Jedro

Tudi če bi se tožbena (pravna, zgolj v zahtevku postavljena) teza o solidarnem dolžništvu tožencev izkazala za resnično, toženci zaradi tega še niso enotni sosporniki.

Izrek

Revizija se v delu, ki napada odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 375,22 EUR stroškov za odgovor na revizijo v 15 dneh od prejema te odločbe, od naslednjega dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo ter tožene stranke zavezalo k solidarnemu plačilu 3.000.000 SIT (v znesku je vsebovana odškodnina za nematerialno škodo v višini 1 milijon za vsakega tožnika). Prvo in drugotožena stranka sta nerazdelno dolžna vsakemu tožniku plačati še 500.000 SIT iz istega odškodninskega naslova, poleg tega pa še odškodnino za materialno škodo v skupni višini 600.330 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbama drugo in tretjetožene stranke ugodilo ter sodbo v delu, ki se nanaša nanju, razveljavilo. Ugotovilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP), saj je navedba v razlogih prvega sodišča, češ da stranki nista ugovarjali sokrivde neposredne oškodovanke v nasprotju z listinami (odgovorom na tožbo). Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prvotožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija meni, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je tožence obravnavalo kot navadne sospornike, moralo pa bi jih kot enotne. Obveznost izvira iz iste dejanske podlage, njihova obveznost je solidarna. Po naravi pravnega razmerja je zadevo mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike. Posledice sodbe zoper prvotoženo stranko namreč zadenejo vse pravdne stranke, saj med njimi obstaja solidarna zaveza in tako stranka, ki je obveznost poravnala, lahko v regresni pravdi od drugega solidarnega zavezanca zahteva povrnitev ustreznega, nanj odpadajočega deleža. Sodišče bi moralo ugovor sokrivde šteti tudi v korist prvotožene stranke, kot to določa 196. člen ZPP.

Revizija uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi sodišče tožnikom prisodilo previsoke zneske iz naslova nematerialne škode. Zlasti se to nanaša na drugotožnika in tretjetožnico. Oba sta polnoletna, odselila sta se pred materino smrtjo, si uredila svoje življenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev, dostavljena pa je bila tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija v delu, ki napada odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Glede zavrženja revizije: Revizijo je v premoženjskih sporih dovoljeno vložiti proti pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča, če vrednost izpodbijani dela presega 4172,93 EUR (367. člen ZPP). Kadar se v tožbi uveljavlja več zahtevkov, pa ti nimajo iste pravne in dejanske podlage (drugi odstavek 41. člena ZPP), se pristojnost in pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavlja tako odškodnino za premoženjsko škodo (v skupni višini 600.330 SIT) kot tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi smrti bližnjega). Zahtevka imata različno pravno (v pretežni meri pa tudi različno dejansko) podlago. Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, ne presega revizijskega praga, revizija v tem delu ni dovoljena.

Nedovoljeno revizijo v tem delu je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije: Tudi če bi se tožbena (pravna, zgolj v zahtevku postavljena) teza o solidarnem dolžništvu tožencev izkazala za resnično, toženci zaradi tega še niso enotni sosporniki. Proti njim je namreč mogoče izdati različno odločbo najmanj iz tega razloga, ker ima proti tožnikom vsak izmed njih možnost uveljavljati svoje osebne ugovore. Poleg tega tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva solidarno obsodbo vseh treh tožencev, ne pomeni, da ima sodišče le to možnost, da zahtevku proti vsem trem bodisi ugodi bodisi ga proti vsem trem zavrne. Če se izkaže, da kateri izmed tožencev odškodninsko odgovarja, drug pa ne, bo seveda odločitev zoper posamezne izmed njih različna. Zahtevek na solidarno plačilo namreč vsebuje v sebi tudi zahtevek za plačilo posameznih zneskov od posameznih tožencev (vendar največ do skupne vsote postavljenega tožbenega zahtevka).

Toženci se torej ne štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Učinki pravdnih dejanj posameznega toženca se zato ne raztezajo tudi na druge tožence. Ker je vsak navaden sospornik (195. člen ZPP) v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodijo drugim sospornikom. Nasprotno revizijsko stališče, ki spodbija pravilno procesnopravno izhodišče nižjih sodišč, zato ni točno.

Prav tako neutemeljen je tudi pavšalen revizijski očitek, da je prisojena odškodnina previsoka. Vsakemu izmed tožnikov je bila priznana odškodnina v višini 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), kar ustreza višini 8,9 povprečne neto mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji. Sodišče ugotavlja tesno življenjsko skupnost. Prvotožnik in pokojna sta bila poročena 33 let. Drugotožnik je zaradi psihičnih težav, ki so posledica škodnega dogodka, obiskoval zdravnika. Tretjetožnica je mamo obiskovala dnevno, saj je stanovala le 500 metrov stran. Odškodnina v takšni višini, upoštevaje prej navedena dejstva, ni previsoka ter nikakor ne presega zgornje meje podobnih odškodninskih primerov zaradi smrti bližnjega (niti ne presega povprečja)(1). Prvi odstavek 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR) je bil uporabljen pravilno.

Neutemeljeno revizijo v tem delu je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov postopka: Prvotožena stranka je v revizijskem postopku v celoti propadla, zato je dolžna v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožeči stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške v zvezi z revizijskim postopkom. Gre za stroške odgovora na revizijo, odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. list RS, št. 67/2003) in za stroške sodnih taks, odmerjene v skladu z Zakonom o sodnih taksah (Ur. list SRS št. 1-1/90 in nasl.; ZST). Tako odmerjeni in priznani stroški znašajo 375,22 EUR.

Op. št. (1): Prim. sodno prakso, zbrano v zbirki: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Jadek Pensa in ostali), Ljubljana 2001, str. 692 do 726.