Jedro

Glede na obrazloženo je sodišče v postopku sprejema ukrepa, s katerim je poseglo v starševsko skrb, ustrezno tehtalo tako ustavno pravico do starševstva, ki staršem primarno zagotavlja odločati tudi o vzgoji in izobraževanju svojih otrok, kot na drugi strani ali ravnanje staršev sledi otrokovi koristi ali jo ogroža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče nasprotnima udeležencema, ki sta starša mladoletnih otrok A. A. in B. B., ponovno izreklo ukrep omejitve starševske skrbi nad obema otrokoma z nadzorom predlagatelja - Centra za socialno delo nad vzgojno varstvenimi metodami obeh staršev tako, da sta se starša dolžna najmanj dvakrat mesečno udeležiti razgovora pri CSD zaradi spremljanja njune skrbi za otroke in napredovanja pri izvajanju ustreznega starševstva, v okviru katerega bosta znala in zmogla slediti koristim otrok, nadalje, da sta starša dolžna najmanj enkrat mesečno omogočiti obisk CSD na njunem domu, nadalje najmanj enkrat mesečno strokovnim delavcem CSD omogočiti pogovor z otrokoma v prostorih predlagatelja, dolžna sta se vključiti v starševsko svetovanje na Centru za duševno zdravje in otrokoma zagotavljati redno izobraževanje na javni oziroma zasebni šoli z javno veljavnim izobraževalnim programom (točka I.). Nadalje je odločilo, da se ukrep ponovno izreče za eno leto od izdaje sklepa (točka II.), da je CSD dolžan spremljati izvajanje ukrepa in o opravljanju nadzora nad izvajanjem starševske skrbi poročati sodišču (točka III.) in odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (točka IV.).

2.Zoper sklep vlagata pritožbo nasprotna udeleženca (v nadaljevanju starša). V uvodu grajata storitev postopkovnih kršitev, in sicer, da temelji sklep na nepravilnem predlogu CSD, ki je bil vložen po izteku veljavnosti prvotnega sklepa. Povzemata podatke spisa glede poteka prvotnega sklepa in dneva podaje predloga CSD za podaljšanje. Grajata, da predlog predlagatelja nima ustreznega podpisa. Podpisala ga je državna odvetnica, ki zastopa CSD, ni pa podpisa odgovorne osebe CSD. Predlog tudi ne vsebuje pečata CSD, temveč pečat državnega odvetništva. Nadalje navajata, da kopija sklepa z dne 20. 11. 2024 ni kopija izvirnika, ki sta ga pritožnika videla ob vpogledu v sodni spis. Navajata, da prepis zvočnega zapisa obravnave ni bil podpisan z modrim mokrim črnilom niti elektronsko overjen, kar pomeni, da ne obstaja jamstvo, da gre za verodostojen dokument. Očita kršitev pravice do poštenega postopka, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V nadaljevanju podajata razloge zaradi neutemeljenosti podaljšanja ukrepa omejitve starševske skrbi. Predlagatelj ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi kazali, da naj bi bila šoloobvezna otroka ogrožena oziroma da bi bile ogrožene njune pravice. Po zdravstveni krizi v šolskem letu 2021/2022 sta se odločila, da se bosta njuna otroka šolala od doma in o tem obvestila matično šolo. Ker iz matične šole nista prejela nobenega šolskega gradiva od 1. 9. 2021 niti pošte, sta s 1. 1. 2022 otroka začela šolati na XY in tudi plačala šolnino. S tem otrokoma omogočata primerno izobraževanje. Diskrecijska pravica države pri urejanju obveznega izobraževanja ni absolutna, temveč je omejena s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami, ki jih varujejo mednarodni pravni akti in Ustava. Starši imajo pravico, da v skladu s svojimi prepričanji izbirajo način izobraževanja za svoje otroke, kar je potrjeno v več mednarodnih dokumentih. Neutemeljenost podaljšanja ukrepa omejitve starševske skrbi potrjuje tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice. Država lahko ureja minimalne standarde izobraževanja, vendar ne more absolutno preprečiti alternativnih oblik izobraževanja, če te izpolnjujejo potrebne kriterije in omogočajo nadaljnje izobraževanje otrok. Otroka dosegata odlične učne rezultate, ki so potrjeni v spričevalih, in se psihosocialno razvijata v skladu s sprejetimi družbenimi standardi. Ker država priznava spričevala iz drugih držav, bi moralo sodišče enako obravnavati legalizirana tuja spričevala tudi v tem primeru. Sodišče je grobo poseglo v pravico do družinskega življenja pritožnikov in njunih dveh otrok. Omejitev je zakonita le, če jo dovoli zakon, če sta otroka ogrožena.

3.Predlagatelj v odgovoru na pritožbo odgovarja na posamezne pritožbene navedbe ter se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Nasprotna udeleženca sta starša A. A. in B. B. in sta bila tako v obravnavanem postopku, kot v postopku po prvem predlogu za omejitev njune starševske skrbi, že večkrat opozorjena in tudi s strani šole pozvana k izpolnitvi obveznosti, vključiti mladoletni hčerki v obvezno osnovnošolsko izobraževanje v skladu z Zakonom o osnovni šoli. Ta dolžnost jima je bila naložena že z začasno odredbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 7. 11. 2022.

6.Starša v pritožbi očitata kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave kot tudi kršitev mednarodnih aktov, zlasti EKČP. Menita, da je poseg v njuno starševsko skrb neutemeljen, ker njuni hčerki uspešno pridobivata znanje in izpolnjujeta standarde šolanja s tem, da se deklici od 1. 1. 2022 šolata na XY, ki je mednarodno priznana tuja izobraževalna ustanova.

7.Sodišče druge stopnje je v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v povezavi z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1) ter v okviru pritožbenih razlogov, ugotovilo, da sodišče ni storilo uradno upoštevanih kršitev pravil pravdnega postopka, ter da tudi očitek kršitve bistvenih pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki jih uveljavlja pritožba, ni utemeljen.

8.Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbene očitke kršitve 6. člena EKČP in 22. člena Ustave, ker sodišče naj ne bi zagotovilo enakega varstva pravic udeležencev v postopku. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče kršilo določbe Sodnega reda s tem, da bi kršilo pravila o vročanju sodnih dokumentov, možnosti vpogleda v spis in dostopa do dokumentov, ki so podlaga za odločanje sodišča. Tudi očitek, da predlog za začetek tega postopka ni podpisan s strani osebe, ki bi lahko predlagatelja veljavno zastopala ter, da nima pravega žiga, ni utemeljen. Nasprotna udeleženca imata kot stranki postopka možnost vpogleda v sodni spis, kjer se nahajajo vse vloge strank, z njihove strani predloženi listinski dokazi ter zapisniki in dopisi, ki jih je tekom postopka napravilo sodišče za posamezna procesna dejanja, vse skladno z določbami Sodnega reda. Obravnavani predlog, ki se res glasi kot predlog za podaljšanje ukrepa trajnega značaja, je vložen, podpisan in opremljen s strani zakonitega zastopnika predlagatelja. Sodišče druge stopnje dodaja, da bi lahko obravnavani postopek sodišče začelo tudi brez formalnega predloga. Drugi odstavek 106. člena ZNP-1 namreč določa, da lahko postopek za odločanje o ukrepih trajnega značaja začne sodišče tudi po uradni dolžnosti.

9.Zavrniti je potrebno tudi pritožbene navedbe glede kršitve pravočasnosti vloženega predloga. Drži, da je pred izpodbijanim sklepom sodišče že izdalo prvoten sklep, in sicer dne 23. 2. 2023, ki je veljal do 23. 2. 2024. Ker je sodišče obravnavani sklep ponovno izreklo in ni podaljšalo predhodno veljavni sklep, so vsa pritožbena navajanja v tej smeri nebistvena.

