Jedro

Za presojo, ali je storilec s svojim ravnanjem uresničil znake kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na vdoren način, je bistvenega pomena, ali je vstopil v tuj prostor proti volji lastnika in na nenavaden način, ki bo podan že v primeru, če bo v prostor vstopil brez uporabe posebne sile in brez večjega poškodovanja vhoda.

Uporaba pravega ključa, ki ga je našel v šopu ključev v ključavnici sosednjih vrat, po oceni pritožbenega sodišča že pomeni izvršitveno obliko takšnega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi, kazni in odvzemu premoženjske koristi glede kaznivega dejanja tatvine, opisanega pod točko I. izreka sodbe, enotni kazni ter stroških kazenskega postopka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obt. R. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po čl. 211/I KZ in kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ ter mu za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo kazen štiri mesece zapora in mu nato izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Istočasno mu je odvzelo s kaznivim dejanjem tatvine pridobljeno premoženjsko korist v znesku 4.000,00 SIT ter oškodovanemu Hotelu L. iz Ljubljane prisodilo premoženjskopravni zahtevek, obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja tatvine, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o posamičnih kaznih ter predlagal, da sodišče druge stopnje razveljavi sodbo glede kaznivega dejanja tatvine in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj obtožencu za vsako dejanje določi višji zaporni kazni ter nato tudi višjo enotno zaporno kazen.

Višji državni tožilki sta v pisnem mnenju in v predlogu na seji senata sodišča druge stopnje predlagali ugoditev pritožbi državnega tožilca tako, da naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni, opredeli kaznivo dejanje, opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje kot kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. čl. KZ ter nato izreče obtožencu višji posamični in višjo enotno zaporno kazen.

Pritožba je delno utemeljena.

Izvršitvena oblika kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. čl. KZ, storjenega na vdoren način, bo podana tedaj, kadar bo storilec prišel v zaprt prostor brez uporabe kakšne posebne sile, s tem pa tudi brez kakšnega večjega poškodovanja vhoda v zaprt prostor, pri čemer je bistveno, da vanj vstopi proti volji lastnika.

Tako bo to kaznivo dejanje podano že v primeru, kadar bo storilec s pravim ključem odklenil vhodna vrata, pa bo do ključa prišel na nenavaden način (in proti volji lastnika), pa tudi v primeru, ko bo vstopil v zaprt prostor na povsem nezahteven način, pa bo že navzven jasno, da je lastnik prostora le tega želel zaščititi. Zato je mogoče na vdoren način opredeliti vstopanje skozi vratno ali okensko odprtino, zaščiteno s PVC folijo, skozi odklenjena vrata zastavljena z omaro, v šotor, zaprt z zadrgo, in podobno. Prav ima zato državni tožilec v pritožbi, da v obravnavanem primeru ni dvoma, da je obtoženec prišel v notranjost sobe patra Polikarpa proti njegovi volji in s pomočjo ključev, ki jih je našel v vratih druge sobe.

Takšen način vstopanja v tuj prostor nedvomno predstavlja nenavaden način, saj tožilec utemeljeno opozarja, da je moral obtoženec izmed več ključev najprej najti tistega, ki je odpiral vrata sobe, v kateri je nato izvršil kaznivo dejanje tatvine in ključ šele nato uporabiti.

Zaključek sodišča prve stopnje (s posledično napačno uporabo materialnega zakona), da obtoženec s takšno uporabo ključev ni pokazal posebne spretnosti ali posebne aktivnosti, da je lahko odprl zaklenjeno pisarno, je zato nepravilen in zmoten, saj posebna spretnost ali aktivnost za izpolnitev te izvršitvene oblike kaznivega dejanja sploh ni potrebna. Vdora namreč ni mogoče enačiti z "drugačnim premagovanjem večjih ovir" kot drugo izvršitveno obliko istega kaznivega dejanja, pri kateri mora storilec premagati večje ovire, kot pa jih predstavlja zgolj nezahtevan vstop v tuj zaprt prostor. Ker je ob povedanem potrebno pritrditi pritožbenim izvajanjem državnega tožilca, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede kaznivega dejanja, ki je opisano pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje sledilo predlogu državnega tožilca in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo. Glede na dani predlog namreč sodbe ni moglo samo spremeniti na način, kot sta to predlagali višji državni tožilki v svojih mnenjih, saj bi s tem kršilo določilo 385. čl. ZKP.

Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje goljufije po I. odst. 217. čl. KZ obtožencu določilo prenizko zaporno kazen. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo podatek, da je bil obtoženec že kaznovan za premoženjske delikte ter okoliščine v zvezi z višino dosežene premoženjske koristi, njegovimi zdravstvenimi težavami in časovno odmaknjenostjo storitve kaznivega dejanja. Zato bo tudi po oceni pritožbenega sodišča namen kazenskopravnega varstva pri obtožencu dosežen z določeno kaznijo štirih mesecev zapora.

Ob povedanem je zato pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo le deloma in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

v ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje že izvedene dokaze za kaznivo dejanje pod točko I obtožbe ponoviti ter ponovno ugotoviti, ali so v ravnanju obtoženca podani znaki kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ, pri čemer bo moralo za svojo odločitev navesti tudi prepričljive razloge. Ob potrjeni posamični zaporni kazni za kaznivo dejanje goljufije po čl. 217/I KZ pa bo moralo tudi ponovno odločiti o odvzemu premoženjske koristi, enotni kazni ter stroških kazenskega postopka.