Jedro

Nacionalno sodišče ima pri SEU možnost vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe samo, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti "odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo." Vprašanja, ki za odločitev v konkretni zadevi niso odločilna, zato ne narekujejo predhodnega odločanja. Nacionalnemu sodišču predhodnega vprašanja ni treba postaviti niti v primeru, če je SEU sporno vprašanje že rešilo, ne glede na naravo postopka, iz katerega izhajajo te odločitve, in čeprav sporna vprašanja niso strogo enaka, ali pa takrat, ko je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobene možnosti za kakršenkoli utemeljen dvom o načinu njegovega reševanja.

SEU je pristojno odločati o vprašanjih glede razlage primarnih in sekundarnih virov prava EU ter glede veljavnosti sekundarnega prava EU, za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava pa je pristojno nacionalno sodišče.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Tožniki so (kot solidarni kreditojemalci) 7. 12. 2006 s toženko sklenili Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. ... (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil namenski stanovanjski kredit v višini 256.400 CHF z odplačilno dobo 360 mesecev. 11. 12. 2006 so to pogodbo potrdili v obliki notarskega zapisa notarja A. A. SV ... ter v isti obliki sklenili še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve), na podlagi katerega je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičninah v solasti prvega in druge toženke oziroma prvega in tretje toženke.

2.S tožbo, ki so jo vložili 9. 12. 2024, tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma ter plačilo zneska 206.734,98 EUR s pripadki. Skupaj s tožbo so predlagali izdajo začasne odredbe, s katero so zahtevali: 1. da se do pravnomočnega končanja tega spora zadrži učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; 2. da se toženki prepove razpolagati s terjatvijo, ki je predmet obeh pogodb in uveljavljati kakršnokoli njeno plačilo. Za primer kršitve prepovedi so predlagali izrek denarne kazni.

3.Sodišče prve stopnje je 20. 12. 2024 predlogu delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora. V ostalem je predlog zavrnilo.

4.Tožniki zoper zavrnilni del odločitve niso vložili pritožbe in je zato pravnomočen. Toženka je zoper izdano začasno odredbo ugovarjala. Z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdalo 11. 3. 2025, je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo.

Pritožba tožene stranke

5.Toženka zoper to odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.

Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poleg drugih obširnih navedb, ki bodo v bistvenem razvidne iz nadaljnje obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo, toženka predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) postavi naslednji vprašanji:

a)Ali je posamezna stališča iz sodne prakse SEU nacionalno sodišče dolžno avtomatično (in brez izjeme) uporabiti v vseh zadevah, ki jih obravnava, ne da bi predhodno izvedlo presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v izbrani odločbi SEU in v obravnavanem konkretnem primeru v bistvenem primerljive?

b)Ali je mogoče stališča iz sodne prakse SEU, ki razlaga Direktive, neposredno uporabiti, tudi če bi bila takšna stališča v nasprotju z nacionalno zakonodajo države članice?

6.Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7.Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih procesnih kršitev

8.Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do številnih njenih navedb. Iz razlogov izpodbijanega sklepa tako izhajajo dovolj obrazložena stališča o vseh pravnorelevantnih vprašanjih, ki so bila izpostavljena v ugovoru. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da zahtevani standard obrazloženosti odločb ne zahteva, da se sodišče izrecno opredeli prav do vsake navedbe ali stališča stranke, ampak je tak odgovor lahko tudi posreden. To še posebej velja za postopke zavarovanja, v katerih je poudarjeno načelo hitrosti. Bistveno je, da odločba vsebuje jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo pritožbeni preizkus odločitve. Tak je tudi izpodbijani sklep.

Toženka, ki sodišču prve stopnje očita kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave), v pritožbi ne pojasni, katerih z njene strani predlaganih dokazov sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, ali je toženka pojasnilni dolžnosti zadostila, ni izvedlo in ocenilo. Omenja le 20. čl. sklenjene kreditne pogodbe, ki pa ni ostal spregledan (glej 25. tč. izpodbijanega sklepa). Ker na omenjeno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, posledično podrobnejši odgovor ni potreben.

Glede uporabljenega materialnega prava in s tem povezanih vprašanjih

10.Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje neposredno uporabilo Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) in s to Direktivo povezani sodbi Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 in C-520/21. Odločitev je namreč oprlo na določbe ZIZ, v delu, ko je presojalo verjetnost terjatve, pa tudi na ZVPot, ZPotK in OZ. Je pa pri tem pravilno upoštevalo, da mora v konkretnem primeru, saj gre za potrošniški spor, relevantne določbe ZIZ in ostalih nacionalnih zakonov razlagati v skladu z besedilom in namenom (cilji) Direktive in z njo povezanih sodb SEU. To mu nalaga načelo lojalne razlage, ki od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava (in ne le implementacijskih predpisov) sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava Evropske unije (EU), njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir.

