Jedro

Toženkina splošna trditev, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje trenutno slabo, samo po sebi ne utemeljuje njenega predloga za taksno oprostitev ali daljši odlog plačila oziroma obročno plačilo takse. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da se obveznosti v zvezi s plačili posojil ne upoštevajo kot odhodek pri odločanju o taksnih oprostitvah, ker je najem kredita posledica prostovoljne odločitve taksnega zavezanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse in predlog za obročno plačilo sodne takse za postopek s pritožbo (I. točka sklepa). Ugodilo je predlogu tožene stranke za odlog plačila sodne takse za postopek s pritožbo (II. točka sklepa). Toženi stranki je odložilo plačilo te takse do 31. 1. 2018 (III. točka sklepa).

2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi njenemu predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je prvo sodišče nepravilno ugotovilo, da bi toženka do konca poslovnega leta 2017 oziroma v začetku poslovnega leta 2018 lahko pridobila likvidna sredstva za plačilo takse v enkratnem znesku, brez da bi bila s tem ogrožena njena dejavnost. Iz listin, ki jih je toženka predložila, izhaja, da se za ohranjanje podjetja bori iz meseca v mesec. Znesek 5.246,00 EUR zapade v plačilo 28. 2. 2018, ne pa 31. 1. 2018. Sklep je v nasprotju z vsebino listin v spisu in splošno znanimi dejstvi. Sodišče sklepa špekulativno, kar je v nasprotju z dokaznim standardom prepričanja. Kredit je toženka vzela zato, ker je bila to prisiljena storiti, da obdrži podjetje nad vodo, kar pri podjetniškem poslovanju ni nič neobičajnega. To ne pomeni, da se je zaradi tega zvišala njena zmožnost plačati sodno takso.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženkina splošna trditev, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje trenutno slabo, samo po sebi ne utemeljuje njenega predloga za taksno oprostitev ali daljši odlog plačila oziroma obročno plačilo takse. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da se obveznosti v zvezi s plačili posojil ne upoštevajo kot odhodek pri odločanju o taksnih oprostitvah, ker je najem kredita posledica prostovoljne odločitve taksnega zavezanca. Razen tega je iz toženkine izjave o premoženjskem stanju razvidno, da je v letu 2017 opravljala delo za družbo N., d.o.o., plačila, ki bi jih družba N. d.o.o. v letu 2017 prejela, pa so bila po toženkinih trditvah porabljena za plačilo kredita pri upniku T. d.o.o. Gre za nesmiselno trditev, saj ni jasno, kako naj bi bila plačila, ki bi bila prejeta šele v bodočnosti, že porabljena za kreditne obveznosti, razen tega pa tudi ni jasno, kakšno zvezo ima s toženko trditev, da naj bi bila plačila, ki bi jih prejela tretja oseba (ne pa toženka), porabljena za plačilo kredita pri upniku T. d.o.o. (toženka ne pove, za čigav kredit naj bi šlo, njen zapis pa je mogoče razumeti le tako, da gre za kreditne obveznosti družbe N. d.o.o.).

5. Stranka mora konkretno in obrazloženo zatrjevati okoliščine, pomembne za presojo njenega premoženjskega in likvidnostnega stanja, tega bremena pa toženka ni izpolnila. V zvezi z izkazom poslovnega izida za leto 2016, iz katerega izhaja, da je imela toženka iz posojil, prejetih od bank, znatne finančne odhodke v višini 78.506,82 EUR, toženka v predlogu za taksno oprostitev ni podala nobenih trditev glede teh sredstev, zato so njene pritožbene trditve o vzroku najetja kredita neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Toženka je še trdila, da ima terjatve iz naslova izvedenih del v letu 2017 za družbo N. d.o.o. ter da naj bi del plačila prejela v januarju 2018, v skladu s pogodbo med njo in to družbo. Prvo sodišče ugotavlja, da gre za visoke zneske plačila, pri čemer očitno ne more iti za znesek 5.246,00 EUR, na katerega se neuspešno sklicuje toženka v pritožbi, saj je ta zapadel šele 28. 2. 2018, ne pa že v januarju 2018. Iz teh ugotovitev izhaja, da predstavljajo del toženkinega premoženja tudi njene poslovne terjatve, s tem v zvezi pa bi morala toženka pojasniti, zakaj ne more poravnati sodne takse z unovčenjem svojih terjatev. Toženka tega ni storila, saj je podala le pavšalne trditve, da investitor še ni prejel uporabnega dovoljenja, da bi lahko prodal nepremičnine in s kupnino plačal tudi opravljena dela. Te trditve bi morala toženka konkretizirati ter jih utemeljiti in dokazati, česar pa ni storila.

7. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

8. Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odločitev o pritožbi ni odvisna od uspeha v sporu glede glavne stvari.