Jedro

Spreminjanje cen nepremičnin na trgu je splošno znano dejstvo, ki ga stranke morajo in morejo upoštevati v primeru vestnega in skrbnega ravnanja. Na zvišanje (ali padec) cen je torej treba računati in se v primeru normalnega poslovnega rizika, kot tudi zvišanja cen, če se gospodarstvo usmerja k zvišanju cen, na neke normalne oziroma predvidljive spremembe cen stranka v okviru spremenjenih okoliščin ne more uspešno sklicevati. Drugače pa je, če gre za takšno intenziteto sprememb oziroma takšen dvig cen (bistven), da stranko prizadene v takšni meri, ki ima naravo očitnega nesorazmerja, neekvivalentnosti vzajemnih pogodbenih dajatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka A. Ž. s tožečima strankama dolžna skleniti prodajno pogodbo za stanovanje št. 28, Š. 34, L. z vsebino, kot ta izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, v petnajstih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, sicer bo listino nadomestila sodba ter odločilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi (prav tožeči) stranki pravdne stroške v znesku 2.242,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek po nasprotni tožbi, da pogodba o ari in predpogodba o prodaji in nakupu stanovanja z dne 7.11.2003 ne veže, je zavrnilo, zavrnilo je tudi podredni zahtevek po nasprotni tožbi, da se pogodba o ari in predpogodba o prodaji in nakupu stanovanja z dne 7.11.2003 razveže ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka), iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodba ni pravilna in je nezakonita, ker je v celoti v nasprotju z določbami OZ. Sodišče se sklicuje na načelo pacta sunt servanda, ki je določeno v 9. členu OZ, v nadaljevanju pojasnjuje, da se z institutom spremenjenih okoliščin rahlja strogost navedenega načela, glede na 6. odstavek 33. člena OZ. V nadaljevanju sodišče opozarja, da kakršnakoli sprememba ne opravičuje prenehanja veljavnosti oziroma razveze predpogodbe in natančno opisuje predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da predpogodba ne veže več. Določba 6. odstavka 33. člena OZ je kogentne narave in predpogodba že po samem zakonu ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne, ne glede na to, da pravdni stranki nista vnesli v pogodbo o ari in predpogodbo klavzule rebus sic stantibus. Obveznost pravdnih strank je zaradi spremenjenih okoliščin ugasnila že na podlagi zakona in je odločitev sodišča, da niso izpolnjene predpostavke za uveljavljanje instituta spremenjenih okoliščin napačna, pomeni tudi kršitev načela enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, ki ga določa 4. člen OZ, v zvezi s spremenjenimi okoliščinami pa posebej še 114. člen OZ. Sodišče te določbe sploh ni uporabilo in je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, ni upoštevalo interesov tožene stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo načela vestnosti in poštenja, določenega v 5. členu OZ, pa tudi ne načela enake vrednosti dajatev, določenega v 8. členu OZ. Obrazložitev izpodbijane sodbe sama sebi nasprotuje, na 13. strani sodišče navaja, da je tožena stranka morebiten dvig (ali padec) tržnih cen nepremičnine ob sklenitvi predpogodbe glede na splošno znano dejstvo spreminjanja cen nepremičnin na trgu mogla upoštevati, na 11. strani obrazložitve pa navaja, da tožena stranka ni dokazala, da so se tržne cene bistveno spremenile v času od sklenitve predpogodbe do steka pogojev za sklenitev glavne pogodbe. Sodišče torej navaja, da je spreminjanje cen nepremičnin na trgu splošno znano dejstvo, na drugi strani pa odločitev opira na ugotovitev, da tožena stranka ni uspela dokazati, da so se tržne cene bistveno spremenile. S tem je sodišče bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka. Ne drži trditev sodišča, da tožena stranka ni dokazovala tržnih cen v času steka pogojev za sklenitev glavne pogodbe, saj je predlagala ogled na kraju samem in izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil tržno vrednost stanovanja v letu 2003, ko je bila sklenjena predpogodba in tržno vrednost stanovanja v letu 2006, ko je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan. Sodišče navedenih dokazov ni izvedlo, z obrazložitvijo, da izvedba za končno presojo ni bila potrebna, kar pa ne drži. Sodišče navaja, da zatrjevano dejstvo, da si tožena stranka zaradi prenizko dogovorjene cene s prejeto kupnino ne more kupiti enakovrednega stanovanja ne pomeni, da je zato izpolnitev obveznosti sklenitve glavne pogodbe