11.V sodbi C-287/22 je SEU podlago za sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi (verjetno) nepoštenega pogoja in posledično (verjetno) neveljavne kreditne pogodbe, našlo v 1. odst. 6. čl. in 1. odst. 7. čl. Direktive. Kot bistveno pa je v njej poudarilo, - da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev (tč. 43), - da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov (tč. 48 do 52), - in da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek (tč. 52). Takšna podlaga za odločitev in v bistvenem delu povzeta vsebina sodbe C-287/22 ne podpira stališča toženke, da se ta na uporabo in razlago ZIZ glede pogojev za izdajo začasne odredbe ne nanaša.

12.Razlikovalna okoliščina, ki jo pritožnica izpostavlja v pritožbi (kaj je po poljski zakonodaji in sodni praksi razlog za nepoštenost pogodbenega pogoja), ni takšna, da bi zmanjševala oziroma izključevala relevantnost stališč iz sodbe SEU C-287/22 in C-520/21 za konkretni primer. Prvo navedena sodba se namreč osredotoča na presojo položaja, ko so kreditojemalci (pod predpostavko, da je dovolj indicev o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev in je verjetno, da je pogodba nična) le redko uspeli doseči izdajo začasnih ukrepov (glej tč. 20), posledično pa so bili prisiljeni, da so dosegli vračilo med postopkom plačanih obrokov, bodisi razširiti obseg prvotnega zahtevka bodisi vložiti novo tožbo (glej tč. 48 - 50) in pri tem plačati stroške postopka. Glede teh bistvenih okoliščin pa slovenska ureditev (ZIZ in ZPP) ni bistveno drugačna. Da so določbe ZIZ, predvsem ob upoštevanju sodne prakse o njihovi restriktivni razlagi, če gre za regulacijsko začasno odredbo, omejevalne, ne more biti dvoma; podobno kot poljska ureditev pa tudi ZPP ne dopušča, da sodišče odloča preko v tožbi postavljenega zahtevka in je zato nujno, da stranka, za vse, kar je plačala v teku pravde in kar je v primeru ničnosti kreditne pogodbe upravičena zahtevati nazaj, spremeni tožbo (ob tem, da je ta časovno omejena) ali vloži novo. V drugi navedeni zadevi pa se je SEU ukvarjalo s posledicami nične pogodbe, torej prav tako ne z razlogi, ki so do ničnosti pripeljali. Tega, da bi bila poljska ureditev v tem pogledu bistveno drugačna, pa toženka ne trdi. Je pa ob navedenem pomisleku toženke treba pojasniti, da so sodbe SEU pojasnjevalne oziroma interpretativne narave in je dejansko stanje, v katerem je prišlo do neke odločitve, sekundarnega pomena. V ospredju je tako razlaga same norme prava EU.

13.Pritožnica sodišču prve stopnje nadalje očita, da je s tem, ko je standard "pojasnilna dolžnost" napolnilo s spoznanji novejše (nadgrajene, spremenjene) sodne prakse, ravnalo v nasprotju s 155. čl. Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov). O tem vprašanju se je v primerljivem dejanskem in pravnem položaju že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. Njegovo stališče se strnjeno glasi: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava. Ker je v povzetem stališču vsebovan odgovor na vse pomisleke pritožnice, se pritožbeno sodišče do njih podrobneje ne opredeljuje in za podrobnejši odgovor napotuje na navedeno odločbo.

14.Pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer, je bil izpostavljen v judikaturi SEU. Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive 93/13 po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije valute EUR" ni del razlage Direktive 93/13. Opozorilo na možnost "črnega scenarija", ki je pojem, uporabljen v praksi slovenskih sodišč, pa je šteti za sopomenko opozorilu na posledice velike depreciacije EUR. Pojem "črnega scenarija" je v novejši sodni praksi izčiščen, sodišče prve stopnje pa je ta pojem tudi ustrezno utemeljilo (možnost velike depreciacije; glej tč. 23 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kaj pomeni "velika depreciacija" oziroma "črni scenarij".

