Jedro

[N] e oziraje se na to, da morebiti tožnica pravice (do obešanja reklamnih plakatov) nima (več), [gre] za nedopustno samovoljo toženke, ki je zadnje mirno posestno stanje spremenila sama.

Reklamne obešanke niso sestavni del drogov javne razsvetljave.

Zahtevek je bil dovolj določen in ni nedopustno, da se je tožnica pri tem, kateri plakati naj se namestijo nazaj na svoje mesto, sklicevala na seznam, ki ga je priložila. Res je, da so v prilogah praviloma listinski dokazi, a gre tu za utemeljeno izjemo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za vzpostavitev v prejšnje stanje (da toženka na drogove javne razsvetljave na območju Občine ... namesti nazaj vseh 40 odstranjenih tožničinih reklamnih panojev, kot izhaja iz priloženega seznama), in sicer ker je restitucija že opravljena na podlagi sklepa o izdaji začasne odredbe, toženki pa je prepovedalo bodoče odstranjevanje oglasnih panojev ali kakršnokoli drugačno poseganje v posest tožnice na oglasnih panojih. Hkrati je zavrnilo ugovor toženke zoper izdano začasno odredbo in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 772,26 EUR v roku 8 dni.

2. Toženka se zoper sklep pritožuje, nominalno uveljavlja vse razloge po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa sklep razveljavi in zadevo pošlje v ponovno odločanje. Navaja, da je tožba vložena prepozno, po izteku 30 dnevnega roka od ugotovljenega motenja. Meni, da sodišče ne bi smelo slediti izpovedbi Ž., saj je treba glede na izpovedbo direktorja K. ugotoviti, da je tožnica posest nad reklamnimi panoji izvajala dokaj pogosto, najmanj enkrat tedensko in bi odstranitev nedvomno opazila že v zadnjem tednu septembra, ne pa šele po 17 dneh od odstranitve. Prav tako se toženka ne strinja z ugotovitvijo sodišča v zvezi s „sklepčnostjo in popolnostjo tožbe“. Zahtevek mora biti po njenem tak, da ga sodišče le povzame v izrek odločitve. Meni, da seznama reklamnih objektov, na katerega se v tožbenem zahtevku sklicuje tožnica, ni mogoče obravnavati kot del trditvene podlage, pač pa kot listinske dokaze, zato je po njenem sodišče storilo kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nadalje nasprotuje ugotovitvam sodišča glede obstoja posesti in dopustnosti posestnega varstva. Očita, da je sodišče zanemarilo, da so obešanke nameščene na drogovih javne razsvetljave in torej ne visijo prosto v zraku, kar pomeni, da so sestavni del glavne stvari, to je drogov javne razsvetljave in so podvržene posebnemu pravnemu režimu javnega dobra. V skladu s tem pa tožba zaradi motenja posesti po mnenju pritožnice ni mogoča. Ker je vzdrževanje javne razsvetljave skoraj vsakodnevni posel, ki terja stalno prisotnost vzdrževalcev na terenu, pomeni, da je imela zadnjo mirno posest nad drogovi javne razsvetljave, posledično pa tudi nad reklamnimi panoji, toženka, ne pa tožnica. Pritožuje se tudi zoper zavrnitev ugovora zoper izdano začasno odredbo, pri čemer se sklicuje na razloge tega ugovora. Meni, da je sodišče s svojo odločitvijo preseglo trditveno podlago predloga za izdajo začasne odredbe, češ da je tožnica le zelo skopo zatrjevala nevarnost okrnitve svojega ugleda.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da je bila med pravdnima strankama 12. 2. 1997 sklenjena pogodba o postavitvi, trženju in vzdrževanju plakatnih panojev, 28. 1. 2001 pa njen dodatek, šlo pa je za reklamne panoje na drogovih javne razsvetljave na območju toženke. Pogodba je bila sklenjena za dobo petih let in se je avtomatično podaljševala za enako časovno obdobje, ker je nobena od strank ob njenem poteku ni odpovedala. Toženka pa je to storila z dopisom 14. 7. 2013; tožnico je pozvala k odstranitvi reklamnih panojev. Ker tožnica tega ni storila prostovoljno, je dala toženka 27. 9. 2013 tožničine obešanke z drogov javne razsvetljave sama odstraniti.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožba pravočasna, in ocenilo, zahteva po posestnem varstvu pa utemeljena, ker je šlo ne oziraje se na to, da morebiti tožnica pravice (do obešanja reklamnih plakatov) nima (več), za nedopustno samovoljo toženke, ki je zadnje mirno posestno stanje spremenila sama.

8. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo sprejema ugotovitev, da je bila tožba z dne 5. 11. 2013 vložena v roku 30 dni od ugotovljenega motenja in je torej pravočasna (32. čl. Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Pritožničino opozarjanje na izpovedbo tožničinega direktorja, da so kontrolo nad reklamnimi panoji izvajali dokaj pogosto (najmanj enkrat tedensko) in da bi zaradi tega za odstranitev obešank morala izvedeti prej, je vzeta iz konteksta. Tožničin direktor je izpovedal, da nameščanje plakatov izvajajo po potrebi, včasih vsak dan, včasih enkrat tedensko, včasih enkrat na 14 dni. Ker ima tožnica sedež v T., je precej verjetno, da njeni delavci niso vsak dan v R. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo skladnima izpovedbama Ž. in K. ter tako ugotovilo, da je tožnica izvedela za motenje (šele) 14. 10. 2013. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je torej logična in izkustveno prepričljiva, življenjska, zato prvostopenjskemu sodišču glede tega ni mogoče očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Nadalje ni mogoče pritrditi očitku toženke glede sklepčnosti in popolnosti tožbe. Ta dva pojma je treba (pravilno) razlikovati. S popolnostjo tožbe ima opraviti vprašanje, kaj natanko je dolgovano (gl. 1. odst. 180. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki določa, da mora vsebovati tožba „določen zahtevek“). Če tega ne vemo (če odgovora ne more dognati sodišče, zlasti pa toženec), tožba ni popolna. Z nesklepčnostjo tožbe pa ima opraviti vprašanje, zakaj naj bi toženec plačal toliko, kolikor tožnik iztožuje. Če tega ne vemo, tožba ni sklepčna in to terja zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožničina tožba ni bila niti nepopolna niti nesklepčna. Zahtevek je bil dovolj določen in ni nedopustno, da se je tožnica pri tem, kateri plakati naj se namestijo nazaj na svoje mesto, sklicevala na seznam, ki ga je priložila. Res je, da so v prilogah praviloma listinski dokazi, a gre tu za utemeljeno izjemo.(1) Ta toženkin očitek (sicer ex post facto) nasprotuje tudi njenemu lastnemu ravnanju (venire contra factum proprium), ko je po začasni odredbi plakate ustrezno namestila nazaj. Iz tožbe je tako jasno razvidno, kaj tožnica želi in zakaj, očitani procesni kršitvi iz 2. odst. 339. čl. ZPP po 14. tč. (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oz. nasprotje med razlogi oz. med izrekom in razlogi) in 15. tč. (tim. protispisnost) pa tu nikakor nista podani.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede neobstoja posesti in nedopustnosti posestnega varstva na javnem dobrem. Reklamne obešanke niso sestavni del drogov javne razsvetljave. Po zakonski definiciji je sestavina je vse, kar se v skladu s splošnim prepričanjem šteje za del druge stvari (16. čl. SPZ), teorija pa pojasnjuje, da morata biti glavna stvar in sestavina bodisi tako trdno povezani, da ju ni mogoče ločiti, ne da bi se poškodovalo enega ali oba predmeta, bodisi se glavna stvar brez te sestavine šteje za nekompletno oziroma nedokončano.(2) Med obešankami in drogovi javne razsvetljave ni tovrstne organske povezanosti, nasprotno, obešanka je samostojna stvar, ki je z javno razsvetljavo povezana le prostorsko in funkcionalno, ni pa z njo spojena.

11. S tem je povezana tudi pravilna ugotovitev in ocena prvostopenjskega sodišča, da je zadnjo mirno posest nad reklamnimi obešankami na drogovih javne razsvetljave (in ne na drogovih samih) imela tožnica in ne toženka (18. in 19. točka obrazložitve).

12. Končno je neutemeljena tudi pritožba proti zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo. Prvostopenjsko sodišče je pravilne razloge za to izčrpno navedlo v 23., 24. in 25. točki obrazložitve sklepa. Ti razlogi so jasni in prepričljivi; v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Za izdajo ureditvene, regulacijske začasne odredbe so bili izpolnjeni vsi pogoji, poleg verjetnosti terjatve še nevarnost, da bi bilo kasneje doseženo posestno varstvo brez učinka, ker bi medtem tožnici že lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Prvostopenjsko sodišče pri tem ni preseglo trditev tožnice. Ta je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da bi ji nastala tudi nepremoženjska škoda zaradi okrnitve ugleda, saj ne bi mogla izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti do naročnikov oglasov, s tem pa bi ji posledično grozila izguba klientele. Z izvedbo dokazov (zlasti z zaslišanjem direktorja) je sodišče le preverilo verjetnost teh navedb, ni pa s tem nadomestilo manjkajočih trditev.

13. Po povedanem je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v obrazloženo izpodbijanem ugodilnem delu, skupaj s sklepom o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo (2. tč. 365. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica bi morala v vsakem sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), pa jih ni niti priglasila, glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijanega sklepa pa tudi odgovor nanjo ni bil v ničemer potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožnica sama.

Op. št. (1): Glej npr. A. Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2005, str. 127. Op. št. (2): Glej npr. M. Tratnik v: M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 120.