otežena, oziroma se zato ne da doseči namena pogodbe, kar pa ne drži, saj je kupnina bistvena sestavina tako predpogodbe kot tudi glavne pogodbe. Sodišče navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati zatrjevanega dejstva, da namen predpogodbe in na podlagi le-te sklenitev glavne prodajne pogodbe ni bila (zgolj) prodaja stanovanja za dogovorjeno ceno, temveč pridobitev zadostnih sredstev za nakup drugega stanovanja. Namen pa ni bil bistvena sestavina predpogodbe, ampak sta bistveni sestavini predmet in cena in ti dve bistveni sestavini bi moralo sodišče upoštevati pri svoji odločitvi. Dopise tožene stranke za pospešitev zapuščinskega postopka si je sodišče napačno razlagalo. Irelevantna je trditev sodišča, da tožena stranka nikoli do izpolnitve pogoja ni na tožečo stranko naslovila kakršnegakoli zahtevka o prekinitvi predpogodbe, saj predpogodba ne veže že po samem zakonu, če so podani pogoji 6. odstavka 33. člena OZ, v nasprotnem primeru bi bila grobo kršena ekvivalentnost vzajemnih obveznosti. Tožena stranka se je zanašala tudi na določbo 2. odstavka 6. člena predpogodbe. Glede zaslišanja odvetnice T. P. navaja, da drži ugotovitev sodišča, da je bila cena med strankama nesporna, vendar bi morala odvetnica stranke opozoriti na možnost spremenjenih tržnih razmer in predlagati vključitev klavzule rebus sic stantibus, oziroma v pogodbo uvesti določilo, po katerem bi se v primeru dviga tržnih cen nepremičnin kupnina uskladila na določen način, česar pa ni storila. Sodišče je zato napačno ugotovilo, da je bil namen prodajne pogodbe zgolj prodaja in nakup stanovanja za dogovorjeno, takrat tržno določeno kupnino. Tožena stranka prilaga tudi dokazilo v zvezi s trditvijo, da se je dejansko nameravala preseliti v staro Ljubljano in sicer v stanovanjsko stavbo na naslovu S. 15, za katerega zatrjuje, da ga je uspela pridobiti šele po koncu zadnje obravnave, saj ji je hitrejše pridobivanje dokazov onemogočila huda bolezen, zaradi katere je tudi predlagala preložitev obravnave, vendar sodišče njenemu predlogu ni sledilo. Napačna je trditev sodišča, da dejstvo, da se dogovorjena kupnina v predpogodbi razlikuje s sedaj tržno ceno, v nobenem primeru ne pomeni okoliščine, zaradi katere se ne bi dalo doseči namena prodajne pogodbe. Nepravilna je trditev sodišča, da je bil namen tožene stranke zgolj prodaja stanovanja in ne prejem kupnine v takšni višini, da bi si z njo lahko kupila enakovredno stanovanje, toženka se sprašuje, čemu je kupnina potem sploh določena, če gre nekomu le za to, da neko stvar proda. Sicer pa je toženka, v septembru 2004 denar potrebovala, glede tega tudi prilaga dokaz, ki ga prej ni mogla predložiti zaradi hude bolezni (glede prebivanja pri takratnem partnerju). Toženka se sprašuje, ali je glede na to, da je, kot navaja sodišče, splošno znano dejstvo, da se postopki na sodišču ne končajo hitro, to opravičljiv razlog, da so zaradi tega prizadete koristi in pravni interesi strank v primeru, ko je dedič samo eden. Sodišče navaja, da je spreminjanje cen na trgu splošno znano dejstvo, ki ga morajo (in morejo) stranke upoštevati, vendar ne za dobo pet let naprej. Sodišče ne navede, da bi morala odvetnica stranke na možnost spremenjenih tržnih razmer opozoriti. Ne drži ugotovitev sodišča, da je predpogodba enako varovala obe stranki, to bi bilo res le v primeru, če bi bila v predpogodbo vključena klavzula rebus sic stantibus. Toženka ni bila tista, ki je predpogodbo sestavljala, ampak jo je sestavljala odvetnica, poleg tega tistega dne, ko je bila poklicala k odvetnici, ni vedela, da se bo podpisovala predpogodba. Pravdne stranke so bile z nepredvidenostjo trajanja zapuščinskih postopkov seznanjene pred podpisom predpogodbe s strani odvetnice, niso pa bile seznanjene z možnostjo, da se bodo tržne razmere na nepremičninskem trgu spremenile in bi to dejstvo lahko vplivalo na bistvene sestavine predpogodbe in kasneje glavne pogodbe. Ne drži zaključek sodišča, da ni izpolnjena predpostavka, da spremenjenih okoliščin stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim tudi ni mogla izogniti ali odkloniti njihovih posledic. Zaključek sodišča, da bi lahko tožena stranka v pogajanjih poskušala doseči ustrezno vsebino predpogodbe je napačen, saj pogajanj ni bilo, toženka pa klavzule rebus sic stantibus ni predlagala zato, ker ni pravnik, na vsebino predpogodbe ni imela vpliva. Tržna vrednost nepremičnin pa je varovana tudi na davčnem področju. Prav tako ne držijo ugotovitve sodišča