Jedro

Seznam zaostalih davčnih obveznosti ni odločba v smislu ZUP, saj z njo ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe. Dolgovni seznam je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki niso bili izvršeni. Torej ni nov upravni akt in zato ne more uživati posebnega pravnega varstva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 5. 2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada C. z dne 9. 11. 2001. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel tožničino pritožbo, ki jo je vložila zoper seznam zaostalih obveznosti z dne 18. 4. 2001. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih, tožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic. Med drugim navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da dolgovni seznam ni upravni akt in zato zoper njega ni dovoljena pritožba. Zatrjuje, da gre pri seznamu zaostalih obveznosti za ugotovitveno odločitev, torej upravni akt; da je dolgovni seznam nezakonit oziroma ničen, ker ne vsebuje nobenega veljavnega izvršilnega naslova. Meni, da bi stranka morala imeti pravico ugovora oziroma pritožbe zoper seznam, ne glede na to, ali je izdan sklep o prisilni izterjavi. Opozarja na določbo prvega odstavka 46. člena ZDavP. Uveljavlja ugovor zastaranja izterjave in trdi, da so bile kršene ustavne določbe, in sicer 2., 5., 14., 15., 22., 23., 25., 33., 153., 154. in 155. člena Ustave RS. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi, odločba tožene stranke odpravi in postopek izterjave zoper tožnico ustavi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa odgovora na revizijo (prej pritožbo) nista vložila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloči o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007 po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker obravnavana pritožba, ki je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je potekala sodna presoja te revizije.

8. V obravnavani zadevi je sporna pravna narava seznama zaostalih davčnih obveznosti.

9. Seznam zaostalih davčnih obveznosti ni odločba v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj z njo ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe, pač pa gre le za dolgovni seznam, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, če davčni dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz več izvršilnih naslovov. Dolgovni seznam je samo zbir že izdanih izvršilnih naslovov, ki niso bili izvršeni. Seznam torej ni nov upravni akt in zato ne more uživati posebnega pravnega varstva. Ker revidentka izhaja iz napačne predpostavke, ko trdi, da je dolgovni seznam upravni akt, so njeni nadaljnji ugovori brezpredmetni. Odločitev sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi X Ips 1315/2004. 10. Revidentka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer ne opredeli, katere pomanjkljivosti sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja. Ker na takšne kršitve Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti, pavšalnih in neobrazloženih ugovorov ni presojalo.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revidentka na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.