15.Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločbo US RS Up-275/97 in posledična trditev, da sodišče samovoljno znižuje kriterije za izdajo regulacijskih začasnih odredb. Omenjena odločba US RS je bila namreč izdana v bistveno drugačnih okoliščinah. Predvsem ni šlo za potrošniški spor, v času odločanja pa Slovenija niti še ni bila članica EU in je Direktiva in sodna praksa SEU ni zavezovala. V okoliščinah konkretnega primera pa je sodišče prve stopnje moralo slediti visokim standardom evropskega potrošniškega prava pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti in o samovoljnem zniževanju kriterijev za izdajo začasne odredbe zato ni mogoče govoriti.

16.Toženka je v pritožbi predlagala tudi prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja na SEU. Ker je bil po vsebini identičen predlog na pritožbeno sodišče že naslovljen, a zaradi neutemeljenosti ni bil upoštevan, pritožbeno sodišče v tej zadevi v nadaljevanju povzema bistvene razloge za tako stališče, saj se z njimi strinja. Pred tem pa dodatno pojasnjuje, da pogoje, pod katerimi morajo sodišča držav članic zadevo predložiti SEU, ureja 2. in 3. odst. 267. čl. PDEU. Iz 2. odst. 267. čl. PDEU (to pa velja tudi za 3. odst., čeprav ta tega izrecno ne določa) tako izhaja, da ima nacionalno sodišče pri SEU možnost vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe samo, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti "odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo." Vprašanja, ki za odločitev v konkretni zadevi niso odločilna, zato ne narekujejo predhodnega odločanja. Nacionalnemu sodišču predhodnega vprašanja ni potrebno postaviti niti v primeru, če je SEU sporno vprašanje že rešilo, ne glede na naravo postopka, iz katerega izhajajo te odločitve, in čeprav sporna vprašanja niso strogo enaka, ali pa takrat, ko je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne pušča nobene možnosti za kakršenkoli utemeljen dvom o načinu njegovega reševanja. Opozoriti je treba tudi na to, da 267. čl. PDEU jasno ločuje naloge nacionalnih sodišč in SEU. Slednje je pristojno odločati o vprašanjih glede razlage primarnih in sekundarnih virov prava EU ter glede veljavnosti sekundarnega prava EU, za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava pa je pristojno nacionalno sodišče.

17.Z opisano razmejitvijo pristojnosti po presoji pritožbenega sodišča ni skladno prvo postavljeno vprašanje, saj z njim pritožnica dejansko želi vedeti, če in kako je nacionalno sodišče dolžno pravo EU uporabiti. To pa postavitve predhodnega vprašanja ne narekuje.

18.Na drugo vprašanje pa je EU že večkrat odgovorilo, ko je pojasnilo, da je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava sklicuje na pravo EU, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe

a) glede verjetnosti terjatve

19.Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno izkazano, da je tak zahtevek utemeljen. Takšno ugotovitev je oprlo na presojo, da toženka v tej fazi postopka ni z verjetnostjo dokazala, da bi tožnike ob sklenitvi pogodbe opozorila na pasti prevzetega valutnega tveganja. Posledično je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, to pa pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot v zvezi s 1. odst. 23. čl. ZVPot). Nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (1. odst. 88. čl. OZ).

20.Toženka ugotovitvi o verjetnem obstoju terjatve nasprotuje s trditvijo, da je vrnitveni zahtevek tožnikov zastaral, posledično pa za uveljavljanje ničnostnega zahtevka tožniki nimajo več pravnega interesa. Vztraja tudi pri tem, da je pojasnilno dolžnost izpolnila.

21.Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja ocenilo za nerelevanten, saj so tožniki predlagali zavarovanje nedenarne terjatve. To drži, saj tožba na ugotovitev ničnosti ne zastara. Tožnikom v tej fazi postopka tudi ni mogoče s sklicevanjem na zastaranje vrnitvenega zahtevka odrekati pravnega interesa za ugotovitev ničnosti. Razloga za to sta dva. Prvi tiči v dejstvu, da se sodna praksa, tako na ravni SEU kot nacionalnih sodišč, o vprašanju začetka teka zastaralnega roka vrnitvenih zahtevkov šele oblikuje. Za potrebe postopka zavarovanja zadošča sklep, da v času, ko potrošnik pogodbo kreditni instituciji v pogodbeno določenih rokih še izpolnjuje, vrnitveni zahtevek ne more zastarati. Nasprotno stališče bi namreč čezmerno - in zato z vidika prvega odstavka 23. čl. Ustave nedopustno - omejevalo pravico potrošnika do sodnega varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. Bilo bi tudi v nasprotju z načelom učinkovitosti prava EU. Drug razlog pa je v dejstvu, da tožniki v primeru ničnosti kreditne pogodbe te ne bodo dolžni izpolniti. To pa bo, ne glede na morebitno zastaranje dela vrnitvenega zahtevka, vplivalo na višino njihove denarne obveznosti.