glede adaptacije, tožena stranka pritožbi prilaga fotografije, za katere navaja, da jih zaradi hude bolezni ni mogla predložiti prej in iz katerih izhaja, da sta tožnika z adaptacijo vrednost stanovanja dejansko zmanjšana. Tudi zaradi ugotovitve vrednosti adaptacije je tožena stranka predlagala izvedenca gradbene stroke, sodišče tega dokaza ni izvedlo. Izjave sosede V. J. sodišče ni pravilno ocenilo. Sodišče je zato napačno zaključilo, da se tožena stranka na spremenjene okoliščine ne more sklicevati in jo zato predpogodba veže in toženo stranko zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe, zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi pa je neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da sta se tožnika leta 2005 prostovoljno izselila iz stanovanja in v stanovanje vselila mater prvega tožnika, to sta storila brez soglasja toženke, toženki nista plačevala najemnine. K pritožbi prilaga tudi zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III P 2235/2008. Brez soglasja toženke sta tožnika tudi zamenjala okna, sodišče tudi ni upoštevalo vseh dopisov, ki jih je toženka pošiljala tožnikoma in na katere nista odgovarjala. Tožnika sta toženki popolnoma onemogočala razpolaganje s stanovanjem, deponiranja kupnine pri odvetnici, ki sta jo izbrala tožnika pa ni mogoče šteti kot izpolnitev predpogodbe s strani tožnikov. Tožena stranka predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku tožene stranke pa v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka po tožbi in tožena po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da v obširni pritožbi tožena stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ki bi jih lahko in morala predložiti do konca prvega naroka in niso obstali razlogi, ki jih zatrjuje v pritožbi. Nove navedbe in predloženi dokazi so prepozni in jih sodišče ne sme in ne more upoštevati. Sodišče je upoštevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo enakovrednosti dajatev. Obrazložitev izpodbijane sodbe ni sama v nasprotju, tožena stranka prav tako ni dokazala tržnih cen v času steka pogojev za sklenitev glavne pogodbe. Sodišče je pravilno zaključilo, da je bil namen pogodbenih strank kupiti in prodati stanovanje, trajanje zapuščinskih postopkov ni bilo nepričakovano dejstvo. Tožena stranka v svojih izpovedih ni verodostojna in njeni dokazi ne potrjujejo njenih navedb in trditev. Iz zaslišanja odvetnice izhaja, da je bila pogodbena cena med strankama že dogovorjena in se o njej ob pripravi pogodbe nista pogajali. Odvetnica je pravdne stranke opozorila na vsa pravno relevantna dejstva. Tožena stranka v pritožbi navaja nasprotujoče si trditve. Dolgotrajnost zapuščinskega postopka in spremenjene cene nepremičnin niso nepričakovani ali izredni dogodki. Zakaj kdo potrebuje kupnino, pa ni bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe. Zavajajoča je pritožbena trditev o trajanju zapuščinskega postopka. Predpogodba je enako varovala obe stranki, tožena stranka potvarja dejstva in jih umešča v čas, ki ni relevanten za odločanje o tem postopku. Tožena stranka je bila pri odvetnici večkrat in je za potrebe sklepanja pogodbe podpisala tudi pooblastilno razmerje, kar dokazuje, da je imela vse možnosti in je aktivno sodelovala pri vsebini predpogodbe. Navedbe in predložene fotografije v zvezi s temi navedbami so nova dejstva in nov dokaz, ki jih sodišče ne sme upoštevati. Tožnika v ničemer nista kršila predpogodbe, nespoštovanje pogodbenih določil in sodb s strani tožene stranke pa kaže dejstvo, da v stanovanju kljub pravnomočni sodni odločbi, da se je dolžna iz stanovanja izseliti, še vedno prebiva.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi obrazložitev sodbe sama sebi nasprotovala, pri čemer naj bi bilo nasprotje v tem, da na 13. strani obrazložitve sodišče navaja, da je tožena stranka morebiten dvig ali padec tržnih cen nepremičnin ob sklenitvi predpogodbe, glede na prejeto opozorilo glede nepredvidenega zaključka zapuščinskih postopkov ter glede na splošno znano dejstvo spreminjanja cen nepremičnin na trgu, mogla upoštevati, na 11. strani sodbe pa sodišče navaja, da tožena stranka ni dokazala, da so se tržne cene bistveno spremenile v času od sklenitve predpogodbe do steka pogojev za sklenitev glavne pogodbe. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je splošno znano dejstvo spreminjanje cen nepremičnin in da tožena stranka ni dokazala bistvene spremembe cen nepremičnin, kar pa sta različna pojma.

