Jedro

Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku v zadevi davčnega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 dodatno odmerila DDPO v znesku 32.648,50 EUR in pripadajoče obresti v znesku 5.309,63 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe ter obresti od premalo plačanih akontacij DDPO v letu 2016 v znesku 1.502,20 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dne 31. 3. 2017 (I. točka izreka). Iz II., III. in IV. točke izreka izhaja, da mora tožnik obveznosti iz I. točke izreka plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe na navedene podračune, da bodo po poteku roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni nadzor pravilnosti obračunavanja in plačevanja DDPO za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Navaja, da je tožnik v obračunu DDPO uveljavljal dve olajšavi za zaposlovanje, in sicer olajšavo za zaposlovanje po 5. členu Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2019 (v nadaljevanju ZRPPR1015) oziroma drugem odstavku v relevantnem obdobju veljavnega 28. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 20/2011, 57/2012- veljaven do 30. 6. 2016, v nadaljevanju ZSRR-2) v višini 208.028,07 EUR in olajšavo za zaposlovanje invalidov v višini 38.076,27 EUR ter tako znižal osnovo za davek za 246.104,34 EUR. Davčni organ se sklicuje na prvi in drugi odstavek 27. člena ZSRR-2, drugi odstavek 28. člena ZSRR-2, Uredbo o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči in načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje (Ur. list RS, št. 93/14, v nadaljevanju Uredba). Navaja, da lahko zavezanci za DDPO uveljavljajo davčno olajšavo v višini 70 % stroškov dela na novo zaposlenega delavca, če izpolnjujejo kumulativno določene pogoje, in sicer, da imajo sedež in dejansko izvajajo dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, da zaposlijo brezposelno osebo iz ciljne skupine ukrepa, da zaposlijo brezposelno osebo za 12 mesecev neprekinjeno, da z zaposlitvijo izkažejo neto povečanje števila zaposlenih, ter da ne presegajo najvišje dovoljene državne pomoči. Spodbuda za zaposlitev v obliki davčne olajšave je regionalno naravnana, zato jo lahko koristijo samo tisti zavezanci, ki imajo sedež in tudi dejansko izvajajo tržno dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Pojasni, da v kolikor zavezanec opravlja ekonomske aktivnosti tudi izven tega območja, ne more uveljavljati te vrste olajšave za delavce, ki opravljajo delo oziroma imajo delovna mesta izven tega območja. Davčni organ je na podlagi uradnih evidenc in dokumentacije tožnika v preglednici za vsako brezposelno osebo navedel, ali izpolnjuje pogoje za uveljavljanje olajšave. Iz preglednice izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja ter v ta namen zaposluje delavce za delavno mesto varnostnik, ki imajo običajno bivališče v krajih v bližini objektov, ki jih varujejo. Varnostniki zato vsakodnevno ne pridejo na delo na sedež tožnika, temveč na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja ter dodatne storitve. Davčni organ pojasni, da upoštevaje navedene ugotovitve se v obračunu DDPO zmanjša davčna olajšava za zaposlovanje po drugem odstavku 28. člena ZSRR-2 za 192.050,01 EUR. Tožnik je po ugotovitvah davčnega organa dolžan plačati za leto 2015 DDPO v višini 38.191,96 EUR od davčne osnove 224.658,59 EUR po stopnji 17 %, določeni v 60. členu Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Ker je tožnik že plačal DDPO v višini 5.543,46 EUR, je dolžan plačati še razliko v višini 32.648,50 EUR. V skladu s 370. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je tožnik dolžan plačati DDPO v roku 30 dni od dneva predložitve davčnega obračuna. Pojasni tudi, da so zaradi ugotovitev davčnega organa o spremembi davčne osnove DDPO v letu 2015 od premalo plačanih akontacij v znesku 2.720,70 EUR v letu 2016 obračunane obresti po 95. členu ZDavP-2 od datuma zapadlosti do 31. 3. 2017 v skupni višini 1.502,20 EUR.

3. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ zavrnil pritožbo tožnika in pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa, da ne prizna davčne olajšave za tiste delavce, ki niso opravljali dela na t.i. problemskem območju in na tem območju niso imeli stalnega prebivališča. Pripominja, da je davčni organ davčno olajšavo priznal samo za tiste delavce, ki opravljajo dela na problemskih območjih in izpolnjujejo tudi druge pogoje za t.i. prikrajšanega delavca.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in se v tožbi sklicuje na določilo drugega odstavka 28. člena ZSRR-2 ter navaja, da ni sporno, da tožnik izpolnjuje vse navedene pogoje za uveljavljanje olajšave za zaposlovanje. Pojasni, da mu je davčni organ olajšavo za zaposlovanje za delavce pod zaporednimi št. 1, 6, 10, 57 in 58 priznal, torej je ugotovil, da tožnik na problemskem območju z visoko brezposelnostjo dejansko izvaja dejavnost. Meni, da relevantna zakonodaja ne določa, da do olajšave za zaposlovanje ni upravičen delodajalec, ki dejavnost opravlja tako na območju z visoko stopnjo brezposelnosti, kot izven tega območja. Ob navedenem se sklicuje na dva javna razpisa, ki sta se nanašala na ustvarjanje novih delovnih mest na območju določenih občin, na katerih je tožnik pridobil nepovratna sredstva.

5. Nadalje se sklicuje na definicijo prikrajšanega delavca, kot izhaja iz Uredbe Komisije EU št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014) ter navaja, da so jasni pogoji, ki jih mora izpolnjevati delodajalec ter pogoji, ki so v skladu z ZSRR-2 vezani na delavca. Navaja tudi, da kraj opravljanja dela in delavčevo prebivališče nista pogoj za priznanje davčne olajšave za zaposlovanje po drugem odstavku 28. člena ZSRR-2. Meni, da je izpodbijana odločitev zaradi navedenega razloga nezakonita za vseh 51 delavcev. Območje, na katerem delavec opravlja delo, ne vpliva na priznanje davčne olajšave po drugem odstavku 28. člena ZSRR-2. Navaja, da iz Uredbe izhaja, da je edini pogoj, ki se nanaša na delavca, da gre za prikrajšanega delavca, pri čemer niti ZSRR-2 niti Uredba ne določajo, da bi moral delavec opravljati delo na določenem območju. Ker sta davčna organa tožniku priznala davčno olajšavo za zaposlovanje za delavce pod zaporednimi številkami 1, 6, 10, 57 in 58, sta nujno morala ugotoviti, da je tudi drugi pogoj za delodajalca izpolnjen, torej, da tožnik dejansko izvaja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, saj v nasprotnem primeru olajšave za zaposlovanje za te delavce tožniku ne bi smela priznati. Zato je po tožnikovem mnenju nevzdržno stališče, da tožnik pri ostalih 51 delavcih tega pogoja ne bi izpolnjeval. Meni, da dejstvo, ali tožnik opravlja dejavnost na problemskem območju, ni odvisna od posameznega delavca. Zato se šteje, da delodajalec opravlja dejavnost na določenem območju, četudi vsi pri njem zaposleni delavci na tem območju ne opravljajo dela, saj bi sicer zakonodajalec takšen pogoj lahko vključil v besedilo ZSRR-2, pa tega ni storil. 6. Navaja tudi, da iz izpodbijane odločbe ni razvidna pravna podlaga, na podlagi katere bi bila pridobitev davčne olajšave pogojena s krajem, kjer delavec opravlja delo oziroma s krajem, kjer ima delavec stalno prebivališče. Tudi jezikovna razlaga pogoja, da mora delodajalec na problemskem območju dejansko opravljati dejavnost, ne omogoča razlage, da mora konkretni delavec na tem območju opravljati delo. S tem, ko sta davčna organa kot pogoj za priznanje davčne olajšave upoštevala tudi območje, kjer delavec opravlja delo, sta posegla v pristojnost zakonodajalca, saj sta navedeni pogoj ustvarila brez podlage v veljavnih predpisih, ter s tem kršila 2. člen Ustave RS. Tožnik ima sedež na problemskem območju, in sicer Pokolpju, kjer tudi izvaja dejavnost, zato izpolnjuje pogoje za uveljavljanje davčne olajšave. Meni, da pravice, ki jo priznava zakon, ni mogoče omejiti s takšno ekstenzivno razlago zakona. Sklicuje se tudi na določilo četrte alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), v skladu s katerim se v primeru, ko v pogodbi o zaposlitvi ni naveden točni kraj opravljanja dela, šteje, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca. Ker delavci tožnika v pogodbi o zaposlitvi nimajo določenega kraja, kjer opravljajo delo, se šteje, da delo opravljajo na sedežu tožnika, torej v problemskem območju.