22.Pojasnila toženke, ki jih povzema v pritožbi, tudi če so bila dana, po presoji pritožbenega sodišča ne zadostijo zahtevanemu standardu pojasnilne dolžnosti. V njih manjka vsaj opozorilo, da neomejeno valutno tveganje ni zgolj hipotetična možnost, ampak je možnost velike depreciacije domače valute (kot posledice izjemnih dogodkov v dolgoletni odplačilni dobi), realna in lahko konkretno ohromi zmožnost tožnikov plačevati obroke. Vsaj verjetno je zato, da se tožniki niso mogli zavedati dejanskega obsega tveganja in zato niso bili v položaju, ko bi ob sklepanju pogodbe sprejeli informirano odločitev. Na tak zaključek ne more vplivati vsebina 20. čl. kreditne pogodbe, saj je v njem zapisano le to, da so "tožniki seznanjeni z rizikom eventuelnega zviševanja obveznosti odplačila kredita v tolarjih, ki bi nastal v posledici morebitnega zvišanja oziroma znižanja 12 mesečnega LIBOR-ja in gibanjem tečaja valute, ki je osnova za preračun kredita (CHF) v času trajanja te pogodbe". Gre za abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe (zvišanju) obveznosti, ki o realnosti tveganja nič ne pove. Toženka omenja še možnost konverzije kredita, ki naj bi jo omogočala sklenjena pogodba, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pogodbi ne gre za konverzijo, ampak za refinanciranje obstoječega kredita z novim. Kako naj bi ta možnost (torej poplačilo predhodnega kredita in sklenitev nove pogodbe z vsemi stroški) vplivala na v sklenitveni fazi pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost, toženka ne pojasni, tega pa ne vidi niti pritožbeno sodišče. Celo nasprotno - če tožniki že ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe niso imeli informacij, ki bi jim omogočale informirano odločitev, posledice nihanja pa so že nastale, refinaciranje teh posledic ni moglo odpraviti. Toženka sicer vztraja, da so tožniki pred samo sklenitvijo pogodbe prejeli vse relevantne informacije, da bi lahko presodili ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe na svoje finančne obveznosti, a pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi celo sama navaja, da v času sklenitve kreditne pogodbe specifičnega obsega pojasnilne dolžnosti, kot ga sodišče zahteva od toženke, ni bilo mogoče razbrati ne iz zakonodaje ne iz splošnih pravnih načel in zato takšnih usmeritev ni mogla upoštevati pri svojem delovanju. Tudi ta navedba potrjuje, da je bolj verjetno, da zahtevanemu standardu pojasnilne dolžnosti ni zadostila.

b) o drugih pogojih za izdajo začasne odredbe

23.Pritožbeno sodišče je predhodno že pojasnilo, zakaj ne sprejema stališča toženke, da določb ZIZ ni dopustno razlagati ob upoštevanju Direktive 93/13 in relevantne sodbe SEU. S tem je dejansko že odgovorjeno tudi na očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj po 2. tč. 2. odst. 272. čl. ZIZ.

24.Kot je pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, je treba pog0j težko nadomestljive škode po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, upoštevaje sodbo SEU C-287/22, razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve. SEU je namreč pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

25.Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje (tč. 37 izpodbijanega sklepa), da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.

26.Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju in že to ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.

26.V takem položaju bi se, če začasna odredba ne bi bila izdana, znašli tudi tožniki. Pravilno je namreč ugotovljeno, da je vsaj verjetno, da so sporni kredit že preplačali. Od toženke so prejeli 161.081,38 EUR, odplačali pa 218.154,96 EUR. Ker ugotovitev o preplačilu temelji na predpostavki, da je pogodba nična, s tem pa odpade podlaga za plačilo v njej dogovorjenih pogodbenih obresti, sodišče zato ni imelo nobene podlage za njihovo upoštevanje. Tudi primerjavo med plačanim in prejetim zneskom je pravilno opravilo v domači valuti, v kateri je bil kredit izplačan in vračan.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bila toženka v primeru ničnosti sporne pogodbe upravičena do povrnitve koristi od uporabljenega denarja (obogatitvene obresti), pa pritožbeno sodišče izpostavlja stališče SEU v sodbi C-520/21, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. V sodni praksi dokončnega odgovora o tem vprašanju sicer še ni, a povzeto stališče SEU ter ugotovitev, da plačila tožnikov presegajo prejeti znesek glavnice, zadostujeta za verjetno izkazanost dejstva, da so tožniki toženki že plačali več, kot so ji bili dolžni. Zavrnitev predloga tožnikov za izdajo začasne odredbe bi posledično pomenila, da bi morali tožniki kreditno pogodbo, ki je verjetno nična, še naprej izpolnjevati in plačevati nekaj, česar verjetno ne dolgujejo; to pa bi privedlo tudi do tega, da bi morali tožbo v delu, ki se nanaša na vračilo preplačila, do konca postopka spreminjati; za tisto, kar bi plačali po zaključku sojenja na prvi stopnji, pa bi morali vložiti novo tožbo.

