z devetimi zaposlenimi v letu 2010 prihodkov skoraj 2,8 milijonov evrov, skupni preneseni čisti dobiček je znašal 370.000,00 EUR. Niti direktor tožene stranke niti A.A. nista rabila 3.000,00 EUR in si tega denarja nista prisvojila, zlasti pa nista ogoljufala svojih delavcev, niti tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo najprej navaja, da tožena stranka ni konkretno navedla, iz katerih pritožbenih razlogov se pritožuje, pri čemer se sklicuje na 355. člen ZPP, da je potrebno v pritožbi navesti konkretne pritožbene razloge, ki so navedeni v členu 338. ZPP in ni dovolj navedba, da se vlaga pritožba iz vseh razlogov. Zato je treba po njenem mnenju pritožbo zavreči kot nepopolno. Nadalje pa prereka pritožbene navedbe ter podrejeno predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji; ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jo uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zmotno je stališče tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da pritožba tožene stranke ni popolna. Za pritožbo zadošča, da se sklicuje na vse pritožbene razloge, poleg tega pa tožena stranka tudi v pritožbi pove, da je bilo materialno pravo in dejansko stanje zmotno ugotovljeno, torej so pritožbeni razlogi tudi eksplicitno navedeni v pritožbi. Zato niso podani pogoji za zavrženje pritožbe kot nepopolne vloge.

Tožena stranka je tožniku dne 15. 10. 2010 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „serviser počitniških prikolic, avtodomov“ iz poslovnega razloga, s tem da je tožniku delovno razmerje prenehalo po poteku 90-dnevnega odpovednega roka, dne 17. 12. 2010. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) je v prvem odstavku 109. člena določal, daj je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V obravnavani zadevi ni sporna višina odpravnine v višini 3.051,81 EUR, temveč vprašanje, ali je bila odpravnina v navedenem znesku tožniku izplačana dne 21. 12. 2010 v prostorih tožene stranke, kot to trdi tožena stranka, ali pa je tožnik v prostorih tožene stranke dne 20. 12. 2010 le podpisal listino, s katero se je seznanil z višino odpravnine, ni pa mu bila odpravnina tudi izplačana, kot to zatrjuje tožnik.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožniku odpravnina ni bila izplačana. Svojo dokazno oceno je oprlo na ugotovitev, da osebi, ki naj bi bili bili prisotni pri domnevnem plačilu odpravnine, to sta zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A.A., nista prepričljivo izpovedali o okoliščinah zatrjevane vročitve odpravnine tožniku. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik dne 21. 12. 2010 že ob 9.30 uri prijavil na ZRZS, pri čemer je verjelo tožniku, da so mu bile listine v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja že pred tem vročene. Zato ni upoštevalo dokazila o dvigu denarja v višini 3.200,00 EUR na … banki dne 21. 12. 2010 ob 11.55 uri ter blagajniškega prejemka ter blagajniškega izdatka v višini 3.051,81 EUR, ki ga tožnik ni podpisal. Svojo dokazno oceno je oprlo tudi na dejstvo, da je pred tem tožena stranka odpravnino delavcu F.F. izplačala na račun, v primeru drugih dveh delavcev pa je izdala blagajniški prejemek za gotovinsko plačilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnikov podpis na listini „izplačilo odpravnine“ (A3) dokazuje prejem denarja oziroma da takšno sklepanje sodišča prve stopnje posledično pomeni, da tudi blagajniški prejemek ne dokazuje plačila. Sodišče prve stopnje namreč o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilo le na podlagi tožnikovega podpisa na navedeni listini, temveč na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, v smislu 8. člena ZPP, ki določa, da sodišče po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedb prič C.C. in B.B.. S tem v zvezi je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko ni verjelo toženi stranki, dejansko povedalo, da naj bi A.A., žena direktorja ali pa celo sam direktor tožene stranke ukradel ta denar. Sodišče prve stopnje je le ugotavljalo, ali je bila tožniku odpravnina izplačana ter ugotovilo, da odpravnina ni bila izplačana.

Glede vprašanja ničnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 160/2010 z dne 13. 9. 2011. V zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sicer res pojasnilo, da je na podlagi četrtega odstavka 39. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, ZDR) pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije to smiselno lahko velja tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot enostranske izjave pogodbene stranke s pravnimi učinki, ki jih opredeljuje ZDR. Vendar pa se je vrhovno sodišče v navedeni zadevi ukvarjalo s povsem drugim pravnim vprašanjem, saj je izpostavilo vprašanje ničnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potem ko delavec ni bil več v delovnem razmerju oziroma med strankama v sporu takrat pogodba o zaposlitvi (glede na prvo izredno odpoved) že ni več obstajala. Šlo je za pravni problem, ko sta bili delavcu izdani dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, druga takrat, ko delavec ni bil več v delovnem razmerju. Zato sporna (druga) izredna odpoved tožene stranke ni mogla imeti pravnih učinkov, ker je šlo za odpoved brez podlage, to je za nično pravno izjavo.

V obravnavani zadevi pa tožena stranka kot pravno nedopustno izpostavlja svoje lastno dejanje in se s tem poizkuša izogniti posledicam svojega ravnanja. Ni mogoče šteti, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, če je tožena stranka kot delodajalec upoštevala željo delavca, da bi se upokojil oziroma bi izpolnil pogoje za upokojitev kot delavec, kateremu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZDR sta sicer pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Vendar pa je treba v konkretnem primeru posebej izpostaviti položaj delodajalca, ki je ekonomsko močnejša stranka, in ki diktira pogoje delavčeve zaposlitve. Če delodajalec ravna v nasprotju z zakonsko določbo, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in z načelom prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Tudi sicer sodišča že od starorimskih časov ne nudijo zaščite stranki, ki zavedno ravna v nasprotju z lastnim dejanjem (venire contra factum proprium).

Ne gre tudi spregledati, da iz izpovedbe priče A.A. izhaja, da je bil pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, da se najde novega serviserja in na koncu je bilo po izpovedi priče res tako, da so novega serviserja zaposlili maja 2010. Povedala je tudi, da imajo zaposlena dva serviserja in je bilo treba v primeru tožnikovega odhoda zaposliti novega serviserja, ki bi prevzel tožnikova dela. Tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke H.H. izhaja, da je tožnik na svojem delovnem mestu uvedel v delo novega delavca, preden mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Torej tožnikovo delo po tej logiki dejansko ni bilo več potrebno, saj je tožena stranka na njegovo delovno mesto zaposlila v maju 2010 novega serviserja. Zato iz navedenega izhaja, da je dejansko obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga v smislu določbe drugega odstavka 81. člena ZDR oziroma prvega odstavka 88. člena ZDR. Tudi iz tega razloga sklicevanje tožene stranke na ničnost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljeno.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.