7. Tožnik nadalje glede merila A navaja, da tožniku ni bila priznana davčna olajšava za delavce pod zaporednimi št. 4, 5, 16, 25, 40, 53 in 54, ker naj ti delavci ne bi delali in imeli stalnega prebivališča na problemskem območju, ter ker naj ne bi izpolnjevali merila A, da osebe ne smejo imeti redne zaposlitve v zadnjih šestih mesecih. Pojasni, da davčna organa merilo A razlagata na način, da oseba v zadnjih šestih mesecih nepretrgoma ni imela redne plačane zaposlitve oziroma oseba, ki v tem obdobju sploh ni bila zaposlena, kar pa je v nasprotju z Uredbo 651/2014. Slednja ne določa, da bi temu kriteriju ustrezali samo delavci, ki v zadnjih šestih mesecih niso imeli niti dneva plačane zaposlitve, pač pa določa, da kriteriju ustrezajo delavci, ki v zadnjih šestih mesecih niso imeli redno plačane zaposlitve, pri čemer ne opredeljuje, koliko časa je morala takšna neredno plačana zaposlitev trajati. Tožnik meni, da merilu A ustrezajo tako delavci, ki v zadnjih šestih mesecih sploh niso bili zaposleni, kot delavci, ki so bili del obdobja zaposleni in del obdobja nezaposleni. Ker delavci pod zaporednimi št. 4, 5, 16, 25, 40, 53 in 54 v zadnjih šestih mesecih mesecih pred zaposlitvijo pri tožniku niso imeli redno plačane zaposlitve v smislu četrte alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe 651/2014, je izpodbijana odločitev v navedenem delu nezakonita.

8. Nadalje tožnik v zvezi z merilom C navaja, da je za delavce pod zaporednimi št. 7, 8, 11, 12, 13, 17 in 31 pomotoma navedel, da izpolnjujejo merilo C, čeprav izpolnjujejo dejansko katerega od drugih meril. Pojasni, da ostaja sporno le vprašanje, ali kraj opravljanja dela predstavlja pogoj, ki bi ga bil organ prve stopnje sploh upravičen presojati. Tožnik se nadalje ne strinja z očitkom, da naj bi delavec pod zaporedno št. 56 dela ne opravljal na problemskem območju, ter da naj ne bi pravočasno predložil dokazila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Ker je pritožbeni organ v odločbi druge stopnje navedel, da naj bi tožnik sporno dokazilo prvič predložil šele v pritožbi, je odločba v navedenem delu obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter ju v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter glede tožbenih navedb še dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, na podlagi katere je bil tožniku v zadevi davčnega nadzora DDPO za davčno obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 dodatno odmerjen DDPO v višini 32.648,50 EUR in pripadajoče obresti v znesku 5.309,63 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe ter obresti od premalo plačanih akontacij DDPO v letu 2016 v znesku 1.502,20 EUR, obračunane od poteka roka za plačilo do dne 31. 3. 2017. 13. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v obračunu DDPO uveljavljal dve davčni olajšavi, in sicer olajšavo za zaposlovanje po 5. členu ZRPPR1015 oziroma drugem odstavku 28. člena ZSRR-2 in olajšavo za zaposlovanje invalidov ter iz navedenega naslova znižal davčno osnovo za DDPO za 246.104,34 EUR. Davčni organ pa je v postopku nadzora DDPO ugotovil, da je tožnik (ki se ukvarja z dejavnostjo varovanja in v ta namen zaposluje delavce, ki imajo bivališče v krajih v bližini objektov, ki jih varujejo), uveljavljal davčno olajšavo za zaposlovanje tudi za delavce, ki niso opravljali dela na problemskih območjih in niso imeli stalnega bivališča na teh območjih. Poleg tega nekateri delavci tudi niso izpolnjevali tudi drugih pogojev za t.i. prikrajšanega delavca.

14. Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz drugega odstavka 28. člena ZSRR-2, po kateri lahko delodajalec iz prvega odstavka 27. člena tega zakona, ki je hkrati zavezanec po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09 in 43/10) in zavezanec po Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08, 125/08, 20/09, 10/10, 13/10, 43/10 in 106/10), ki dosega dohodek iz dejavnosti, ki najmanj za dobo dvanajstih mesecev zaposli delavca iz drugega odstavka 27. člena tega zakona, uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za 70 odstotkov stroškov tega delavca (bruto plača in obvezni prispevki delodajalca za socialno varnost), vendar največ v višini davčne osnove in do maksimalno dovoljene višine po pravilih državnih pomoči. Zavezanec je upravičen do te spodbude pod pogoji, opredeljenimi v Uredbi ES/800/2008. Ta odstavek se ne uporablja za zavezanca, kateremu se davčna osnova ugotavlja v skladu s tretjim, četrtim, šestim in sedmim odstavkom 48. člena Zakona o dohodnini. Iz določbe drugega odstavka 28. člena ZSRR-2 v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZSRR-2 izhaja, da se ukrep iz 28. člena ZSRR-2 nanaša na delodajalca, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ali v primerih, ko opravlja dejavnost, za katero ne obstaja registrski organ ali druga predpisana evidenca, stalno ali začasno prebivališče v problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter tam dejansko izvaja dejavnost. Po določbi drugega odstavka 28. člena ZSRR-2 v zvezi z drugim odstavkom 27. člena ZSRR-2 je delavec, za katerega se lahko uveljavlja davčna olajšava za zaposlovanje, brezposelna oseba, ki v preteklega pol leta ni imela redno plačane zaposlitve ali nima dokončane višje srednje stopnje izobrazbe ali poklicnega usposabljanja ali je starejša od 50 let ali je pripadnik etnične manjšine ali se šteje kot invalid v kvotnem sistemu zaposlovanja invalidov.