Nadalje je ugotoviti, da so utemeljene navedbe iz dogovora na pritožbo, da tožena stranka v pritožbi navaja nekatera nova dejstva in predlaga nove dokaze, kar je prepozno (337. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), saj v pritožbi tudi ni zatrjevala, da navedenih dejstev ni mogla navesti in dokazov ne predložiti iz opravičenega razloga, to je brez svoje krivde, do konca prvega naroka za glavno obravnavo (22.4.2009). Razlog, ki ga zatrjuje, je namreč nastal že po prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bila sama tožena stranka navzoča (glej list. tš. 103 in 127).

Utemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da ne drži trditev sodišča, da tožena stranka ni dokazovala tržnih cen v času steka pogojev za sklenitev glavne pogodbe, saj je med drugimi dokazi predlagala tudi ogled na kraju samem in izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil tržno vrednost stanovanja v letu 2003, ko je bila sklenjena predpogodba in tržno vrednost stanovanja v letu 2006, ko je bil zapuščinski postopek pravnomočno zaključen. Tožena stranka je namreč v nasprotni tožbi navajala, da je bila ob podpisu predpogodbe za sporno stanovanje določena cena 58.420,95 EUR (14.000.000,00 SIT), kar je bila ob podpisu predpogodbe 7.11.2003 realna cena, konec septembra 2006 pa je bila cena za stanovanje na lokaciji v Šiški v približno enaki velikosti od 120.000,00 EUR do 140.000,00 EUR, kar je več kot 100% več, kot je bila dogovorjena cena. Navajala je, da je pošteno tržno ceno v mesecu septembru 2006 mogoče ugotoviti z izvedencem gradbene stroke in predlagala, da sodišče postavi izvedenca gradbene stroke, ki naj na podlagi ogleda stanovanja ugotovi tržno vrednost stanovanja v mesecu septembru 2006 brez adaptacij tožene stranke. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da so se tržne cene bistveno spremenile v času od sklenitve predpogodbe do steka pogoja do sklenitev glavne pogodbe, je torej preuranjen. Tožena stranka je namreč navedeno dokazovala z izvedencem gradbene stroke, navedenega dokaza pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, pri čemer je dejstvo, ali je prišlo do bistvene spremembe tržnih cen v času od sklenitve predpogodbe do steka pogoja za sklenitev glavne pogodbe v zadevi, po oceni sodišča druge stopnje odločilno.

Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se tožena stranka v okviru 33. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, OZ) ne more sklicevati na dolgotrajnost zapuščinskega postopka, saj že iz 8. točke 1. člena predpogodbe izhaja, da bi utegnil zapuščinski postopek trajati dalj kot eno leto, pri čemer je tudi priča T. P. izpovedala, da je zagotovo strankam povedala, da ni mogoče reči, kdaj se bo zapuščinski postopek končal in je tudi splošno znano dejstvo, da se postopki na sodišču ne končajo hitro. Sodišče druge stopnje soglaša tudi z zaključkom, da je spreminjanje cen na trgu splošno znano dejstvo, ki ga stranke morajo in morejo upoštevati v primeru vestnega in skrbnega ravnanja. Na zvišanje (ali padec) cen je torej treba računati in se v primeru normalnega poslovnega rizika, kot tudi zvišanja cen, če se gospodarstvo usmerja k zvišanju cen, na neke normalne oziroma predvidljive spremembe cen stranka v okviru spremenjenih okoliščin ne more uspešno sklicevati. Drugače pa je, če gre za takšno intenziteto sprememb oziroma takšen dvig cen (bistven), da stranko prizadene v takšni meri, ki ima naravo očitnega nesorazmerja, neekvivalentnosti vzajemnih pogodbenih dajatev. Določbe 33. člena in 112. člena OZ zato ne dajejo podlage za apriorno izključitev možnosti, da bi se stranka lahko sklicevala na okoliščine, ki (grobo) porušijo ekvivalentnost vzajemnih obveznosti.

6. odstavek 33. člena OZ določa, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne. Kot je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, je pomen pravila enak kot institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. V primeru, da so pogoji 6. odstavka 33. člena izpolnjeni, pogodba že po zakonu ne veže in razveza ni potrebna. Vendar pa kakršnakoli sprememba okoliščin ne opravičuje prenehanja veljavnosti predpogodbe in je pri razlagi, katere spremenjene okoliščine so relevantne, smiselna analogija s konkretnejšima 2. in 3. odstavkom 112. člena OZ.

Pri tem je stališče sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja, da spreminjanja cen nepremičnin na trgu v nobenem primeru ni mogoče upoštevati, ker lahko stranka v pogajanjih doseže ustrezno vsebino predpogodbe, na primer določitev maksimalnega roka, vnos določila, da se v primeru (bistvenega) dviga cen nepremičnin kupnina uskladi na določen način ali celo vnos klavzule rebus sic stantibus v predpogodbo, zmotno. V primeru 100% dviga cen nepremičnin, kot ga zatrjuje tožena stranka, ni mogoče avtomatsko reči, da bi tudi takšen dvig cen stranka morala in mogla pričakovati in nanj računati ob sklepanju predpogodbe.

Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke glede odločilnega dejstva v zadevi, to je glede tržne cene sporne nepremičnine v času, ko je nastopila obveznost sklenitve glavne pogodbe, je dejansko stanje v zadevi ostalo, kot že navedeno, nepopolno ugotovljeno. Že iz tega razloga je bilo potrebno razveljaviti sodbo glede primarnega nasprotnega tožbenega zahtevka, posledično pa tudi glede podrednega nasprotnega tožbenega zahtevka ter tudi zahtevka po tožbi, ki je vezan na odločitev o nasprotni tožbi. V zadevi je namreč ključen ravno obseg spremembe cene. Če se je cena spremenila v obsegu, kot se je tudi sicer spreminjala v tistem časovnem obdobju, torej če je bil že v času sklepanja predpogodbe trend rasti cen in se je tržna vrednost spornega stanovanja v času od sklenitve predpogodbe do trenutka, ko bi morala biti sklenjena pogodba, dvignila v skladu z navedenim trendom, potem gre za dvig cene, na kakršnega bi tožena stranka ob sklepanju predpogodbe morala in mogla računati, v primeru, da pa bi šlo za bistveno večji dvig cen (tožena stranka zatrjuje 100% dvig cen), torej dvig cen nad trendom, kakršen je bil v času sklepanja predpogodbe, pa ni mogoče reči, kot je bilo že navedeno, da bi na takšen dvig cen tožena stranka morala in mogla računati in ga pričakovati. V ponovljenem postopku bo zato sodišče moralo v skladu s predlogom tožene stranke postaviti izvedenca gradbene stroke in mu zastaviti ustrezno nalogo, da bo lahko ugotovilo, ali je šlo za takšen dvig cen, na kakršnega je tožena stranka lahko računala oziroma mogla računati oziroma, ali je šlo za tako bistven dvig cen, da nanj ni mogla računati in ga pričakovati in se v takem primeru lahko uspešno sklicuje na spremenjene okoliščine.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 355. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo namreč v ponovljenem postopku moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, nato pa ponovno oceniti izvedene dokaze in presoditi, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo 6. odstavka 33. člena OZ, od česar je odvisna odločitev tako o nasprotnem tožbenem zahtevku, kot o zahtevku po tožbi. Glede na že navedeno, nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni.

Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.