27.Pri tem ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnike spravilo v znatno slabši premoženjski položaj ali v zahtevno psihično obremenjujoče stanje in trpljenje, vse v smislu standarda težko nadomestljive škode, ki ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97 sicer velja za primere, ki se ne nanašajo na potrošniške spore iz kreditnih pogodb v CHF. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ob upoštevanju sodbe SEU C-287/22, ni dopustno naložiti.

28.Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodna praksa je v novejših odločbah, upoštevaje sodbo SEU C-287/22, zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, vprašanje reverzibilnosti ni odločilno, saj gre za pogoj, ki z vidika zagotovitve ciljev Direktive 93/13 ni sprejemljiv. S tem vprašanjem se zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati.

Sklepno

29.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

30.Stroški začasne odredbe so del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju.

3Zakon o varstvu potrošnikov.

4Zakon o potrošniških kreditih.

5Obligacijski zakonik.

6Glej M. Fajdiga, načelo lojalne razlage: razlaga nacionalnega prava v luči prava EU, str. 13, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=102724 <4. 8. 2025>; tako tudi VSL v sklepu II Cp 1433/2025 in I Cp 131/2025.

7Dr. Rajko Knez: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 3

8V bistvenem povzeto po sklepu VSL II Cp 966/2025.

9Glej sklep VSL I Cp 131/2025.

10Glej sodbe C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve, C-609/19, 48. točka obrazložitve.

11Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022, 63. točka obrazložitve.

12Pojem je bil uporabljen in pomensko napolnjen v odločbi VSRS II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.

13Glej sodbe C-609/19, 51. točka obrazložitve, C-776/19 do C-782/19, 69. točka obrazložitve: "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto."

14Npr. sodba in sklep VSRS II Ips 49/2023, 21. točka obrazložitve.

15Isti pooblaščenec je enak predlog podal v zadevi II Cp 966/2025.

16Pogodba o delovanju evropske unije.

17Glej zadevo 28-30/62, Da Costa En Schaake NV, str. 31 in 283/81, CILFIT, tč. 13.

18Glej že omenjeno zadevo 283/81, CILFIT.

19Npr. zadeve C-268/06, tč. 100; C-282/10, tč. 25; C-176/12, tč. 39 in C-441/14, tč. 32.

20Glej sklep VSL II Cp 266/2025.

21Glej sklep VSL II Cp 966/2025.

22Gre za pojasnilo, da tožniki s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzemajo obrestno tveganje, saj se v primeru spremembe referenčne obrestne mere CHF LIBOR lahko spremenijo mesečne anuitete; da prevzemajo valutno tveganje, saj se v primeru spremembe menjalnega tečaja EUR/CHF lahko spremenijo mesečne anuitete, preračunane v EUR; da jih je o tem obvestila na več načinov - ustno pred sklenitvijo pogodbe, ustno in pisno s strani notarja ob sklenitvi notarskega zapisa; izpostavila je tudi to, da bodočega gibanja menjalnih tečajev ni mogoče predvideti in jima ni dajala nobenih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja tega tečaja in/ali višine mesečne obveznosti.

23Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 444/2025, I Cp 131/2025 in druge.

24Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.

25Glej 50., 51. in 56. tč. sodbe SEU C-287/22.

26Glej sklep VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, I Cp 1059/24, II Cp 1502/2024, II Cp 1219/2024 in številne druge.

27

28.Glej sklep VSL II Cp 1890/2024, II Cp 138/2024, VSL 131/2025, VSL II Cp 966/2025 in druge.

29.Glej sklep VS RS II Ips 14/2025 in z njim povezan predlog za predhodno odločanje.

30.Glej sklep VSL II Cp 966/2025.

Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, II Cp 764/2024, VSL II Cp 1219/2024, II Cp 1510/2024, II Cp 1433/2025 , II Cp 966/2025 in druge.