10.Po določbi 4. člena Zakona o osnovni šoli (v nadaljevanju ZOsn) morajo starši zagotoviti, da njihov otrok izpolni osnovnošolsko obveznost. Nadalje določa 5. člen, da imajo starši pravico izbirati osnovnošolsko izobraževanje otroka v javni ali zasebni šoli, ki izvaja javno veljavni izobraževalni program osnovne šole in je vpisana v razvid izvajalcev javno veljavnih izobraževalnih programov pri ministrstvu pristojnem za šolstvo ali osnovnošolsko izobraževanje otroka v zasebni šoli, ki je pri ministrstvu vpisana v register zasebnih vrtcev in šol, ki izvajajo mednarodne programe. Pravico pa imajo tudi do osnovnošolskega izobraževanja otroka na domu.

11.Glede na citirane določbe ZOsn ter ustavno zagotovljeno pravico do izobraževanja sicer drži, da imajo starši pravico izbrati način šolanja za svoje mladoletne otroke, vendar kot izhaja iz citiranih določb zakona, le v okviru javno veljavnih programov izobraževanja v Republiki Sloveniji. Ni sporno, da mladoletni hčerki nasprotnih udeležencev nista vključeni v nobeno od oblik izobraževanja, kot jih omogoča 5. člen ZOsn. Nasprotni udeleženec je v svoji izpovedbi potrdil, da osvojenega znanja, ki naj bi ga hčerki dobili na zasebni šoli, v katero sta vpisani, ne preverja strokovno usposobljena oseba iz te šole, temveč nasprotna udeleženca sama, kar pomeni, da po lastni presoji zapišeta, katera znanja sta deklici osvojili. Spričevala, ki jih nasprotna udeleženca vlagata v spis, sta torej izdana na podlagi preverjanja znanj s strani nasprotnih udeležencev. Starša nista dokazala, da bi bilo osnovnošolsko izobraževanje, ki ga deklici sedaj opravljata, veljavno priznano v Sloveniji. Izvedeni dokazi so potrdili nasprotno, da program osnovnošolskega izobraževanja na XY, ni priznan v Sloveniji, niti v Avstriji ali na Hrvaškem (l. št. 170 in 171 v spisu).

12.Sodišče je pravno relevantna dejstva ugotovilo na podlagi natančne presoje listinskih dokazov (dokazi pod B4 in B7, priloga pod A3, odgovor na list. št. 169 in 170 ter 171 in ostalih v spisu), na podlagi ocene izpovedbe očeta, ocene psihoterapevtskega poročila z dne 18. 9. 2023, ter zapisov osebnih pogovorov s staršema - priloga A6, priloga A4 in A8, A5 in A10. Vse posamezne dokaze je nato vključilo v skupno dokazno oceno, na podlagi katere je ugotovilo, da starša deklicama sicer omogočata zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, da sta deklici fizično primerno razviti in urejeni, da pa trenuten način šolanja deklicama ne zagotavlja in ne omogoča pridobiti obvezne in veljavne osnovnošolske izobrazbe v Sloveniji. Nadaljnja ugotovitev je, da starša ne sodelujeta s centrom za socialno delo, da se je sicer v lanskem letu določeno sodelovanje vzpostavilo, proti koncu enoletnega trajanja ukrepa trajnega značaja pa sta starša sodelovanje zopet zavrnila. Te okoliščine dodatno utemeljujejo, da je ukrep omejitve starševske skrbi nujen, ker bo starša zavezal k sodelovanju, v okviru katerega jima bo na razpolago strokovna pomoč in podpora pri izvajanju starševske skrbi in pri odpravljanju vzgojnih in drugih odločitev, ki otrokoma niso v korist.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovljena dejstva, pravilno materialno pravno okvalificiralo ter v točkah od 10 do 14 obrazložitve navedlo ustrezne razloge za presojo, da ravnanje staršev ne sledi največji koristi mladoletnih hčerk. Starša zaradi neizpolnjevanja zakonske dolžnosti, omogočiti deklicama opraviti obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki v Republiki Sloveniji traja devet let, ogrožata tako trenutne kot dolgoročne koristi njunih otrok.