15. Sodišče ugotavlja, da že iz naslova sporne zakonske določbe 28. člena ZSRR-2 (davčna olajšava za zaposlovanje in investiranje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo) kot tudi iz njenega zakonskega besedila izhaja, da je davčna olajšava regionalno naravnana in neposredno vezana na območje z visoko brezposelnostjo. Iz določila drugega odstavka 28. člena ZSRR-2 v zvezi z določilom prvega in drugega odstavka 27. člena ZSRR-2 izhaja, da mora tako na strani delodajalca, kot na strani delavca obstojati določena vez s problemskim območjem. Vrhovno sodišče RS je v sodbah X Ips 4/2021 z dne 13. 4. 2021 in X Ips 125/2020 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s spodbudo za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo pojasnilo, da je potrebno besedno zvezo „zaposli delavca iz prejšnjega odstavka na problemskem območju“ iz tretjega odstavka 27. člena ZSRR-2 razumeti tako, da mora tudi prikrajšani delavec, za katerega delodajalec iz prvega odstavka sporne določbe uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju, saj le če delodajalec zaposli delavca s tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala. Iz navedenega je potrebno zaključiti, da je davčna olajšava za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih, in za zaposlene delavce, ki zanj delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Namreč že iz določb 25. člena ZSRR-2, ki predstavljajo pravno podlago tudi za predmetni dodatni začasni ukrep razvojne podpore, izhaja, da je namenjen problemskim območjem z visoko brezposelnostjo, na katerih se /.../ gospodarske razmere tako poslabšajo, da stopnja registrirane brezposelnosti doseže kritično mejo, pod pogojem, da z ukrepi razvojnih politik ni mogoče izboljšati gospodarskih razmer. Enak zaključek izhaja tudi iz Predloga ZSRR-21, iz katerega izhaja, da v Republiki Sloveniji prihaja do znatnih regionalnih razlik, ki se kažejo tudi v stopnji brezposelnosti. Za odpravljanje regionalnih razlik oziroma za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja pa ZSRR-2 določa ukrepe regionalne politike, kot izhaja iz 1. člena ZSRR-2. 16. Glede na navedeno je po oceni sodišča osrednji namen davčne olajšave iz 28. člena ZSRR-2 v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Davčna olajšava za zaposlovanje po obravnavani določbi je le eden izmed ukrepov regionalne politike, ki je vezan na problemska območja z visoko brezposelnostjo. Sporno določbo je torej treba razlagati v skladu z navedenim namenom. To pa pomeni, da je treba davčno olajšavo iz 28. člena ZSRR-2 priznati le tistim delodajalcem, ki imajo sedež in dejansko izvajajo dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter za tiste delavce, ki opravljajo dela na problemskih območjih in izpolnjujejo tudi druge zakonske pogoje za t.i. prikrajšanega delavca.

