Jedro

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (34. čl. Zakona o dedovanju) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni bil ugotovljen obseg izročenega premoženja, niti ni bila napravljena okvirna primerjava izročenega premoženja z dogovorjenimi in izvrševanimi toženčevimi obveznostmi po pogodbi z dne 16.5.1984. To je bilo še zlasti potrebno glede na naslov pogodbe, tožnikove navedbe o neznatni obremenitvi izročenega premoženja in zatrjevane toženčeve izjave o tožnikovi pravici do nujnega deleža.

Izrek

Reviziji se ugodi in se glede odločitve o tožbenem zahtevku tožnika razveljavita sodbi sodišč prve in druge stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede odločitve o nasprotni tožbi tožnika pa se razveljavi sodba sodišča druge stopnje in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev darilne pogodbe z dne 16.5.1984, sklenjene med pok. in tožencem za nepremičnine, v obsegu tožnikovega nujnega deleža do 1/10 podarjenega premoženja in da je toženec dolžan vrniti tožniku delež 5/56 ter mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Nasprotno tožbo tožnika na ugotovitev, da je bila pogodba z dne 16.5.1984 dejansko izročilna pogodba, ki je odplačen pravni posel in da zato tožnik ne more uveljavljati nujnega deleža, je sodišče prve stopnje zavrglo. Proti odločitvam sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in glede njegovega tožbenega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi nasprotnega tožnika pa je ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe v celoti ugodilo.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke, pritožbo tožene stranke pa zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje glede narave sporne pogodbe v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje pa naravo pogodbe ocenjuje povsem drugače. Veljavna pogodba bi morala biti sklenjena v skladu s čl. 106 do 122 Zakona o dedovanju. Sporne darilne pogodbe ni mogoče šteti za odplačno. Obveznost iz 6.tč. pogodbe predstavlja le neznatno obremenitev podarjenega premoženja. Sodišči za svojo odločitev nista navedli materialnopravne podlage in zato sodb ni mogoče preizkusiti. Poudarja še, da je bila darilna pogodba sklenjena na sodišču in da je bila taka pogodba v skladu s pogodbeno voljo strank. Če bi imeli stranki drugačne namene, bi sklenili temu ustrezno pogodbo. Kolikor bi bila upoštevana predpisana obličnost, bi bili pogodbeni stranki opozorjeni tudi na posledice pogodbe (med drugim na izključitev nujnih dedičev). Iz toženčevih izjav v pravdni zadevi pa izhaja, da tega ni vedel. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje je bila dne 16.5.1984 med tožencem in njegovo materjo sklenjena pogodba o prenosu nepremičnin z naslovom darilna pogodba. Ker se je toženec s to pogodbo zavezal nuditi materi pravico dosmrtnega stanovanja in realno breme preužitka, ki se je tudi izvajalo, sodišči štejeta, da je šlo ne glede na naslov pogodbe za preužitkarsko pogodbo, ki je odplačni pravni posel. Čeprav sodišči sporno pogodbo včasih tudi drugače poimenujeta, ni dvoma, da imata obe v mislih pogodbo med preživljalcem in preživljancem o izročitvi premoženja za življenja, kakršne se v praksi še vedno sklepajo, in so za njihovo veljavnost odločilni splošni predpisi civilnega prava. Zato tožeča stranka nima prav, ko meni, da bi bila tovrstna pogodba veljavna le v primeru, če bi bila sklenjena na način, določen v četrtem poglavju Zakona o dedovanju. Čeprav je bila sporna "darilna pogodba" sklenjena na sodišču, sam naslov pogodbe ne more biti odločilen za presojo njene narave. Upoštevati je treba pogodbeno določbo, s katero si je darovalka izgovorila služnostno pravico dosmrtnega stanovanja in realno breme preužitka. Obseg dogovorjenega preužitka v pogodbi ni podrobneje opredeljen in zato sta sodišči upoštevali, kako se je obveznost dejansko izvajala. Tožnik ne bi imel pravice do nujnega deleža v primeru, če bi bila omenjena pogodba dejansko odplačni pravni posel. Pri takem položaju pa bi moralo sodišče pred odločanjem o zahtevku za uveljavljanje nujnega deleža ugotoviti in medsebojno primerjati obseg izročenega premoženja in dogovorjene obveznosti prevzemnika, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi aleatorno naravo te pogodbe. Primerjava se ne sme omejiti na računsko operacijo, ampak mora obsegati kompleksno presojo vseh izročevalčevih pravic in vseh obveznosti, tudi tistih, ki niso denarne narave.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (34.čl. Zakona o dedovanju) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni bil ugotovljen obseg izročenega premoženja, niti ni bila napravljena okvirna primerjava izročenega premoženja z dogovorjenimi in izvrševanimi toženčevimi obveznostmi po pogodbi z dne 16.5.1984. To je bilo še zlasti potrebno glede na naslov pogodbe, tožnikove navedbe o neznatni obremenitvi izročenega premoženja in zatrjevane toženčeve izjave o tožnikovi pravici do nujnega deleža. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje, kolikor se nanašata na odločitev o zahtevku tožnika razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo sojenje (2.odst. 395.čl. ZPP). Iz istih razlogov je razveljavilo tudi sodbo sodišča druge stopnje, kolikor je bilo odločeno o zahtevku iz nasprotne tožbe. Ob obravnavanju tožnikove revizije ni bilo pogojev za razveljavitev odločitve prvega sodišča o nasprotni tožbi, saj je bila ta v korist revidenta. Zato bo moralo pritožbeno sodišče o utemeljenosti pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje o nasprotni tožbi ponovno odločati. Ker je bilo treba sodbi že iz teh razlogov razveljaviti, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi uveljavljanimi kršitvami določb pravdnega postopka.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi 3.odst. 166.čl. ZPP.