14.Po prvem odstavku 54. člena Ustave imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Drugi odstavek tega člena Ustave pa določa, da se lahko ta pravica in dolžnost staršem omeji iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Dolžnost države do posebnega varstva družine in otrok izhaja tudi iz Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP). Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 7. členu nalaga staršem, da v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za otroka, ga vzgajajo s spoštovanjem do otrokove osebnosti, individualnosti in dostojanstva. Četrti odstavek 7. člena DZ določa, da je za otrokovo korist v slehernem sodnem postopku dolžno skrbeti tudi sodišče. Glede na obrazloženo je sodišče v postopku sprejema ukrepa, s katerim je poseglo v starševsko skrb, ustrezno tehtalo tako ustavno pravico do starševstva, ki staršem primarno zagotavlja odločati tudi o vzgoji in izobraževanju svojih otrok, kot na drugi strani ali ravnanje staršev sledi otrokovi koristi ali jo ogroža. Glede na konkretno ugotovljene okoliščine je sodišče pravilno presodilo, da so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za omejitev starševske pravice, kot jo določa zakon.

15.Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji, da ugotovljena pravno pomembna dejstva - šolanje deklic na zasebni šoli, ki ne omogoča pridobitve veljavne osnovnošolske izobrazbe, na podlagi katere jima bo omogočeno nadaljnje izobraževanje v srednješolskem ali poklicnem izobraževanju, ne predstavlja ravnanja staršev, ki bi bilo v korist mladoletnih hčerk, temveč, da starša ne sledita in ne ravnata v skladu s koristmi mladoletnih hčerk.

16.Sodišče prve stopnje je ponovno izdalo ukrep trajnega značaja, s katerim je delno omejilo starševsko skrb nasprotnima udeležencema (tretjega odstavka 171. člena DZ). Dejstvo je sicer, da je bil staršema predhodno že izrečen ukrep, a starša v pretežni meri nista izpolnila dolžnosti, ki so jima bile naložene. Pravna teorija in sodna praksa se v takih primerih sicer zavzemata za izrek strožjih ukrepov trajnega značaja, ki jih določa DZ. Center za socialno delo bo zato moral izvajati redni nadzor nad izvajanjem ukrepa.

17.Po zaključku glavne obravnave so nastale določene okoliščine, ki izhajajo iz dopisa nasprotnih udeležencev z dne 10. 2. 2025 ter iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve Policijske postaje ... z dne 31. 1. 2025. Zaradi časovnih mej pravnomočnosti sodišče druge stopnje teh okoliščin ne upošteva in nanje ne odgovarja. Opozarja pa, da bo moralo sodišče zahtevati od centra za socialno delo dodatna poročila glede okoliščin, ki izhajajo iz navedenih dopisov, zlasti glede zbiranja obvestil s strani Policijske postaje. Center za socialno delo ter tudi sodišče po uradni dolžnosti, sta dolžna zaradi varovanja koristi mladoletnih otrok voditi nadaljnje postopke za odpravo morebitne ogroženosti mladoletnih hčerk nasprotnih udeležencev, v kolikor bi se izkazalo, da izrečeni ukrep omejitve starševske skrbi ne bi odpravil ogrožanja.

18.Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1Prvi ukrep trajnega značaja po določbi tretjega odstavka 171. člena Družinskega zakonika je naslovno sodišče izdalo 23.2.2023, za čas enega leta.

2Drugi odstavek 54. člena Ustave Republike Slovenije

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 54, 54/1, 54/2 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 7, 7/4, 171, 171/3 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 106 Zakon o osnovni šoli (1996) - ZOsn - člen 4, 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.