Jedro

Vrhovno sodišče se je že izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega. Popolna in absolutna ravnost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženka plača odškodnino za škodo iz škodnega dogodka z dne 4.8.2017 v znesku 8.872,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2017 do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 52,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi. Navaja, da sodišče, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke, ni pojasnilo, kaj misli z besedno zvezo „ugotovitev odločilnih dejstev“. Tožnik je trdil, da je bila lokacija v trenutku nastanka nesreče neurejena s stališča gradbene in komunalne stroke, saj se na pločniku na javni površini ne sme nahajati ostra vdolbina v izmeri 10 cm, katera zaključuje raven del pločnika in se nadaljuje v odtočno muldo, poglobljeno za 10 cm, v kateri se je nahajal odtočni jašek, ki je bil pokrit s kovinskim rešetom. Javna površina v okolici navedenega jaška je bila urejena, zato opisana nevarnost v obliki nenadne, velike in ostre poglobitve v obliki luknje, ni bila pričakovana. Vzrok za spotaknitev in padec je mogoče iskati v gradbeno in komunalno neurejeni javni površini – pločniku, za katero urejenost odgovarja zavarovanec toženke. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 85/2013 jasno izreklo, da je lahko odstopanje od ravne površine do 2 cm. Vsa večja odstopanja ne morejo predstavljati normalne pohodne površine. Zavarovanec toženke je bil dolžan pod pojmom „vzdrževanja“ izvajati pregledniško službo (2. točka II. člena koncesijske pogodbe). Ker sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke, ta ni mogel dokazati, da je lokacija gradbeno neustrezna. Lokacija je ob izkazanem stanju tudi objektivno nevarna za uporabnike. Protispisen in zmoten je zaključek sodišča, ki kljub jasnim fotografijam brez ustrezne pojasnitve zaključi, da so vsi jaški grajeni na enak način. Sodišče si je izmislilo, da je kovinski pokrov jaška raven. Ta ni raven, pač pa rešetka poteka v blagi polkrožni obliki, ki je prilagojena polkrožnim oblikam kanalov. Takšna ugotovitev v sodbi predstavlja presenečenje. Strokovnost koncesionarja je izkazana z upoštevanjem tehničnih, zdravstvenih in drugih normativov ter standardov (8. člen koncesijske pogodbe). Pojem vzdrževanja je mogoče razlagati skladno z določili 19. člena GZ v povezavi z 41. točko 3. člena. Ta je vsem lastnikom in upravljalcem nalagal, da morajo biti objekti ob normalni uporabi varni pred zdrsi, spotikanjem, padci, utopitvami, trčenjem, padci predmetov, opeklinami, električnimi udari, udari strele, eksplozijami, vlomi in drugimi nesrečami in poškodbami. Napačni so tudi zaključki sodišča, narejeni na podlagi izjave priče Od strokovnjaka gradbene stroke se pričakuje, da bi ob zaznavi anomalije na lokaciji odreagiral s sanacijo lokacije, ali pa bi nevarno mesto označil in zavaroval do trenutka odprave nevarnosti. Zavarovanec toženke je ravnal v nasprotju z določili koncesijske pogodbe in 163. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dvignjena robova nimata nobene funkcije, saj se voda v tem primeru razliva čez nižja robova mulde – kanala. V tem delu je zaključek sodišča nelogičen in nestrokoven in se ga ne da preveriti. Tudi priča je izpovedala, da če je kaj narobe po njihovem narejeno, opozorijo Občino B., vendar pri tej muldi niso opazili nič izstopajočega. Nepoznavanju je torej mogoče pripisati neurejenost lokacije. Zmotno je, da sodišče skuša zaradi širine poti naprtiti tožniku izključno krivdo za škodni dogodek. Tožnik in priča sta hodila ob vodnem stolpu, prešla sta jašek (ki je bil ustrezno urejen) in nato prišla ob vodnem stolpu v bližino lokacije padca, kjer jima je nasproti prišla skupina turistov. Pomaknila sta se desno, pri čemer ta pomik ni bil daljši od enega koraka. Izogibanje levo bi zaradi števila turistov pomenilo odmik od smeri gibanja za več metrov. Umik turistom je bil izveden pred srečanjem. Ker je tožnik pred padcem nekaj metrov prej že enkrat prešel kanal z jaškom in ob dejstvu, da je tožnik moral opazovati tudi gibanje skupine ljudi, seveda tožnik ob hoji ob in v muldi ni zaznal in pričakoval enormne razlike v globini jaška, prav tako pa ta ni bila izrazito vidna, zato ga je stop v globino 10 cm presenetil. Kanal v takšnem stanju ne predstavlja ustrezno zavarovanega jaška, ta predstavlja objektivno nevarnost za uporabnike, še posebej na tako obljudeni turistični lokaciji, kjer je običajno veliko ljudi, ki opazujejo lepoto mesta B. in ne njegovih neurejenih javnih površin. Opisan umik tožnika ne predstavlja nekaj nenavadnega, pač pa življenjsko pričakovano reakcijo povprečno skrbnega človeka, ki se izogiba nasprotnemu prometu. Ker je en jašek že prešel, ni mogel pričakovati, da bo med enim in drugim jaškom enormna razlika v višini roba, prav tako pa tega ni bilo mogoče videti ob stopu desno v neposredni bližini jaška, zato je neživljenjsko pričakovanje sodišča po posebni skrbnosti neobrazloženo in neživljenjsko. Tožnik prereka tudi obrazložitev v 24. točki sodbe, kjer sodišče dvomi o škodnem dogodku. O možnosti uveljavljanja odškodnine je izvedel od partnerke, ki je to izvedela od znanca. Navedeno ne izkazuje dvoma o dogodku, pač pa resnico o poteku dogodkov. Šele slabšanje bolečinskega stanja je prisililo tožnika, da je opravil pregled v bolnici. Običajno bolnišnice ne zapisujejo lokacij in načinov nastanka poškodb, tudi če jih poškodovanci navedejo. Tožnik ob padcu ni pomislil na odškodnino, zato mu ni prišlo na pamet, da bi moral kogarkoli obveščati o nesreči. Tožnik je aktivnosti v zvezi z uveljavljanjem odškodnine pričel izvajati v poletnih mesecih v letu 2017. Škodni dogodek je skladno opisala tudi priča, sedaj zakonska partnerica. Tožena stranka v ničemer ni uspela dokazati morebitnega razumnega dvoma. Zaključkov sodišča v tej sferi pa se ne da preveriti z razumno in življenjsko sprejemljivo razlago.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da obveznost zavarovanca tožene stranke po koncesijski pogodbi (A5) ni, da bi moral v okviru urejanja in čiščenja javnih površin tudi presojati in ugotavljati, ali so določeni deli teh javnih površin skladni z gradbenimi standardi in v okviru tega ni pomembno, ali je zavarovanec tožene stranke bil gradbeni strokovnjak ali ne. Pojem vzdrževanja trgov, pločnikov, sanacije tlakovanih ulic (ter ostalih nalog iz koncesijske pogodbe) ne obsega tudi presoje, ali je določena javna površina zgrajena skladno z gradbenimi standardi. Iz določbe 8. člena koncesijske pogodbe, na katerega se sklicuje pritožba, ne izhaja drugačno stališče. Ta člen določa le, da mora koncesionar upoštevati standarde, povezane z izvajanjem gospodarske javne službe. To pa ni enako gradbenim standardom za izgradnjo javnih površin. Zatrjevani jašek in njegova poglobitev glede na opisane značilnosti in fotografije v spisu ne izstopa na ta način, da bi vzdrževalcu javne površine moralo biti jasno, da predstavlja neko splošno nevarnost za pešce. Posebej ob dejstvu, da je sporni jašek umeščen v muldo – odtočni kanal, ki je polkrožne oblike, in torej ni raven. Lokacija, kjer naj bi tožnik padel, predstavlja staro mestno jedro na B., območje okrog C., kjer je javna površina izdelana iz granitnih kock, torej že sama po sebi ni absolutno ravna. Res je, da so nekateri jaški izdelani nekoliko drugače in so manj poglobljeni, vendar to še ne pomeni, da gre za neko očitno nepravilnost, na katero bi vzdrževalec moral posumiti in na to opozoriti lastnika nepremičnine. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem gradbene stroke in to tudi ustrezno obrazložilo. Sklicevanje pritožnika na Gradbeni zakon (GZ) ni utemeljeno, saj ta v letu 2016 (čas škodnega dogodka) še ni veljal. 6. Tudi če bi šteli, da opozorilo na napačno izgradnjo jaška sodi med vzdrževanje javnih površin, opustitev vzdrževanja sama po sebi še ne bi predstavljala podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke1 oziroma ne bi predstavljala avtomatično opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske obveznosti. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnik padel, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter ali del, kjer se je tožnik poškodoval, bistveno odstopa od preostale pohodne površine.

7. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju in na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega in pričakovanega. Popolna in absolutna ravnost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska2. 8. Konkretna pohodna površina je dovolj široka (med 4 in 6 metrov), ob robovih pa se nahajata dva odtočna kanala (muldi), v katerih so nameščeni jaški z rešetkami (ali so te čisto ravne ali rahlo v polkrožni obliki, ni bistveno). Tožnik je kot pešec nedvomno lahko opazil, da sta ob straneh odtočna kanala, vmes pa široka tlakovana pohodna površina. Tudi nasproti prihajajoči turisti niso razlog, da bi se tožnik moral umakniti v odtočni kanal (muldo), ki že sam po sebi ni raven, tudi vanj nameščeni odtočni jaški pa so lepo vidni. Ne glede na to, da je bil jašek od ostale površine poglobljen za 10 cm, po drugi strani ni bil zakrit ter za tožnika tudi ne nepričakovan. Tožnik navaja v pritožbi, da je hodil po sporni muldi in varno prehodil en jašek, ki ni bil poglobljen. Ob tem, ko je hodil po odtočnem kanalu, pa bi se mogel in moral zavedati, da ta predel glede na njegovo funkcijo ni in ne more biti absolutno raven. Že sama mulda je polkrožne oblike, kar pomeni neraven predel. Če so nasproti prišli turisti, bi tožnik moral počakati, da gredo mimo, ali pa hoditi po ravnem delu javne površine in ne po muldi. Hoja po muldi pa je pomenila, da bi moral biti še posebno oziroma dodatno previden pri hoji, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ob takšni hoji bi tudi višinsko razliko pri spornem jašku lahko opazil. Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča navedena javna površina še ustrezala pravnemu standardu normalne pohodne površine.

9. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato te stroške krije sama (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Tako tudi odločba VS RS II Ips 85/2013 2 Tako VS RS v II Ips 85/2013