17. Vse navedeno pa potrjuje pravilnost odločitve davčnega organa, ki tožniku, ki ima sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in sicer v Pokolpju, kamor sodi tudi Kočevje, kar med strankama ni sporno, ni priznal davčne olajšave za delavce, ki ne prebivajo in delajo na območjih z visoko brezposelnostjo (ki so določena s sklepi o dodatnih začasnih ukrepih razvojne podpore: Kočevje, Loški Potok, Osilnica, Kostel, Črnomelj, Semič, Metlika, Maribor s širšo okolico, Hrastnik, Trbovlje, Radeče). Iz ugotovitev davčnega organa, ki jim tožnik ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnik opravlja ekonomsko aktivnost tudi izven problemskega območja, saj opravlja storitev fizičnega varovanja in v ta namen zaposluje varnostnike, ki vsakodnevno ne prihajajo na sedež tožnika, pač pa na lokacijo, kjer opravljajo varovanje ljudi in premoženja. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev davčnega organa, ki tožniku ni priznal davčne olajšave za tiste delavce, ki opravljajo delo izven problemskega območja, ter ki nimajo stalnega bivališča na navedenem območju. V kolikor bi se tožniku priznala davčna olajšava tudi za navedene delavce, ki torej opravljajo delo izven problemskega območja, davčna olajšava ne bi prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, kar je, kot že pojasnjeno, namen ZSRR-2. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 28. člena ZSRR-2 že s tem, da ima na območju Pokolpja sedež, ter da ni pomembno kje njegovi zaposleni živijo ter kje dejansko opravljajo dejavnost. 18. Sodišče ob tem zavrača naziranje tožnika, da se šteje, da delavci opravljajo delo na sedežu tožnika, ker v pogodbah o zaposlitvi ni naveden kraj opravljanja dela, saj bi bilo tako tolmačenje v nasprotju z namenom ZSRR-2. Poleg tega pomena določbe prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 po mnenju sodišča ni mogoče ugotavljati ob uporabi institutov delovnopravne zakonodaje, ki so grajeni na pravni fikciji ter ne na dejanskem izvajanju dejavnosti, kar je pogoj iz ZSRR-2, in to ne glede na tožnikovo (storitveno) dejavnost varovanja, ki se po naravi stvari opravlja na več lokacijah oziroma geografskih območjih.

19. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev na strani zaposlenih delavcev iz drugega odstavka 27. člena ZSRR-2. Po presoji sodišča delavec izpolnjuje merilo iz prve alineje drugega odstavka 27. člena ZSRR-2 (merilo A, v skladu s katerim je delavec brezposelna oseba, ki v preteklega pol leta ni imela redno plačane zaposlitve), le v primeru, da delavec v navedenem obdobju sploh ni bil zaposlen, kot pravilno navaja davčni organ. Ob tem sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na določbo Uredbe 651/2014, ki v 2. členu opredeljuje pojem prikrajšanega delavca. Uredba se uporablja neposredno, vendar to ne pomeni, da iz tega razloga tudi učinkuje neposredno. Za njen neposredni učinek je treba preveriti njeno vsebino in naravo obveznosti, ki jo vsebuje. Določba prava Unije ima neposreden učinek, če izpolnjuje te kumulativne pogoje:- vsebuje pozitivno ali negativno obveznost države članice, - je jasna, - je nepogojna, - ne potrebuje nobenih izvedbenih ukrepov, - državam članicam ne pušča nobene diskrecijske pravice.2 V konkretnem primeru Uredba ne učinkuje neposredno, saj tožniku ne daje pravice oziroma državi ne nalaga obveznosti, da mu izplača spodbudo za zaposlovanje, če bi zaposlil osebe iz 2. člena Uredbe 651/2014. Namen te Uredbe tudi ni v tem, da bi zagotavljala državne pomoči, ampak nasprotno, določa, katere so sploh združljive z notranjim trgom pri uporabi 107. člena in 108. člena Pogodbe o Evropski uniji. Določbi teh členov namreč načeloma državno pomoč, ki bi izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem, prepovedujeta. Izjemoma določata primere oziroma okoliščine, v katerih je dopustna.3

20. Nadalje sodišče kot nerelevantne zavrača tudi tožbene ugovore v zvezi z delavcem pod zaporedno št. 56. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da navedeni delavec dela ni opravljal na problemskem območju, kar med strankama sicer ni sporno, zato sodišče ugotavlja, da navedbe v zvezi z izpolnjevanjem merila C, ne morejo vplivati na odločitev v predmetni zadevi. Iz navedenega razloga se sodišče do slednjih ni opredeljevalo.

21. Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je pravilno uporabljeno ter dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo sicer pavšalnih očitkov kršitve 2. člena Ustave RS in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je sporna le pravilna uporaba materialnega prava in sicer določbe 28. člena ZSRR-2 v zvezi s prvim in drugim odstavkom 27. člena ZSRR-2. 23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

1 Primerjaj Predlog ZSRR-2, prva obravnava, EPA 1367-V, Poročevalec Državnega zbora, št. 170 z dne 9. 11. 2010. 2 Primerjaj Verica Trstenjak, Maja Brkan, Pravo EU, GV založba, Ljubljana 2012, stran 228-232. 3 Primerjaj sodbo in sklep tukajšnjega sodišča I U 1208/2018-11 z dne 13. 2. 2020.