Jedro

Pri razlagi splošnih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da usreza načelom obligacijskega prava. Tožena stranka v času vožnje ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja, česar se je morala zavedati, očitno pa tudi ni bila sposobna zaradi bolezni podaljšati veljavnosti vozniškega dovoljenja. V takšnem primeru ne moremo govoriti o ustreznosti vozniškega dovoljenja, saj je to lahko le tisto, ki je tudi veljavno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo regresnemu zahtevku tožeče stranke ter naložilo toženi, da je tožeči dolžna plačati znesek 6.435.722,00 SIT s pripadajočimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v višini 430.664,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da določila Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97 nesporno določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če upravlja vozilo oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila, ali je izrečen varnostni ali varstveni ukrep, razen če vozilo upravlja vozniški kandidat pri učenju vožnje ob upoštevanju predpisov, ki urejajo ta pouk. Gre za pogoje po vnaprej natisnjeni vsebini, zato je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Sodišče prve stopnje je določila pogodbe razložilo v škodo tožene stranke, ko je ustreznost vozniškega dovoljenja izenačilo z neveljavnostjo. Tožena stranka je imela do obravnavane nesreče 33 let in 3 mesece vozniškega staža B kategorije, zato je vozilo upravljala z ustreznim vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost pa je res potekla. Iz kasnejših splošnih pogojev PG AOD 03-2 izhaja, da so se ti spremenili v to smer, da sedaj izgubi zavarovanec svoje pravice, če ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga je vozil. To kaže, da je tožeči stranki povsem jasno, da gre pri zavarovalni pogodbi, ki se uporablja od 10. februarja 2003, za povsem drugačen razlog glede veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot pa je naveden v Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97. Teh dveh različnih določil tako ni mogoče enačiti. Da izenačevanje ustreznosti in veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče, pa dokazujejo tudi splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska, kjer zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, kjer pa je v nadaljevanju še preciznejša določba splošnih pogojev, ki pravi, da se šteje, da je voznik brez ustreznega vozniškega dovoljenja tudi, ko vozilo upravlja v času, za katerega mu je bilo to dovoljenje uradno odvzeto.

Pritožba ni utemeljena.

V času nezgode, ki jo je povzočil toženec, dne 14.9.1998 so bili del zavarovalne pogodbe Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 97. Ti v 2. točki 1. odstavka 3. člena, ki ureja izgubo zavarovalnih pravic, določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če upravlja vozilo oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila, ali ji je izrečen varnostni ali varstveni ukrep, razen če vozilo upravlja vozniški kandidat pri učenju vožnje ob upoštevanju predpisov, ki urejajo ta pouk. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožencu vozniško dovoljenje poteklo dne 27.5.1998, torej skoraj štiri mesece pred nezgodo. Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur.l. RS 30/98, ZVCP) v 6. odstavku 123. člena določa, da veljavnost vozniškega dovoljenja preneha s potekom roka veljavnosti, za katerega je izdano oziroma z dnevom pravnomočnosti sodbe, s katero je bil izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Bistvo pritožbenih navedb je v tem, da je sodišče napačno razlagalo citirane splošne pogoje s tem, ko je neveljavno vozniško dovoljenje tolmačilo kot neustrezno. Razlago pogodb je v tistem obdobju urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89 in 57/89, ZOR), ki je v 99. členu določal, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi splošnih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava. Iz 100. člena citiranega zakona pa je nadalje razvidno, da je nejasnost določila v primeru pogodbe sklenjene po vnaprej natisnjeni vsebini potrebno razlagati v korist druge stranke. ZVCP termina ustreznosti vozniškega dovoljenja res ne pozna, vendar pa je bil nedvomno namen pogodbenikov, da v tem členu uredita izgubo zavarovalnih pravic za primer, kadar vozilo upravlja oseba, ki nima te pravice. Na to kažejo tudi nadaljnji primeri iz citiranega 3. člena, ki govorijo o izgubi zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti in uživanja mamil.127. člen ZVCP pa določa, kdaj ima oseba pravico voziti motorno vozilo in sicer, kadar je telesno in duševno zmožna voziti motorno vozilo, je izpolnila predpisano starost za vožnjo motornih vozil, ima veljavno vozniško dovoljenje tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga vozi, ima v času, ko vozilo vozi, veljavno vozniško dovoljenje oziroma ji vozniško dovoljenje ni odvzeto ali začasno odvzeto, oziroma se ji ne izvršuje izrečena kazen oziroma varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, določene vrste ali kategorije in uporablja pripomočke za vožnjo, ki so vpisani v njenem vozniškem dovoljenju. Tožena stranka v času vožnje ni imela veljavnega vozniškega dovoljenja, česar se je morala zavedati, očitno pa tudi ni bila sposobna zaradi bolezni podaljšati veljavnosti vozniškega dovoljenja (na kar kaže kasneje opravljen zdravniški pregled, po katerem je bilo tožencu dovoljenje tudi začasno odvzeto).

Kot takšna je sodelovala v prometu in povzročila težko prometno nezgodo. Zato ima prvostopna sodba prav, ko zaključi, da v takšnem primeru ne moremo govoriti o ustreznosti toženčevega vozniškega dovoljenja, saj je bilo le-to neveljavno, toženec pa tudi sicer zaradi zdravstvenega stanja ni imel pravice voziti motornega vozila.

Prav iz omenjenega razloga je bilo vozniško dovoljenje tudi časovno omejeno, skladno z določilom 5. odstavka 123. člena ZVCP. Torej ne gre le za to, da bi imelo dovoljenje formalno pomanjkljivost, ker le-to ni bilo podaljšano, temveč toženec tudi ni izpolnjeval pogoja glede telesne in duševne zmožnosti voziti motorno vozilo. Pritožnik se sicer sklicuje na vnaprej natisnjeno vsebino splošnih pogojev, vendar po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da gre pri uporabi besedne zveze neustreznost vozniškega dovoljenja za tako nejasen pojem, da ga ne bi bilo mogoče razložiti glede na namen citiranega člena in splošne norme obligacijskega prava. Ustrezno vozniško dovoljenje je namreč lahko le tisto, ki je tudi veljavno. Pri tem v pritožbi priloženi splošni pogoji zavarovanja avtomobilskega kaska in splošni pogoji AO O3 na kažejo na drugačno razlago pojma ustreznosti, pri čemer je v kasnejših pogojih ta pojem le nadomeščen s pojmom veljavnosti, brez vsebinskih sprememb. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu z določilom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur.l.RS 36/04, ZPP) ne more upoštevati na novo predloženih listin, saj pritožnik z ničemer ne izkazuje, zakaj le-teh ni predložil že v predhodnem postopku.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče ob preizkusu paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP).